Izza belih rešetk na oknih v drugem nadstropju sta bingljala le para nog in rok. Dobrih sto metrov stran, na drugi strani žičnate ograje, je stalo sto članov mednarodnega orkestra Etno HISTeRIA. Glasbeniki iz dvajsetih držav z vsega sveta so ob ograji, po visoki travi in mimo industrijske cone ter odpada, prišli do zadnje strani mrtvaško bele stavbe postojnskega Centra za tujce. Trobenta, harmonike, violine in viole, kontrabas ... so igrali O Marry, don't you weep. Pesem ameriških sužnjev, upora in upanja. Pred rešetkami je v zraku začela poplesavati rdeča majica. Nato so se okončinam pridružili glasovi, ki jih ograje in policisti vmes niso mogli zamejiti: Liberty! Svoboda! No one is illegal! Nihče ni ilegalen!

Na opoldanskem soncu je množica z vseh koncev sveta protestirala nad prakso zapiranja migrantov in restriktivno migracijsko politiko Slovenije in EU.

Prednost kapitala pri pravici do svobodnega gibanja pred to isto pravico ljudi se želi predstaviti kot nekaj samoumevnega. A morda si velja vendar zastaviti kakšno vprašanje.

Vsi za konkurenčnost, eden po dobiček

Marko Tanasić je koordinator projekta Integracijski paket za brezposelne migrante, begunce in prosilce za azil pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, ki ga izvajajo v sodelovanju s Slovensko filantropijo. Migrantski delavci so redno najbolj izpostavljena skupina, ko pride do kršitev delavskih pravic. Hkrati v Sloveniji postajajo prvi znanilci trendov izkoriščanja in kršenja pravic, ki se širijo med vse več delavk in delavcev. Marko Tanasić ponudi primero pragozda, v katerem se človek znajde brez kompasa, svetilke, zemljevida... Vse naokoli rojijo požrešne žuželke, za prvim grmom pa čaka lev. Pred seboj na mizi ima kopije fotografij, ki dokazujejo protizakonito veriženje nočnega dela delavk in delavcev čez cel mesec, več mesecev, brez prostih dni, ki jih zahteva delovnopravna zakonodaja. Razlaga, da delavci delajo tudi po več kot 310 ur na mesec, torej več kot deset ur na dan.

Kljub vztrajnemu večletnemu opozarjanju, poudari, je še vedno glavni problem prostodušnost države do ustanavljanja podjetij, ki po nekaj mesecih, ko se jim naberejo neplačani prispevki za zaposlene delavce in druge terjatve, razglasijo stečaj. Lastniki »propadlih« podjetij nato že naslednji dan ustanovijo, ali še raje, »kupijo« novo podjetje in nadaljujejo s staro prakso kršenja zakonov. Tudi če bi se število inšpektorjev na kadrovsko podhranjenih inšpektoratu za delo in davčni inšpekciji povečalo, Marko Tanasić opozarja na sistemske pomanjkljivosti.

»Težava je, da pravna varnost delavcev ni zaokrožena. Lahko, da se delavec pritoži. Lahko, da inšpektor za delo ugotovi kršitev in izreče globo. Lahko, da bo delavec vložil tožbo in zmagal. A se nato izkaže, da so izrečene kazni in sodba neizvršljive, ker je račun podjetja blokiran, osebne odgovornosti lastnikov podjetij pa ni. Rešitve ni treba izumljati na novo. Že v Avstriji je situacija boljša, kjer takemu lastniku podjetja po obsodbi za sedem let preprečijo, da bi ustanovil novo podjetje.«

A dodatno zaščito pravic delavcev je težko najti med cilji evropskih vlad, najsi bo pri oblikovanju notranjih evropskih politik ali pri pogajanjih o novih gospodarskih sporazumih.

Andreas Bieler, profesor politične ekonomije na univerzi Nottingham, v Social Europe Journal opozarja na jasne cilje pogojenih evropskih »programov pomoči«: krčijo se sredstva za nujne javne službe in število zaposlenih v javnem sektorju, zahteva se privatizacija državnega premoženja, z liberalizacijo trga dela in nižanjem minimalne plače pa se spodkopavajo industrijski odnosi in pravice sindikatov. »Doseči se želi restrukturiranje političnih ekonomij, javni sektor pa odpreti zasebnemu kapitalu kot polje za nove investicije. Ravnotežje moči se s tem še dodatno preveša h kapitalu, stran od delavstva. Delodajalci izrabljajo krizo, da krepijo svoj položaj nasproti delavcem in jih dodatno izkoriščajo.« Kot prvi »evropski« korak v drugo smer vidi povišanje plač delavcev v Nemčiji. Podpira tudi predlog Konfederacije nemških sindikatov o oblikovanju desetletnega gospodarskega investicijskega in razvojnega programa za Evropo. A opozarja, da četudi se prekine z varčevalno politiko, je nujno doseči ponovno okrepitev položaja delavstva nasproti kapitalu.

Glede na trenutna razmerja moči v EU in nadaljevanje varčevalne politike se obeti ne zdijo najsvetlejši. Na potrditev konec letošnjega leta ali na naslednjem evropskem vrhu čaka dokument, ki se je prvotno imenoval Pakt konkurenčnosti, a so ga sedaj preimenovali v bolj enigmatično zveneči Euro-plus pakt. Med štirimi cilji je prvi krepitev konkurenčnosti. To bi evropska komisija dosegla z »usklajevanjem« sedaj centraliziranih pogajanj za plače in plačne indeksacije. Oboje naj bi bilo ovira konkurenčnosti. Ukinitev indeksacije plač pomeni dejansko zniževanje plač ob rasti cen življenjskih potrebščin.

Čigave so v resnici te ideje razsvetljene kapitalske politike? Corporate Europe Observatory je raziskovalna organizacija, ki bedi nad korporativnimi interesi in lobiji v EU. Opozarjajo na prevladujoč vpliv Evropske okrogle mize industrialcev na delo francosko-nemške Delovne skupine za konkurenčnost. Ta želi s Paktom konkurenčnosti začrtati smernice prihodnjih »skupnih« evropskih politik.

Vesele igre prostega trga brez meja

Finančna kriza ter krepitev kitajskega in drugih hitro rastočih gospodarstev sta ob neuspešnih pogajanjih znotraj Svetovne trgovinske organizacije pripeljala tudi do novih premikov pri ustanavljanju prostotrgovinskih območij. V Ameriki trenutno največ pozornosti posvečajo transpacifiškemu partnerstvu (TPP), ki po besedah profesorja Roberta A. Bruna z univerze v Illinoisu vzbuja resno zaskrbljenost. »Zgodovinsko ti sporazumi nikoli niso prinesli nič dobrega za delavce držav, ki so te sporazume podpisale. Koristi je pobiral le mednarodni kapital, saj so pisani na kožo svobodnemu gibanju globalnega kapitala in globalnih podjetij. Težko je najti en sam trgovinski sporazum, ki bi bil napisan z mislijo na interese delavcev v državah podpisnicah. Pogajanja, tajna in netransparentna, so zelo zaskrbljujoča in potencialno nevarna za celotno ameriško delavsko gibanje.«

Američani so si za evropsko-ameriški transatlantski sporazum (TTIP) omislili ljubkovalno ime: sestrica TPP. Mlajša sestra naj bi, če bi šlo vse po načrtih pogajalcev, v kar pa mnogi dvomijo, razgrnila krila svobode kapitalu prek Amerike in Evrope še pred nastopom nove evropske komisije leta 2015. EU in ZDA sta že sedaj najpomembnejši trgovinski partnerici, največji prostotrgovinski dogovor v zgodovini pa bi pokril približno tretjino svetovnega trgovanja in petino vseh tujih neposrednih investicij.

Dr. Aleksander Aristovnik, izredni profesor mednarodne ekonomije na ljubljanski Ekonomski fakulteti in predavatelj ekonomike javnega sektorja na Fakulteti za upravo, pravi, da gre za korakanje proti svetu brez carin in drugih oblik zaščite, torej »enemu samemu prostotrgovinskemu območju. To naj bi bila teoretično najoptimalnejša varianta. Ne samo, da bi bila svetovna blaginja večja, tudi države bi se specializirale za tiste proizvodnje, v katerih dosegajo relativno večjo produktivnost.«

Največ si od sporazuma TTIP na evropski strani obeta Nemčija, ki bi po eni od študij lahko podvojila svoj izvoz v ZDA. Aleksander Aristovnik ob tem opozarja, da prostotrgovinski sporazumi vedno prinašajo s seboj zmagovalce in poražence. »Pri tem morajo biti koristi zmagovalcev večje od poražencev, kar bo zagotovo tudi v tem primeru. Pričakujemo lahko, da bo omenjeni sporazum pospešil prestrukturiranje gospodarstev na obeh straneh Atlantika. To bo prineslo tudi nelagodje sindikatov, sploh v Evropi, zato bo pomembno na pravi način predstaviti koristi sporazuma. Dejstvo je, da bodo nekatere panoge bolj na udaru kot druge, kar pomeni zmanjšanje in tudi izgubo delavskih pravic, vendar pa obe območji to čaka v vsakem primeru, že zaradi vpliva globalizacije in vedno večje konkurence z vzhoda.«

Vendarle pa sklepanje prostotrgovinskih sporazumov ni nujno, glede na pretekle izkušnje se pogostokrat izkaže tudi za ne pretirano koristno. ZDA so z Mehiko in Kanado podpisale severnoameriški prostotrgovinski sporazum (NAFTA), ki velja od leta 1994. Ameriška okoljevarstvena organizacija Sierra Club opozarja, da je NAFTA Mehiki prinesla okoljsko degradacijo, zastrupljanje voda in zemlje okoli tovarniških kompleksov ter onesnaženje zraka. Nastale so svobodne industrijske cone, kamor so ameriška podjetja izvozila industrijo zaradi nižjih »stroškov«, medtem ko so se plače in življenjski standard za večino Mehičanov poslabšali. Hkrati so NAFTO spremljale spremembe mehiške zakonodaje, ki so omogočile postopno razlastninjenje malih kmetov, mehiški trg pa je preplavila ameriška koruza, ki je izrinila domače pridelovalce. Leta 1996 je ameriško podjetje Metalclad Corporation sklicujoč se na NAFTO vložilo tožbo proti mehiški vladi, ker guverner zvezne države San Luis Potos podjetju ni odobril ponovnega odprtja odlagališča odpadkov. Raziskave, ki so jih naročile mehiške oblasti, so namreč pokazale, da bi to ogrozilo tamkajšnje vodne vire. Zaradi določil NAFTE o tožbi ni odločalo običajno sodišče, pač pa je bila imenovana posebna arbitraža, ki je 30. avgusta 2000 razsodila v prid ameriške korporacije in Mehiki naložila plačilo 16,7 milijona dolarjev kazni.

Za Mehiko se je prostotrgovinski sporazum izkazal za šokanten in dramatičen neuspeh v primerjavi z drugimi državami Latinske Amerike, ki takih sporazumov niso sklepale, je ocenil Timothy A. Wise, raziskovalni direktor Inštituta za globalni razvoj in okolje na univerzi Tufts. Kljub povečanim tujim investicijam in zunanjetrgovinski izmenjavi Mehika ni izkusila ne trajnostnega gospodarskega razvoja ne novih, kakovostnih delovnih mest.

Corporate Europe Observatory se je odločil nekaj časa in prostora nameniti analizi argumentov, ki jih je v korist Transatlantskega partnerstva (TTIP) ponudila evropska komisija. V osmih točkah se komisija izkaže za lažniv in zavajajoč organ, ki dela za kapitalske interese. Prostotrgovinski sporazumi prinašajo deregulacijo, »usklajevanje« standardov, nižanje zdravstvenih in delavskih pravic ter demontažo okoljskih varoval. Pri Corporate Europe Observatory posebej opozarjajo na vzpostavitev paralelnega pravnega sistema mednarodnih arbitraž, ki bo nastrojen v korist korporacij, s čimer jim bo omogočeno, da bodo tožile države podpisnice, če bodo njihove nacionalne zakonodaje ovirale ali zmanjševale njihove dobičke.

Asbjørn Wahl, norveški sindikalist in direktor Kampanje za državo blaginje, pravi, da je TTIP le ena od opek v večji zgradbi. »Lastniki kapitala in politiki zasledujejo svoje interese. Ne bodo odnehali,« nam je dejal v pogovoru. »A bolj kot TTIP me skrbi Pakt konkurenčnosti. Hitrost, s katero voditelji EU krepijo okoliščine za utrjevanje lastne moči in koristi kapitala, je strašljiva,« pravi avtor knjige Vzpon in padec države blaginje. Že leta opozarja na ustroj EU, ki krepi neoliberalni načrt ekonomskega preoblikovanja družb skozi deregulacijo in privatizacijo, ter na vse večjo krepitev politične avtoritarnosti institucij EU.

V imenu države

Z naglušnostjo oblasti se že več kot leto dni soočajo tudi policisti v Sloveniji. Kot ena redkih izjem med organiziranimi skupinami delavcev trmasto vztrajajo. Andrej Kocbek, podpredsednik Policijskega sindikata Slovenije, ki je pred dnevi še dodatno zaostril svoje stavkovne aktivnosti, pravi, da kljub vpetosti v različna evropska združenja njihov boj na koncu ostaja nacionalen. »Policija je v drugih državah večinoma vezana na svojo kolektivno pogodbo s tarifnim delom in je neodvisna pri pogajanjih za svoje plače in pravice. V Sloveniji tega ni, in tu vidimo srž problema. Kriza je različne panoge in posledično s tem tudi sindikate različno prizadela, nesistemsko reševanje zadev in razni politični interesi pa podpihujejo medsebojno rivalstvo. Vendar moramo razumeti, da je interes vseh vladajočih politik, da so sindikati neenotni. Le tako lahko izvajajo nepriljubljene ukrepe in svojo neoliberalno politiko ter so še naprej v službi kapitala.«

Svobodno gibanje kapitala pomeni vse večje zalete za odpiranje novih prostorov in odpravljanju obstoječih ovir. Sindikati, tako v javnem kot zasebnem sektorju, tako v Evropi kot v Ameriki in širše, so na udaru neenakomernih, posamičnih, razpršenih, a nenehnih napadov, ki vsi težijo k enemu cilju: popolnoma svobodnemu gibanju kapitala.

Sindikat kemične, nekovinske in gumarske industrije je prejšnji teden zaradi enostranske odpovedi kolektivne pogodbe s strani obeh delodajalskih organizacij organiziral protestni shod. Sonja Kos, sekretarka SKNG, opozori, da spodkopavanje sindikalnega delovanja in izborjenih delavskih pravic ni evropska, ampak globalna zgodba po nareku kapitala. Berejo jo, včasih pa jo tudi pomagajo pisati večinoma prestrašeni delavci. »Brezsramnost je šla že tako daleč, da lastniki mednarodnih podjetij vzpostavljajo konkurenčnost celo med lastnimi tovarnami v različnih državah. Vnaprej povedo, da bodo obstale le tiste tovarne, kjer bodo delo opravili z najnižjimi stroški, tovarno, ki se bo najslabše odrezala, pa bodo zaprli.« Obveščanje, izobraževanje in širjenje informacij na ravni Evrope in tudi Balkana obstaja, pravi Sonja Kos, a ko pride do vprašanja preživetja tovarne ali delovnega mesta, takojšnji interesi pogosto še vedno pretehtajo nad širšo, manj oprijemljivo solidarnostjo.

Na pozitivne prakse organiziranja in solidarnosti med sindikati in globalnim delavstvom, ki so nastale kot odziv na globalni kapital, opozori profesor Robert Bruno. Pripoveduje o ameriškem sindikatu United Steelworkers (USW), ki se je povezal tako z angleškimi kot afriškimi kolegi. Angleški in ameriški delavci so ugotovili, da imajo iste delodajalce, iz Liberije pa prihaja kavčuk, ki ga v Ameriki uporabljajo za izdelavo gum, in gumarska industrija sodi pod USW. S čezatlantskim sodelovanjem so v Liberiji delavci vzpostavili svoj prvi neodvisni sindikat in si izborili prvo kolektivno pogodbo. »To je reakcija na globalne trgovinske sporazume,« pravi prof. Robert Bruno. »Kajti delodajalec je vse bolj globalen in sindikati se zavedajo, da mora biti tak tudi njihov strateški odgovor.«

Specialist za sindikalne študije in politike delavskega razreda opozarja, da delodajalci delavcev nočejo več zaposlovati za polni delovni čas in po regularnih pogodbah. »A vprašanje ne more biti, ali lahko to prekarizacijo in pavperizacijo zaustavimo. Moramo jo. Rešitev bi lahko bila resna industrijska politika države, usmerjena v visoko razvito industrijo, ki bi ustvarjala kakovostna in dobra plačana delovna mesta. Vladna politika bi dosegla pomemben odmik od sedanjih trendov, če bi se prenehala vrteti navzdol po zblazneli spirali varčevanja. Jasna zaveza k investiranju v visoko šolstvo in predšolsko ter osnovnošolsko vzgojo bi bila korak v pravo smer.«

Med priporočili študije, ki jo je pripravil skupaj z raziskovalcem Frankom Manzem, je tudi predlog, da se vse javne subvencije, javna naročila in druga javna sofinanciranja veže z zahtevo, da prejemniki tega denarja svojim delavcem zagotavljajo delovna mesta s plačo, ki omogoča vsaj dostojno življenje. »Kaj se zgodi, če plače ne omogočajo, da bi si ljudje lahko privoščili stanovanjski kredit ali kupili nov avto? Kaj, če delo ne vključuje zdravstvenega zavarovanja in je edino zavarovanje, ki jim je na voljo, tako visoko, da poje več kot tretjino njihovega zaslužka? Kaj naredijo?« povzdigne glas prof. Bruno. »To, kar naredi večina zaposlenih v Walmartu in podobnih podjetjih. Ko morajo k zdravniku, gredo na urgenco. Tam dobijo nujno zdravniško oskrbo, ki jo krvavo potrebujejo. A v resnici se cena te oskrbe prenese na druge davkoplačevalce in tiste delavce, ki so zavarovani preko delodajalcev. Cena za slabo plačano in nezavarovano delovno mesto se podružbi. Živimo v sistemu, ki temelji in teži k dobičkom. Dobički so privatizirani, cena, zaradi katere so ti dobički vse večji, pa je podružbljena! Javni denar moramo razumeti kot investicijo državljanov. Država in lokalne oblasti igrajo veliko vlogo kot neposredni delodajalec pa tudi kot investitor in pospeševalec gospodarstva. Glede na to, koliko ljudi dela na delovnih mestih, kjer zaslužijo premalo, da bi se dvignili nad mejo revščine ali pa obvisijo tik nad njo, je najmanj, kar bi morali zahtevati od vlad v 21. stoletju, da podpirajo in zahtevajo dobre prakse zaposlovanja na kvalitetnih delovnih mestih. Država je pomembna. A že nekaj desetletij jo stradamo, opuščamo njene sposobnosti in njeno nalogo, da spodbuja trajnostno gospodarsko rast ter vlaga v ljudi. To zahteva sedanja situacija, a žal politične volje za to ni.«

Tako Transpacifiško partnerstvo kot Transatlantsko trgovinsko in investicijsko partnerstvo sta vzbudila ogorčenje med delavkami, aktivisti, okoljevarstveniki in državljani od vzhodne Azije prek Amerike do vzhodnih meja Evrope. Vrstijo se akcije in protestna pisma organizacij in posameznikov. Drugi krog pogajanj o Transatlantskem partnerstvu bo oktobra v Bruslju, mesec dni po volitvah v Nemčiji in slab mesec pred prvo obletnico prve vseevropske stavke. Če ne prej, bi bilo vsaj tam lepo videti plakat v vseh 24 uradnih jezikih Evrope: Zahtevamo višje plače za nemške delavce! Tudi Američani bodo razumeli.