Nadaljujem s parafraziranim vprašanjem iz neke nespodobne šale: Zakaj Američani prisluškujejo? Odgovor: Ker lahko! Pri tem ima besedica »lahko« najmanj dva pomena: ker jim tehnologija in neomejene količine denarja to omogočajo in ker Američani lahko nekaznovano počno vse tisto, za kar bi se večina drugih držav znašla na lastnih ali mednarodnih sodiščih, vključno s tistim za vojne zločine.

Tudi odgovor na naslednje vprašanje poznamo, pa če si to priznamo ali ne: kako daleč bodo Američani šli v svoji želji po obvladovanju človeštva? Tako daleč, kolikor bo to možno. Eksponencialna rast zmogljivosti računalnikov še zdaleč ni zaustavljena. Če ameriška Agencija za nacionalno varnost že danes vsak dan registrira milijardo telefonskih pozivov in sto milijonov elektronskih pisem, pri čemer je ta podatek vsak dan bolj zastarel, bo čez nekaj let nadzirala vsako izgovorjeno ali zapisano besedo, ki se bo znašla v svetovnem elektronskem prostoru. K temu moramo prišteti še druge načine nadzorovanja, ki jih sam v tehnološkem smislu slabo poznam in nisem prepričan, v kakšnem obsegu sem pomešal filmske zgodbe in stvarnost. Ampak nič zato: resničnost v vse krajših časovnih zamikih doseže znanstveno fantastiko. Ne samo, da bo v vsakem trenutku za vsakogar mogoče ugotoviti, kje natančno se nahaja in kaj govori ali piše, nadzorniki bodo vedeli tudi, kaj počne, in to ne le na javnem prostoru, temveč tudi za zidovi svojega doma. Seveda vem, da je to mogoče že danes, v mislih imam kapacitete sistema. Premalo je za tiste, ki trdijo, da jim gre za našo varnost, ciljano spremljati samo sumljive državljane; končni ideal oblasti je nadzor nad početjem vsakega med nami. Gre za poseganje po moči bogov: bog vse vidi, bog vse ve, greh se delati ne sme. Pri čemer seveda bog določi, kaj je greh.

Če posameznik krši »božje« zapovedi, ga mora doleteti kazen. To mislim dobesedno. Pozabite na sodišča: pri odkrivanju malih in velikih grehov milijonov ljudi bi bil ta način skrajno neučinkovit. Poleg tega ena država ali elita ne more narekovati razsodb vsem sodiščem na svetu. Spet bodo ključno vlogo imeli računalniki: ko bodo o posamezniku zbrali dovolj podatkov, ki jih bodo s pomočjo svojih algoritmov prepoznali za obremenilne, bodo grešniku poslali elektronski opomin in v naslednji fazi še opomin pred izključitvijo. Domnevam, da bo zaradi ameriškega občutka za pravičnost obstajal sistem zbiranja in odpisovanja kazenskih točk.

Vsej tolerantnosti navkljub bo treba velike in vztrajne grešnike na koncu izključiti. Eno od eksekucijskih orodij, ki se je že začelo s pridom uporabljati, so droni. Res je, da so danes še okorni in povzročajo preveč hrupa in kolateralne škode, ampak spomnite se skokovitega zmanjševanja čipov, ki se še vedno nadaljuje. V prihodnosti bodo okrog nas lezle mravlje, letale muhe ali plavale ribice, ki nam bodo prinašale računalniško določene kazni s takojšnjim ali odloženim delovanjem.

Čutim, da mi gre tole tehnološko nakladanje slabo od rok, ampak razprava o krasnem novem svetu je v Snowdnovem primeru doslej ostala povsem v ozadju. Množice novinarjev zanima samo lov najmočnejše države na svetu na človeka, ki je razglašen za junaka, vohuna ali čisto navadnega povprečneža, ki je bil za trenutek slave pripravljen plačati visoko ceno. Ob tem pa Snowden pozna samo področje, kjer je delal, kar pa je zgolj delček celotnega sistema nadzorovanja. Koliko Snowdnov ali Manningov potrebujemo, da bi dobili celovitejšo sliko o tem, kaj danes počne globalna elita z izgovorom, da to dela zaradi varnosti državljanov, v resnici pa zato, da bi ohranila sedanjo ureditev sveta in svoje privilegije?

Ali sploh še lahko ubranimo svojo individualnost in zasebnost? Nekaj je zanesljivo: nobenega ključnega podatka ni varno zapisati ali izgovoriti po elektronskem mediju. Ali naj se zatekamo v gozdove, upiramo obraz k tlom in šepetamo? Ali naj v elektronskem komuniciranju uporabljamo bombaški besednjak, tako da bomo vsi sumljivi? To bi bilo podcenjevanje zmogljivosti računalniških programov, poleg tega pa prisluškovanje tako ali tako zanesljivo ni prvenstveno namenjeno odkrivanju teroristov, temveč pridobivanju gospodarske in politične prednosti. Ali naj tako kot pri cestnih radarjih kupujemo naprave, ki naj bi motile prisluškovanje (če jih slučajno še ni, se bodo nedvomno kmalu pojavile, saj gre za obetavno prodajno nišo)? Morda bomo hodili oblečeni v nekakšne elektronske Faradeyeve kletke in se pogovarjali tako, da se bomo medsebojno povezali z oklopljenim kablom.

Karkoli od tega se bo izkazalo za potrebno, bo še vedno samo pasivna obramba pred nasiljem globalnih elit. Potrebno bo bistveno več: treba bo dvigniti upor proti oblastem, ki nas hočejo podjarmiti. Za začetek pa bi bilo primerno, da zahtevamo, da Obami odvzamejo Nobelovo nagrado za mir. Lepo bi bilo, če bi jo kar sam predal Snowdnu.