Izbruh rudarske stavke v Sloveniji

DELO USTAVLJENO V VSEH REVIRJIH – TRBOVELJSKE DRUŽBE. – NAD DESET TISOČ RUDARJEV ŠTRAJKA.

Ljubljana, 20. julija. Kakor smo že podrobno poročali, je stavila Zveza rudarskih delavcev koncem junija nove mezdne zahteve.

Dne 25. junija so so vršila prva pogajanja, ki so potekla brez uspeha. (...) Zveza rudarskih delavcev je vztrajala pri zahtevi, da se mezde, ki so znašale dosedaj 25 do 34.50 Din povišajo na 36.50 do 51.50 Din, draginjska doklada odn. prispevek za ženo od 3.75 Din na 15.50 Din, za vsakega otroka pa od 3.25 na 12.50 Din dnevno.

Tudi pogajanja, ki so se vršila v sredo ob intervenciji predstojnika rudarskega urada inž. Pehanija so končala brezuspešno. (...) Medtem pa je delavstvo v Trbovljah ob 6. zjutraj že stopilo v štrajk. (...) Zvečer počiva delo povsod.

Zveza rudarskih delavcev izjavlja, da je odločena voditi stavko do skrajnosti ter upa da bo delavstvo navzlic težkim prilikam in za štrajk neugodnemu času vzdržalo. Splošno se računa, da bo stavka trajala jako dolgo.

V Trbovljah in tudi v vseh drugih revirjih vlada red. Požarne in varnostne straže v rovih in pri napravah vršijo službo, drugače počiva vse delo. Vlada namerava, kakor nam poročajo, ojačiti varnostno službo.

Jutro, 21. junija 1923

Rudarska stavka v revirjih »Trboveljske družbe«

Po enoletnem odmoru je v revirjih »Trboveljske premogokopne družbe« znova izbruhnilo mezdno gibanje. Po daljših brezuspešnih pogajanjih so rudarji »Trboveljske premogokopne družbe« odložili 20. julija delo ter stopili v formelno stavko. – Stavki so se pridružili vsi revirji Trboveljske družbe kakor Trbovlje, Hrastnik, Zagorje, Rajhenburg, Huda jama in danes tudi Kočevje, kjer so delavci v soboto še delali. Po dosedanjih poročilih vlada na vseh navedenih krajih popolen red in mir. Orožništvo je zasedlo nekatere važne objekte, delavstvo samo pa je po starem običaju nastavilo varnostne straže, o katerih se pa govori, da bodo v sredo odpravljene. (...)

Stavka je izbruhnila vsled določbe kolektivne pogodbe, ki se je lani v avgustu sklenila med Trboveljsko družbo in njenim delavstvom in s katero se je uvedel splošno zaželjeni indeks na življenjske potrebščine, oziroma tozadevne prispevke. Ker je namreč delavstvo lani izrazilo željo in zagotovilo, da bi z uvedbo tega indeksa odpadale bodoče stavke in se uvedel režim mirnega sporazumevanja med družbo in delavstvom, se je tedanja stavka zaključila z dogovorom, ki je vseboval približno tele glavne postavke: Delavstvo se je razdelilo v štiri kategorije in so se določili kot minimalni dnevni dohodki I. kategorije 23 dinarjev, II. 20.75 Din, III. 17.30 Din in IV. 14.25 Din. Za ostanek delavstva, ki znaša 40 % so se določile akordne plače, ki so ob ti priliki bile zvišane na 60 %. (...) K temu se je dodala še rodbinska doklada, in sicer za ženo 3.75 Din in za vsakega otroka po 3.75 Din na leto. Poleg tega pa se je vpeljal indeks za gotovo skupino najnujnejših življenskih potrebščin, s katerim bi se avtomatično vsaka dva mesca, na podlagi novih cen teh življenskih potrebščin poviševale, oziroma zniževale navedene doklade. Splošno gibanje cen tekom jeseni ni dalo povoda, da se uporabi to indeksno določilo.

Indeks se je prvič uveljavil 21. februarja, ko je družba pristala na povišek 1.75 dinarja na šihto pri vsaki kategoriji. Taisti indeks se je v drugič vporabil 26. aprila, ker je povišek znašal pri I. kategoriji 3 dinarje, pri II. 2.75, pri III. 2.50, pri IV. 2.25. Prihodnja regulacija se je imela vršiti 25. junija. Delavstvo pa pri tej priliki ni več hotelo priznati starega indeksa, temveč zahtevalo novo kolektivno pogodbo, ki naj bi ta indeks bistveno izpopolnil. Trboveljska družba je prvotno vztrajala na stari pogodbi. Pri pogajanjih 4. julija je končno izjavila, da je pripravljena uvesti temeljne plače po načelu zlate paritete. Zlata pariteta bi se nanašala na povprečne plače in bi se spotoma določala po kurzu v Curihu. Na ta drugi predlog delavstvo ni pristalo ter zahtevalo, da se samo pogodba izza avgusta 1922 izpopolni. Pri teh pogajanjih je delavstvo pokazalo veliko umerjenost in vztrajalo pri delu. Izjavili so opetovano, da hočejo doseči izboljšanje mirnim potom in da ne bodo proti družbi ali državi uporabili kakih nasilnih sredstev. (...)

Trboveljska družba je končno pristala na spremembo indeksnega števila, nove težkoče pa so nastale, ko je šlo za določitev glavnih življenskih potrebščin. Trboveljska družba je priznala povišek 3 dinarjev na šihto pri minimalni plači ter na tozadevno izpopolnitev indeksa. Delavstvo je ta predlog zavrnilo in pogajanja so se morala prekiniti. (...)

Slovenski narod, 24. julija 1923

Rudarska stavka.

Že šest tednov traja velika stavka slovenskih rudarjev. V teku zadnjih 40 let je to druga rudarska stavka, ki traja tako dolgo. Družba je sklenila, da stavko za vsako ceno zlomi. Poskusila je vsa sredstva, da doseže svoj namen: teror, deložacije, odpusti, raba Hrvatov itd. (...) Navzlic večjemu številu Hrvatov, je produkcija premoga strašno padla, ker trboveljski bager ne more več delati. (...)

Najprvo je vlada razglasila, da se v ta boj ne bo vtikala, dokler vlada med delavstvom red in mir. Toda sedaj je vlada prepovedala vse shode v revirjih, da se stavkujoči ne morejo shajati. (...).

Te dni se je zgodil v Trbovljah atentat na električno centralo. Kos dinamita, ki je bil baje ukraden v Zagorju, je v noči od srede na četrtek eksplodiral v trboveljski centrali. To je bil za družbo in vlado zaželjen povod, da vlada energičneje poseže vmes – družbi v pomoč. Ne da bi se dognalo, kdo je ukradel dinamit, kdo je povzročil eksplozijo, kdo je vse to aranžiral, ne da bi bilo vse to dognano, je vlada to vzela za pretvezo, da takoj javno in odkrito stopi na stran družbe. Mi take dogodke, kakoršen se je zgodil v Trbovljah, najstrožje obsojamo, pa najsibode inspirator atentata kdorkoli! Krivci, ki naj se dobe, naj se kaznujejo strogo. Toda delavstvo naj vlada pusti v miru. (…)

Slovenec, 1. septembra 1923