Očetje, ne branite se

Izpopolnila bova znanje

V kovačnico bratstva in enotnosti sem se odpravil s trolejbusom. Bilo je na pomlad, leto dni pred opisanim dogodkom. Nisem imel zvez, ki bi jih uporabil, pa me je usoda vendar prestavila le na rob glavnega mesta, kjer sem sicer živel. Vojašnica v Šentvidu je bila namenjena »prašinarjem«, torej bodočim pehotnim oficirjem. Prvih sedem mesecev smo požirali prah, nosili bojno opremo kot siamskega dvojčka in brez razmišljanja izpolnjevali ukaze občasno kar sadističnih nadrejenih. Izključno Slovencev, da ne bo pomote. Tem se je najbrž zdelo, da moramo drago plačati privilegij, s katerim smo se v vojsko odpravili skorajda peš in imamo družine tako rekoč pod kasarniškim oknom.

Da bi se čutili podobne ameriškim marincem, seveda so bili slabši od nas, so nam dopovedovali, da smo najpomembnejši rod vojske. Kar odloči pehotni general, velja za vse rodove, vključno podmorničarje. Tako smo se s čisto drugačnimi občutki nepremagljivosti metali na glavo v sveže izkopane jarke, ko je poveljujoči oficir zarjovel – atomski z leve!! To je pomenilo, da je v neposredno bližino, in sicer na našo levo stran, kar je v taki situaciji še posebej pomembno, padla atomska bomba.

Tako smo se usposobili za boj proti varšavskemu paktu in zahodnemu zavezništvu, enako skrbno pa še proti notranjemu sovražniku. Ta je bil najbolj skrit in nepredvidljiv, vedeli smo le, da nikoli ne počiva, za razliko od drugih dveh groženj, ki sta včasih vsaj kakšno leto ali dve dali mir.

V takem okolju, ki je spodbujalo zdravega duha v zdravem telesu, sem dočakal konec vojske, ki me je – kakšno naključje in sreča – usposobila izključno za teritorialno obrambo. Domov sem odkorakal prav v času, ko so v Kliničnem centru poskušali skrajšati nogo in podaljšati življenje našemu maršalu. Na žalost je uspelo le prvo.

Ni minilo več kot nekaj mesecev, ko sem dobil poziv. Zglasiti sem se moral pri omenjenem birokratu, ki je imel v rokah usodo vseh ljubljanskih nabornikov. Videti pa je bilo, da ima še posebno veselje z oficirji. Začetek pogovora je bil videti brez težav, nadaljevanje pa precej drugačno. Očetovsko pokroviteljsko me je povprašal, kako sem preživel šolanje in sploh služenje domovini. Nisem se pritoževal. Razumevajoče je pokimal, vzel iz predala nekakšno kartoteko in rekel: »Tako, zdaj pa je čas za specializacijo.« Malo nezaupljivo sem ga pogledal, a z njegovega obraza, ki ga je krasil komaj opazen skrivnostni smehljaj Mone Lize, nisem kaj dosti razbral.

»Izpopolnila bova znanje,« je nadaljeval. Nisem vedel, zakaj govori v dvojini, ker sem slutil, da bo nekaj doletelo le mene, njega nikakor. Ampak to je tisto sočutno prijateljstvo, ki ga zna ustvariti človek z empatijo. Podobno se dogaja, ko pristopi natakar in reče – no, kaj bova pa danes. Pa točno veš, da ti bo družbo delal le kozarec ali nekaj njih in da boš popolnoma sam utapljal žalost in jo na koncu tudi sam plačal.

Tako sem tudi zdaj zaslutil, da bom v nekem »zosu« spet sam, brez sicer očetovsko čutečega birokrata. Nekoliko zresnjen je nadaljeval: »Razmere so take, da je treba biti pripravljen na marsikaj. Ocenili smo, da si ti zaupanja vreden častnik naše domovine. Za tri mesece greš v Niš, kjer se boš izpopolnil za protidiverzantske naloge. Terorizem napreduje in takim sovražnikom je treba biti kos. Z orožjem in brez njega.«

Tisto »brez orožja« mi je bilo bližje. Že v vojski sem zagovarjal nekakšen filozofski koncept razorožitve sovražnika. Še dobro, da me niso razumeli in so mislili, da obvladam veščine specialne vojne. Ko bi me bili, bi končal tako kot Jehovove priče.

Zagledal se je vame. Vedel sem, da je od mojega odziva marsikaj odvisno in da bo skrbno popisan v moji kartoteki. Vrnil sem mu jasen in odločen pogled, tak kot mora biti med dvema vojakoma, zvestima domovini, ki oba čutita isto.

»Bi šel takoj. Z veseljem. Ampak ne morem. Sem na porodniški.«

Sledil je prizor, ki sem ga opisal v prvih stavkih. Ko si je opomogel od petminutnega krohotanja, ki je bilo v resnici najbolj podobno rjovenju, si je obrisal solze. Spet je dobil tisti očetovski izraz, ko ga sin z izvirno domislico spravi v dobro voljo, ki se ga bo držala še dolgo časa.

»Ti pa si mi polepšal dan. Take šale pa že dolgo ne,« si je še vedno brisal solze. »Tako, zdaj pa na delo. Težke naloge so pred nama,« se je nekako zresnil. »Ampak z dobro voljo in predanostjo domovini bova vsemu kos.« Spet se je zatekel v zavajajočo dvojino.

Takole malo v podporo dobri volji sem se nasmehnil tudi sam, a vztrajal pri povedanem. Birokrat je zožil pogled: »Ne ti mene…! Dobro sva se nasmejala, zdaj pa dovolj!«

Pojasnil sem okoliščine. Niso bile prav take, da bi si jih kdo zaželel. A črno na belem – bil sem prvi Slovenec, ki je bil leto dni uradno na porodniški. Razmere, ki sem jih opisal, ga niso ganile. Kar mu je porušilo vero v človeštvo in obrambo domovine, je bilo dejstvo, da je oficir sploh lahko na porodniškem dopustu. »Državo obkrožajo sovražniki, ti se greš pa dojiljo,« je dejal kar grozeče.

Kot sveže utrjen marinec sem zdržal tudi ta napad in le pokimal. Vedel pa sem, da si me je zapomnil in da, tako kot jaz, tudi on ne bo imel mirnih noči, dokler se spet ne srečava. Nisem se motil. Štirinajst dni po koncu porodniške me je čakal nov poziv.

Saj si dobil sina, junaka?

Birokrat z dokazano očetovskimi čustvi se mi je smehljal že od daleč. V očeh sem razbral privoščljivost. Še vsak se je prej ko slej ujel v njegovo mrežo.

»Saj se spomniš, kako sva zmenjena,« me je pozdravil. »Trije meseci specializacije. Niš.« Samo pokimal sem in vzel iz žepa neki papir. Še vedno nisem imel zvez, imel pa sem očitno nekega angela varuha iz pacifistične nebeške divizije. Ni bil angel meča.

»Zelo rad bi šel, tako kot prvič, pa ne morem.«

»Samo da mi ne pisneš kaj o porodniški,« je dejal z glasom poveljujočega strelskemu vodu.

»Ne, ne,« sem rekel pomirjujoče. »Sem pa premeščen v republiški štab. Ukaz predsedstva.«

Tokrat se ni zakrohotal. Videti je bil kot roparica, ki ne razume, kam ji je pobegnil plen, ki je bil povsem krotek še pravkar tik pod njo.

»Ukaz predsedstva, praviš,« je rekel komaj slišno z zadrgnjenim grlom.

»Da, predsedstva.«

Obrnil se je in zamrmral nekaj takega kot »…em ti predsedstvo. Ni čudno, da gre vse u k.…«

Sesedel se je za mizo. Avtoriteta predsedstva je naredila svoje. Ko sem odhajal proti vratom, sem še zaslišal njegov šepet.

»Saj si dobil sina, junaka? Samo da ne bo tak kot oče.«

»Ne. Krasno hčer,« sem odvrnil ponosno in videl le še to, da mu je glava omahnila na mizo.

Očetje, ne branite se porodniškega dopusta. Lahko vas reši dosti hujših težav.