Dete je, ki ga varuje zakon, ko s plačanim porodniškim dopustom omogoča materi, da se ji ni treba prezgodaj vrniti na tlako. Tega deteta ni ne v noveli ne v Vuksanovićevi analizi. Slednjemu ne gre zamera, da se je držal svojega plota, zakonodajcem pa ne bo, če novelo sprejmejo, nič odpuščeno, kajti zatajili bodo svoje poslanstvo, da naj skrbijo za ustvarjanje čim boljših družbenih razmer: predlog namreč ustvarja razmere za vzgojo in nego osebnosti, ki ne bo premogla temeljnega zaupanja v sočloveka.

Družbena zaščita deteta se razteza v slovenskem zadevnem zakonu 260 dni, začenši na 78. dan po rojstvu (prej uživa mati skupaj z detetom 105 dni porodniškega dopusta). Doslej je bil dopust, namenjen negi in varstvu otroka, materinski, svoj delež pa je lahko prispeval tudi oče (15 dni v okviru neobveznega plačanega očetovskega dopusta, dodatnih 75 dni pa kot neobvezen neplačani dopust). Pravica ni bila kumulativna – starša sta jo uveljavljala izmenoma – razen v primerih, ko bi bila mati kot negovalka sama preobremenjena (več nedoletnih otrok; novorojenec je potreben zahtevne nege; dvojčki). V praksi je to pomenilo, da je oče v hudih razmerah lahko prevzel nase skrb za nego in varstvo – matere. Delal je torej vse tisto, kar v nefeminističnem svetu delajo sicer žene in ženske. Predlagatelj dosedanjega zakona je očitno vedel, za kaj gre, kajti plačana tedna je bilo treba porabiti v prvih šestih mesecih, preostale neplačane dneve pa do konca otrokovega tretjega leta – se pravi, ko s svojo telesno močjo in spretnostjo ter možatim pogumom lahko začne »vpeljevati otroka v svet«.

Po novem se ta dopust imenuje »starševski«, upravičena sta ga starša vsak do polovice, s tem da lahko pravico preneseta na sozakonca/sozakonko, z izjemo 30 dni, ki so obvezno očetove. V nefeministični praksi to pomeni, da se bo »staršinjin« dopust iztekel 30 dni prej kot doslej. Dete bo tedaj staro 10 mesecev. Naslednjih 30 dni bo smel zanj, ker bo staršinja odsotna zaradi »potreb trga dela«, skrbeti »nestaršinja« (nekdanji »oče«).

V enajstem mesecu, času tranzicije, je dete osvojilo mero individuiranosti, že je navezano na (praviloma) mater kot zunanji »objekt«. Materina odsotnost utegne voditi v anaklitično depresijo in še nevarnejši »hospitalizem«. Vez se zlahka pretrga in teže znova vzpostavi. Veliki pediater in objektnoodnosni psihoterapevt D. Winnicott, ki je o teh vprašanjih pisal subtilneje od kogarkoli doslej, takole razpravlja o »tranzicijskih igrah«, do katerih prihaja v tem času. »Kadar matere ... ni zraven, ne pride do nemudne spremembe, saj otročiček v sebi hrani ponotranjeno različico matere, ki ostaja nekaj časa živa. Če traja materina odsotnost toliko časa, da je ta meja presežena, bo notranja različica zamrla; hkrati bodo vsi ti tranzicijski pojavi izgubili svoj smisel in otročiček jih ne bo mogel več uporabljati. Potem vidimo otročička ... ki se bo, če ga pustimo samega, ponavadi obrnil k vzburjajočim dejavnostim, ki prinašajo čutno nagrado.« Trideset let pozneje so te igre, ki so bile na začetku še avtoerotične, sublimirane v pridobivanje slave, oblasti, denarja ali izživljanje (> pridobivanje občutka živosti) skozi sadizem.

Skozi detetova prva »zaigranja« v medprostoru – kjer si lahko privošči, da občasno pozabi na mamo, a ko se ozre iz igre po njej, je ona še vedno tam – se psihična popkovnica raztegne v sproščeno navezanost, ki temelji na samoumevni zavesti, da si ljubljiv, da te objektno pomembne osebe – sprva starši, pozneje ljubimci in partnerji – ne bodo zapustili in da je svet zaupanja vreden. Brez te materine navoljnosti bo šel razvoj deteta, upoštevaje konstitutivne prirojenosti, v smereh, ki se bodo v odrasli osebnosti izkazovale kot bodisi oklepanje (depresivnostni tip) bodisi kot umikanje vase (shizoidni tip) bodisi kot nasršenost (paranoidni tip). Nenehno ponavljanje zagotovila, da je ne glede na hipno vsaksebnost vse v redu, je ključnega pomena. In zagotovilo po biološki naravi stvari ne more prihajati od drugod kot od matere, njene dojke, nasmehljanih ustnic, ljubečega pogleda in voljnega objema.

Mati je s »sadom svojega telesa« v telepatskem razmerju, v katerem intuitivno ve, kaj otrok želi in potrebuje (oziroma bi to vedela, če se ne bi dala zapeljevati ali zastraševati svetovalnim rubrikam v ženskih revijah). Otrok, ki v svojem egotizmu terja mater vso zase, utegne v tem času terjatev podkrepljevati z »izsiljevalskim« jokom. Na srečo ima mati druge obveznosti (tudi če so v tem času večinoma posvečene otroku), recimo, mora kaj pogreti, skuhati, polikati, oprati, očistiti itn., in ta opravila sama po sebi poskrbijo za zadostno ponavljanje rahle frustracije, ki vleče ločnico med otrokovo (o)sebnostjo in Drugim.

Ve se tudi, kakšna je najboljša metoda privajanja otročička na samostojno spanje (kar se začne ponavadi kak mesec prej). Mama in oče polegata dete v posteljico in zapuščata spalnico, vendar se (eden ali drugi) nenehno vračata, ne na vsako vekanje, ki bi lahko postalo izsiljevalsko, ampak s stalnostjo kometov: sprva morda vsako minuto, in razmiki med prihodi se večajo tako polagoma, da postane dojenčku povsem samoumevno, da je starševska odsotnost le začasna. (Tudi predmete, ki jih meče na tla, mu vračata, da se nauči, da se v življenju tisto, kar daš od sebe, povrne, da se torej dobrota in iskrenost poplačata.)

Zadnjih sedem ali osem let se laično, a menda kar uspešno ukvarjam s svetovanjem ljudem v psiholoških stiskah. Prevedel sem tudi nekaj temeljnih klasičnih del (Storr, Horney, Winnicott) in objavil tri zbornike svojih svetovanj. V tem času sem imel priložnost obravnavati vsaj deset primerov hudih osebnostnih okvar, ki jih je sprožila epizoda nenadnega umanjkanja matere v zgodnjem otroštvu. Praviloma se to zgodi zaradi kake nujne hospitalizacije bodisi matere bodisi otroka. Dalj časa sem lahko spremljal primer otroka, ki je moral pri 11 mesecih za eno noč in naslednji dan na infekcijsko kliniko (neukrotljiva visoka vročina). Čeprav je preživel tam samo 7 nočnih ur brez staršev, potem pa sta se čez dan izmenjavala ob bolniški postelji do večera, ko je bil odpuščen kot zdrav (česar ni zmogel paracetamol, je igraje opravil naprosyn), je iz anamneze razvidno, da otrok, ki je bil dotlej sicer mil in zaupljiv, naslednjih sedem dni ni pogledal v oči očetu (ki ga je v naročju nesel v bolnišnico), da se je še mesece branil iti od doma (recimo na sprehod v vozičku), da je postal averzen na najrahlejše dotike in celo za ljubkovalne besedne izraze, da je trpel še leta od nočnih mor, paralitičnih prebujanj in grozavega »trkanja lune«, da je pozneje (recimo v šoli pri risanju) izkazoval psihotične notranje vsebine, saj je upodabljal izključno prizore krvavega nasilja, pošasti ipd. Šele po daljši obravnavi in ob nenehni ljubeči skrbi staršev so se ob izteku pubertete ti osebnostni znaki, kot je upati, za trajno polegli. Drugi primeri, ki jih poznam, se razpenjajo od podobne nasršenosti pa do popolne sociopatije. Nasploh pa gre tudi v tistih primerih, ki se bodo dobro iztekli (in takih bo vendarle večina), za povsem nepotrebno trpljenje tisočev otrok.

Skratka, ali si res želimo, da nam odraste – v civilizaciji, ki je tako ali tako vse bolj patološka – naslednji rod, ki se bo v najboljšem primeru moralno potuhnil (za to namreč gre pri sociopatiji kot posledici neuspešne ali pretrgane navezave na objekt v detstvu), se torej marljivo učil, se vpisal na Harvard (kajti naše univerze bojo že zaprte), doktoriral summa cum laude, šel na Wall Street in razdejal svet, kolikor ga še bo ostalo čez četrt stoletja? Kajti prav to zdaj počenjajo sedanji finančniki, otroci mater, ki jim je ameriški zakonodajni okvir – in pehanje nasploh – v napoto, da bi se posvečale detetu. V svetilniku svobodnega sveta ni plačanega starševskega dopusta niti za en dan, neplačani pa znaša za oba spola po 12 tednov, ampak sem gor se usedi, pa boš videl Benetke.

Mimogrede, v Nemčiji, ki naj bi sicer diktirala dogajanje v EU, znaša plačani del materinskega dopusta 42 tednov, neplačanega pa imajo še 120 tednov.

Za enakopravnost spolov očitno skrbijo na kak ustreznejši način, ne pa s tiho predpostavko, da mora mati boju med spoloma žrtvovati svoj materinski ponos.

P.S.: Ko je bilo zgornje besedilo že napisano, sem zvedel za še eno tehtno objavo v zvezi s predlagano novelo. Roman Vodeb, teoretski psihoanalitik, je v Večerovi rubriki Pogledi že 9. junija pod naslovom »Atentat na otroka« objavil filipiko, začinjeno v njegovem vehementnem slogu, a za tiste, ki dajejo vsebini prednost pred poštirkanostjo, zelo razsvetljujočo. Pravzaprav se mi po tem, kar je povedal Vodeb (ki prav tako citira Winnicotta!), sploh ne bi bilo treba oglašati, če ne bi bil Vodeb v slovenski javnosti, nekaj po zaslugi svoje nekompromisne provokativnosti, predvsem pa zaradi nasršenosti naše feministične srenje, nenehno pljuvan, zasmehovan in zmerjan – Majda Širca, vidim, je o zadevni objavi tvitnila, da gre za »atentat na bralca, ki ga vzpodbuja uredništvo« – in tudi konkretno preganjan. Razna združenja za pravice (predvsem spolnih) manjšin namreč pritiskajo na medije, ki dajejo Vodebu svoj prostor, češ da jih bodo prijavila zaradi objavljanja Vodeba kot »sovražnega govorca«, in zadevni mu potem res odpovedujejo že dogovorjene nastope in objave. Ker je mož v nestrokovnih vprašanjih sicer očiten simpatizer levice, zanj ne marajo niti desni. Spričo poniglavih diskreditacij se je znašel v cenzurni konfinaciji; moja objava torej morda le ne bo odveč.

Ali naša ideološko, socialno in spolno razklana družba res ni več zmožna samorazmisleka glede tega, kaj se sme in kaj ne – ne po svetem pismu, ne v ameriških kriminalkah, ampak v vsakdanjosti med zemeljskimi sestrami in brati – da bi se vzdignila nad dnevnoakcijske/abreakcijske vzgibe v vesoljno strinjanje, ki ga sicer vsi tako zlahka izražamo ob na primer branju Shakespeara ali gledanju Goyevih slik, češ da še tako pravičniška politika ne upravičuje ene same solze, ki jo prelije ali pogoltne človekov otrok?