A treba je razumeti. Med večletnim bogato poplačanim igranjem za Sacramento Kingse, Milwaukee Buckse in Orlando Magice je Benu zmanjkalo športnega motiva. Človek je finančno vsaj za silo preskrbljen, srečno poročen, in vse, kar si je pred tem poletjem srčno želel, ni bila zlata medalja na domačem evropskem prvenstvu, ampak še ena donosna večletna pogodba, ki bi bila nedvomno pika na i na njegovi uspešni košarkarski karieri. Deset milijonov dolarjev za naslednja tri leta. Po možnosti kar z njegovim zadnjim klubom, pri katerem se mu sezona zagotovo ne bi preveč zavlekla, saj bodo v Orlandu, z Benom ali brez njega, od končnice še dolgo oddaljeni vsaj tistih 330 kilometrov, kolikor znaša razdalja do Miamija.

V Evropo se Benu, kot vse kaže, ne ljubi seliti, saj tu še slabši klubi igrajo do julija ter se panično in pod pritiskom borijo za obstanek v tej ali oni z ameriške perspektive obskurni ligi, v NBA pa mu niti najbolj spektakularen nastop na evropskem prvenstvu ne bi dvignil cene.

Ko so mu torej pred dnevi v Orlando Magic povedali, da nanj v prihodnji sezoni ne računajo, in se je izkazalo, da ga čaka negotovo iskanje novega kluba, je Beno vzel v roke telefon in odpovedal prihod v Ljubljano.

Igranje za slovensko reprezentanco, pa čeprav pred domačimi navijači, je bilo za Bena Udriha že od samega začetka zgolj revijalnega pomena in kot vsako poletje doslej je tudi letos povsem človeško tehtal med preživljanjem prostega časa v zatohli telovadnici in poležavanjem na rajski peščeni plaži sredi luksuzno dekoriranih tropov.

Splošno uveljavljeno prepričanje je, da bi moral Beno Udrih med tema opcijama vsakokrat brez pomisleka izbrati ono, ki mu namesto njegove drage v bikiniju prinaša ducat prepotenih postavnih fantov v fitnes opravi. Tako bi se moral namreč žrtvovati za domovino in biti pri tem še ponosen na to, da lahko zaigra v dresu z državnim grbom.

Pričakovano se je zato na Bena Udriha zaradi njegove nepripravljenosti, da svoj prosti čas brezpogojno žrtvuje za državo Slovenijo in njene športne ambicije, spravilo vse, kar pri nas leze in gre. Neoliberalci, ki preostalih 364 dni v letu med ljudmi širijo vero v to, da bi moral vsak državljan poskrbeti le sam zase, preostalih milijon devetsto devetindevetdeset tisoč pa prepustiti trgu, so za en dan spregovorili o odrekanju. Umetniki, ki še nedavno tega nismo hoteli brez primernega plačila nastopiti na državni proslavi in žrtvovati svojega dragocenega časa in znanja v nadvse vzvišeni namen manjše zdolgočasenosti televizijskih gledalcev, smo negodovali zaradi njegovega nespoštovanja nacionalnega grba. Na koncu pa so svoj nergaški piskrček pristavili še domoljubi, ki sicer zadnje čase glasno negodujejo zaradi napovedanih zvišanih davkov in ki pri napovedanem davku na nepremičnine pozivajo k državljanski nepokorščini, a se jim Udrihova oblika le-te nekako ni zdela najbolj primerna. V Sloveniji pač že od nekdaj velja, da je nacionalna zavest za športnike obvezna, za vse druge pa poljubna.

V tem gromoglasju je bilo še najlažje razumeti navijače, ki si želijo uspeha svojega moštva in ki bi radi videli na igrišču zbrane vse naše najboljše košarkarje. A bi tudi njim počasi moralo postati jasno, da nekoga, ki za nastop ne premore potrebnega športnega motiva, nima prav nobenega smisla ne siliti ne prositi. Nastop za reprezentanco bi moral biti stvar prostovoljne izbire posameznika, pa naj mu je ime Erazem Lorbek ali Beno Udrih. In naj to še tako zelo obžalujemo, ima Beno vso pravico reči, da se mu ne ljubi osvajati medalj na velikih tekmovanjih, na nas pa je, da to spoštujemo, pa naj se nam zdi še tako bedasto ali idiotsko.

Resnični problem pri vsem skupaj je v bistvu le katastrofalna neprofesionalnost naših športnikov, ki se kljub milijonom dolarjev na svojih računih in dolgoletnemu igranju na vrhunski ravni še vedno obnašajo kot šolarčki, pošiljajo sms-sporočilca ali pa dopuščajo, da javnost v njihovem imenu nagovori njihov očka.

Mencanje, šušljanje in izmotavanje je tako postalo zaščitni znak številnih naših športnih milijonarjev, ki nimajo niti toliko jajc, da bi vsakokrat stopili pred kamero ter javnosti odkrito in nedvoumno pojasnili svoje načrte in odločitve. Toliko nasprotujočih si izjav ter takšnih in drugačnih komunikacijskih kolobocij, kolikor so si jih v preteklih letih privoščili vsi udrihi, lorbki, vujačići in drugi geniji, si je v istem času privoščilo le še nekaj najbolj izpostavljenih slovenskih politikov.

Kolikšen je pri tem delež krivde tistih, ki so del teh sporočil posredovali, od Košarkarske zveze do raznoraznih novinarjev/prijateljev, ki so po medijih širili takšne in drugačne ekskluzivne izjave naših zvezdnikov, ne vem, vem le to, da se mi z Benom Udrihom in njegovim (ne)igranjem ne da več ubadati. In iskreno upam, da tudi on nikoli ne bo začutil potrebe karkoli pojasnjevati in se opravičevati. Mu že vnaprej povem, da me ne zanima.