Ministrstvo za kulturo se že nekaj let neuspešno trudi s prodajo gradov. V lasti jih ima 18, razglašeni so za kulturni spomenik državnega pomena, s prodajo večjega dela njih bi želelo proračun obogatiti za 17 milijonov evrov. Doslej mu je uspelo prodati le graščino Socka, ki jo je novi lastnik, podjetje Bent excellent, kupil za 233.000 evrov. Podjetje, specializirano za prodajo čistilne opreme, naj bi graščino uporabljalo za gostinsko-turistične namene in kulturne prireditve.
V oči bodejo cene naših gradov. Država enega od najbolj znamenitih gradov, ki slovi kot edini slovenski vodni grad, Otočec, prodaja za 5,64 milijona evrov. Pristavo Bled bi prodala za nekaj več kot tri milijone. To sta tudi najvišji ceni. A tudi ostale so najbrž precenjene, če upoštevamo razmere v gospodarstvu in dejstvo, da čaka kupca najprej temeljita naložba v obnovo večinoma zelo slabo vzdrževanih stavb. Druga izklicna cena gradu Borl je znašala nekaj manj kot dva milijona evrov, medtem ko so nekaj več kot milijon po mnenju ministrstva vredni gradovi Bizeljsko, Šrajbarski turn in Gradac.
Ministrstvo optimistično prodaja tudi tisto, kar ostane, ko grad dlje časa nima skrbnega gospodarja, ruševino. Lastnik ruševine Pilštajn lahko postanete za pičlih 20.000 evrov. Cenitev zgradb je opravila delovna skupina za ovrednotenje kulturnih spomenikov in določitev strateških objektov, ki so jo sestavljali Gojko Zupan, Alenka Kuševič, Tanja Černe, Magdalena Petrič, Iris Motnik Šernek in Damjana Pečnik. Na ministrstvu se zavedajo, da s cenami odbijajo kupce, zato naj bi v prihodnje opravljali revizije cenitev. Kupce pa bi radi spodbudili tudi z izvzetjem iz obdavčitve, kar so predlagali ob osnutku novega Zakona o davku na nepremičnine.
Rešitev problema s – prelaganjem
Prodaja doslej ni dala želenih rezultatov. Grad Borl je bil že dvakrat neuspešno na dražbi, brez uspeha se je sklenil tudi postopek prodaje s sklenitvijo neposredne pogodbe. Vrednost gradu tako revalorizirajo in načrtujejo ponovitev postopka z javnim zbiranjem ponudb. Tokrat je lahko ponujena cena po zakonu le do 15 odstotkov nižja od druge izklicne cene, 1,9 milijona evrov. V Društvu za oživitev gradu Borl so primerjali cene mnogih evropskih gradov, ki so naprodaj, in ugotovili, da je določena cena previsoka. Za nameček je ministrstvo dokumentacijo objavilo samo v slovenskem jeziku, kar je onemogočilo potencialno zanimanje iz tujine.
Pri nekaterih gradovih pa je ministrstvo vendarle uspelo vsaj na videz rešiti problem propadajočih stavb, za katere nima denarja. Lastništvo je preneslo na občine. Grad Rihemberk je letos s sklenitvijo pogodbe o neodplačnem prenosu ponovno dobila v last Mestna občina Nova Gorica, kjer sedaj poleg na svoja računajo tudi na sredstva države in še posebej na evropske sklade. Rešitev se obeta tudi gradu in parku Turnišče. Mestna občina Ptuj in pristojno ministrstvo že nekaj časa usklajujeta pogodbo o neodplačnem prenosu, potem ko je bilo pismo o nameri podpisano že pred letom in pol. Del kompleksa naj bi se prenesel na občino, del pa v upravljanje Šolskemu centru Ptuj za potrebe biotehniške šole. A grad ne bo oživel tako kmalu. Večja naložbena sredstva (5 milijonov evrov) za obnovo in oživljanje gradu bo država zagotovila šele v letu 2016.
Propadanje državnih spomenikov
Mnogi gradovi pa so medtem prepuščeni sami sebi, kar pojasni pogled na številke. Ministrstvo ima v proračunu za letošnje leto na voljo 239.000 evrov za redno vzdrževanje 37 objektov, ki so v njegovi oskrbi. Za naložbe in naložbeno vzdrževanje še enkrat toliko. A očitno to ni dovolj. Slabo stanje gradu Viltuš, ki leži na območju občine Selnica ob Dravi, je popisano celo v članku na Wikipediji. Objekt je brez namembnosti in tako javnosti zaprt, zaradi česar je pogosto tarča huliganstva. Obdaja ga velik park angleškega tipa, ki je zasajen z mnogimi redkimi in eksotičnimi drevesnimi vrstami. Zaradi nezadostnega vzdrževanja parkovna vegetacija propada.
Nič bolje ni na gradu Borl, kot pravi član Društva za oživitev gradu Borl Jernej Golc: »Grad Borl je po našem mnenju eden od najhitreje propadajočih gradov v Sloveniji. Ruši se tako skala gradu kot sama notranjost.« Kot razlaga, se nujna vzdrževalna dela, kot tudi vsa ostala, ne izvajajo že skoraj štiri leta, poskrbljeno ni niti za košnjo trave. »Prostovoljno to počnemo domačini in društva v okolici,« dodaja.
Država ne pograbi vseh zamisli
V mnogih lokalnih skupnostih so zadržani do tega, da bi ponovno postali lastniki propadajočih objektov. Kot pravi direktorica občinske uprave občine Metlika Mirjana Adlešič, je država možnost neodplačnega prenosa ponudila tudi njim, vendar pod pogoji, ki za občino niso bili realni in sprejemljivi. K obnovi gradu bi morala pristopiti z zavezo in to v definiranem časovnem roku, četudi, ironično, je prav to tisto, česar kot lastnik sedaj ni zmožno ministrstvo. Občine, še posebej manjše, potrebnih sredstev večinoma ne morejo zagotavljati.
Tudi na Občini Krško bi bili za prevzem lastništva gradu Šrajbarski turn zainteresirani le v primeru, če bi država grad pred prenosom obnovila ali zagotovila sredstva za njegovo obnovo. Sicer je bila obnova z vladnim sklepom zagotovljena že v letu 2007. »Tak odnos, ki sanacijo te pomembne kulturne dediščine prestavlja v nedoločen čas, medtem ko objekt vidno propada, nas moti, saj je sklep vlade zavezujoč in bi se moral izpolnjevati,« pravi Petra Rep Bunetič z občine. V Krškem so z namenom pospešitve obnove tudi že izpolnila svoj del obveznosti, med drugim preselili vseh 20 v gradu živečih najemnikov.
Pobudam zainteresirane javnosti pa se na ministrstvu izogibajo, kot kaže. Grad Turnišče je denimo želel s pomočjo 2012 posameznikov, ki bi vsi prispevali 600 evrov, odkupiti ptujski režiser Samo M. Strelec in v njem ustvariti muzej uspehov Slovenk in Slovencev. A po njegovi javni predstavitvi ideje je tedanja Pahorjeva vlada namero prodaje opustila. Kot pravi Strelec, gradove po Evropi prodajajo zainteresiranim kupcem za 1000 ali celo za en evro. Pogosto je tudi, da jih dajo za nekaj 10 ali 100 let v upravljanje. »Vse je boljše od tega, da gradovi propadajo,« meni.
