To je vsekakor pohvalno dejanje, a z drobno lepotno napako. Uradna statistika namreč pravi, da je Slovenija pri pšenici 65-odstotno samooskrbna, pri krompirju je ta delež 55, pri vrtninah 34, pri prašičjem mesu 46, pri olivnem olju pa 25 odstotkov, zato naštete izdelke na veliko uvažamo, tudi glavnino sadja (svetla izjema so jabolka). Za nameček ne proizvedemo niti litra belega rastlinskega olja niti kilograma sladkorja. Država torej s proračunskim denarjem promovira nakup »domačega«, ki pa ga ni ali vsaj ne dovolj.

Politiki, ki vodijo kmetijstvo, so hišo začeli graditi pri strehi, namesto da bi najprej z ustreznimi ukrepi spodbudili večjo lastno pridelavo ključnih kmetijskih izdelkov. A se vsaj do leta 2020 ne bo nič spremenilo. Tudi strategija razvoja kmetijstva za naslednjih sedem let namreč temelji na »svaštarjenju«. Država bo, da se ne bi komu zamerila, z javnim denarjem podpirala vse mogoče, čeprav je jasno, da na tej zaplati kmetijske zemlje, kolikor je še premoremo, ni dovolj prostora za vse.

Tako imajo od fame »kupujmo domače« še največ koristi kšeftarji, ki množično obiskujejo veletržnice v sosednji Italiji ali zavijejo kar v Lidl in Hofer, ki imata cenejše sadje in zelenjavo, tam kupljenim kmetijskim izdelkom nadenejo oznako domače ali slovensko, ker je to pač moderno, in veselo služijo s preprodajo.

V Slovenijo pride na leto okoli 100.000 ton zelenjave iz tujine, samo čebule približno tisoč ton na mesec. A kljub tem podatkom na večini kmetijskih izdelkov piše »domače« ali pridelano v Sloveniji. Že vrsto let se šušlja o hudem zavajanju potrošnikov. »Slovenska zelenjava postaja vedno bolj iskano tržno blago, zato se pod imenom slovenska prodaja tudi zelenjava iz tujine. To velja tako za ljubljansko tržnico kot za velike trgovske sisteme,« je lani na posvetu zadružnikov v navzočnosti visokih predstavnikov kmetijskega ministrstva opozoril direktor KZ Krka Novo mesto Janez Kužnik. Na goljufije so že prej opozarjali tudi mnogi slovenski pridelovalci zelenjave, a zaman. Inšpekcije so spale. Dokler jim niso pred dnevi televizijske kamere nazorno pokazale, kako se prekupčuje s sadjem in zelenjavo ter kako z vseh vetrov privlečeni izdelki dobijo slovenski potni list.

Goljufajo tudi kmetje, in to po zaslugi kmetijskega ministrstva, ki jim to omogoča tudi s preohlapnim zakonom o kmetijstvu, po katerem se kmetom, ki prodajajo le svoje pridelke, ni treba registrirati kot nosilec živilske dejavnosti. Ti morajo namreč edini živila označevati tako, da je zagotovljena njihova sledljivost korak nazaj. Zdaj nihče v resnici ne ve, koliko kmetje pridelajo sami in koliko od tega, kar prodajajo, nabavijo kje drugje. Dodatna vaba za goljufe je dvojni status: kmet je lahko hkrati samostojni podjetnik, ki sme prodajati tudi druge izdelke, ne le lastnih, a se tudi ti pogosto znajdejo v košari »domače«.

V zadnjem letu veliki trgovci kupce bombardirajo z oglasnimi sporočili, kako se njihove police s sadjem in zelenjavo šibijo pod težo slovenskih izdelkov. A glas ulice pravi, da naj bi nekateri med njimi nagovarjali kmete, naj v njihovem imenu zelenjavo uvažajo iz Italije, Madžarske…, sami pa jo nato v svojih sistemih prodajajo kot slovensko. Bodo morale tudi v tem primeru delo inšpektorjev opraviti televizijske kamere!?