A kako so prišli, si je belil glavo Jože. Gotovo se niso odločili za maloobmejni prehod na Hotizi, si je še mislil, kjer vrata očetnjave branita dva namrgodena darth vaderja, eden z zloveščim srbohrvaškim naglasom, kakršen pritiče vsem zlikovcem v vseh resnih holivudskih kriminalkah, drugi v formi ženske s superneprebojnimi sončnimi očali. Če bi se namreč odločili za tisti maloobmejni prehod, bi morali iz svojega vesoljskega hranilnega pujsa odšteti 83 centov, in to v drobižu, ker omenjena darth vaderja v opisu nalog nimata blagajniških poslov in posledično za tako kompleksne transakcije nista pristojna, vsak dojenček pa tudi ve, da zunajzemeljska bitja na svoja potovanja ne jemljejo denarja, sploh pa ne malih bakrenih kovancev. »To je tako zastarelo,« je v neki vzporedni realnosti prhnil šefe vesoljskega plovila.

A vendarle. Ali ni Jožetovim pomislekom navkljub nekoliko preveliko naključje, da sta se dogodka – torej fenomen skrivnostno poteptane pšenice in incident na maloobmejnem prehodu – zgodila v tako ozkem časovnem in prostorskem okviru? In ali ni bila reakcija branika domovine, dveh pokončnih modrih angelov teme, nekoliko nenavadna, da ne rečemo pretirana? Predvsem pa – ali sta slovenska terminatorja vedela kaj, česar drugi nismo? Ali sta videla kaj, kar ju je zaznamovalo tako močno, da se jima je pomračil um in sta nenadzorovano začela žlobudrati v povsem nerazumljivem jeziku?

V tem smislu gre razumeti tudi izjavo, ki jo je po (intergalaktičnem?) incidentu sproduciral kolektiv varuhov reda. »Ljudje so najpogosteje kršitelji predpisov, storilci kaznivih dejanj in žrtve oziroma oškodovanci,« se glasi njihovo opravičilo. Zveni nekoliko nedokončano? Najbrž zato, ker tudi je. V originalu je namreč pisalo: »Ljudje so najpogosteje kršitelji predpisov, storilci kaznivih dejanj in žrtve oziroma oškodovanci, vesoljci pa to običajno niso.« Zato, draga šokirana Slovenija, naša bojevnika nista znala ustrezno reagirati. Zato sta se vedla kot bebca. In zato, ne nazadnje, si je bojevnica tistega popoldneva nadela tista nova očala, ki jih je ravno teden dni pred tem kupila na dopustu v Poreču, in jih nikoli več snela.

V logični kontekst tako pade tudi na prvi pogled sicer samo še ena nepomembna izjava pravosodnega ministra Senka Pličaniča, ki pa v danih okoliščinah dobiva pomen mirovne poslanice vsem drugim vesoljskim bitjem, ki bi morebiti prav tako želela izkoristiti letošnjo sezono in obiskati tole našo, na prvi pogled zunajzemeljcem nekoliko neprijazno deželico: »Strah vodi na temno stran,« je oni dan v radijske valove, ki jih je pred tem v znak miru blagoslovil s kurjenjem policijske kape, dahnil Pličo. »Strah vodi k jezi. Jeza vodi k sovraštvu. Sovraštvo vodi k trpljenju.« Vprašanje je le, ali bodo dlje segle modre besede modrega Yode ali pač temen sloves slovenskih darth vaderjev.