Zato sem se kljub vsemu še enkrat oglasil. S pozivom, da bi generacija, ki vlada, začela preprosto pošteno živeti. Ne kasta, ki vlada, ampak generacija, saj so mnogi, ki so na ulicah tako glasni, v resnici del problema. Marsikoga izmed teh, ki jih vidim v množici, poznam in vem, da jih skrbi zgolj izguba privilegijev in pripiranje pipic, ki so jih v desetletju ali dveh zabili v državni proračun. Sumim, da si tudi velik del onih, ki so morda iskreno prepričani o pravičnosti svojih zahtev, zgolj zatiska oči pred sebičnostjo, si ne prizna, da jih v resnici skrbi le, da ne morejo ali ne bodo več mogli živeti razsipnega potrošniškega življenja. Mati Evropa, ki vse težje izčrpava preostali svet, ne da več denarja za južnjaške bizarnosti. Dobro bi bilo, če ga tudi sami ne bi dali. Oziroma bi presežek tega, kar zaenkrat še ustvarimo, namenili najbolj ogroženim, pri čemer nimam v mislih samo revežev, bolnih in izobrazbe potrebnih, ampak tudi vse, ki znajo kaj ustvariti in zaslužiti, pa jim na poti stoji država. Pogledi.si