Bi na primer verjeli atletu Justinu Gatlinu, ki je dejal, da je bil žrtev zarote in mu je besen maser nalašč namazal noge s kremo, ki je vsebovala testosteron? Ali pa sprinterju Benu Johnsonu, ki je prav tako govoril o zaroti njegovega večnega tekmeca Carla Lewisa, ki naj bi mu podtaknil anabolični steroid stanozolol? In kaj bi porekli na zagovor kolesarja Alberta Contadorja, ki naj bi jedel meso, ki je vsebovalo prepovedani klenbuterol? Ali pa atleta Dieterja Baumanna, ki naj bi mu neznanec anabolični steroid nandrolon s pomočjo injekcije vmešal v zobno pasto?

Izkušnje kažejo, da se mnogi športniki počutijo nedotakljive in šele, ko jih ujamejo s prstom v marmeladi, spoznajo, kako ogromno neumnost so naredili, saj so kazni drakonske, večletni premor pa lahko pomeni tudi konec športne kariere in prejemanja bogatih zaslužkov na bančni račun.

Seveda pa krivda ni zgolj na športniku. Zavedati se je treba, da so tisti najboljši pod stalnim pritiskom doseganja zmag in rekordov, obdani pa so s strokovnjaki, ki naj bi delali v njihovo dobro. Zadnji primer pretiranega zaupanja v »strokovnjaka« je jamajški sprinter Asafa Powell, ki zaradi pozitivnega dopinškega testa ne bo nastopal na vsega tri tedne oddaljenem svetovnem prvenstvu v Moskvi. Med 20 prehranskimi dopolnili, ki sta jih po priporočilu kondicijskega trenerja uživala skupaj z reprezentančno kolegico Sherone Simpson, na testu prav tako pozitivno, naj ne bi bilo prepovedanih poživil. A so očitno bila.

Še ena izmed mnogih zgodb skozi desetletja, potem ko so prvi dopinški primer zabeležili že daljnega leta 1865. Ali v boju med športniki in tistimi, ki skrbijo, da bi šport (p)ostal čist, dejansko zmagujejo slednji, kar bi lahko sklepali po zadnjih odmevnih primerih, pa je že druga zgodba.