Da bi bila analiza trenutnega dolga ljubljanske Opere objektivna, se je treba vrniti najmanj v leto 2004, ko je bil za krmilom Opere še ravnatelj dr. Borut Smrekar in je dobila širše razsežnosti tako imenovana afera s kontejnerji. Afera je Smrekarja obremenila, z mesta ravnatelja pa ga je potem odnesla napačna odločba o imenovanju, ki je pozneje padla na upravnem sodišču. Naposled je morala Opera Smrekarju povrniti nastalo škodo.
Afera s kontejnerji pravzaprav korenini že v letu 1998, ko sta tako ljubljanska Opera kot SNG Drama Ljubljana ugotovili, da brez zabojnikov za skladiščenje scenske opreme ne gre več. Prej so jih drago najemali, nato pa jim je optimizem vlil takratni minister Jožef Školč. Ta je svojo odločitev glede nakupa skladiščnih prostorov in zabojnikov obema zavodoma sporočil z dopisom ministrstva (št. 403-256/98), kjer se je strinjal s predlogom takšne rešitve problema skladiščenja opreme obeh zavodov. Na osnovi odločitve ministrstva so bili nato izdelani investicijska projektna naloga pa elaborat možnih lokacij, a tudi investicijski program za nakup zemljišča in skladišča za scensko in kostumsko opremo ter gradnjo gledaliških delavnic za oba javna zavoda. Vse to je potrdilo ministrstvo.
Milijon dolga že pred 20 leti
V skladu z investicijsko dokumentacijo sta nato oba javna zavoda kupila skladiščne prostore za scenske elemente in kostume. Ljubljanska Drama je izvedla še javni razpis za nakup zabojnikov in leta 2003 prejela namenska sredstva z ministrstva za nakup kontejnerjev. Ljubljanska Opera, ki je izvedla razpis pozneje kot Drama in vmes nabavila nujno potrebne kontejnerje, pa po zamenjavi ministra teh sredstev ni prejela. Na ministrstvu računa za nakup kontejnerjev nikoli niso plačali, in sicer z argumentom, da za nakup ni bilo pravne podlage. V Operi so zato pozneje izkazovali terjatve do ministrstva za nakup kontejnerjev, po odhodu ravnatelja Smrekarja pa jih je bilo treba preknjižiti med odhodke, torej v izgubo. Opera je torej poslovni leti 2004 in 2005 končala z izgubo v višini 539.312 evrov, od tega je bilo slabih 200.000 evrov na račun kontejnerjev oziroma nepriznanih terjatev hiše do ministrstva za kulturo.
Povejmo še, da se je že Školč v svojem obdobju temeljito lotil prostorske in finančne prenove ljubljanske Opere in ljubljanske Drame. Dokumentacija je obstajala, vendar se po letu 2002 o njej ni več govorilo. Zanimivo je tudi, da je o potrebi nujnih posegov v sistem financiranja ljubljanske Opere govoril že minister Sergij Pelhan leta 1992: posebna komisija ministrstva je ugotavljala, da je nujno treba sanirati primanjkljaj iz naslova splošnih stroškov zaradi večletnega izostanka valorizacije teh stroškov ter urediti sistem financiranja programskih stroškov. Ministrstvo je takratno izgubo Opere, ki je, zanimivo, znašala ravno tako kot danes milijon evrov, pokrilo v celoti ter zagotovilo sredstva za investicijsko vzdrževanje in nakup opreme, vendar so bili popravki izvedeni za nazaj, osnove v sistemu financiranja pa se niso spremenile.
Objektivne motnje v poslovanju
Leta 2006 je kulturno ministrstvo nato delno pokrilo izgubo preteklih let, preostalo izgubo pa so spet preložili na pleča zavoda. To izgubo bi morala Opera sanirati v letih 2007 in 2008, a zaradi »objektivnih motenj v poslovanju« tega ni bila zmožna. Ansambel je bil zaradi prenove hiše razseljen naokrog, res pa sta si Opera pod takratnim ravnateljem Kristijanom Ukmarjem in ministrstvo dovolila nekaj poslovno neugodnih pogodb, denimo predrag najem uprizoritveno povsem neprimernega Gospodarskega razstavišča. Odgovornost se je pripisala ministrstvu, ki umetniškemu ansamblu ni zagotovilo nadomestnih prostorov v času prenove.
V tem kritičnem času prenove je Opera več kot 80 odstotkov vaj in predstav izvajala v Cankarjevem domu, za kar gre zasluga predvsem generalnemu direktorju Mitji Rotovniku, ki je kazal posebno naklonjenost operni umetnosti, sploh zaradi dobrih izkušenj z ravnateljem Smrekarjem, s katerim sta pletla poslovno uspešne januarske operne koprodukcije. Pozneje, pod vodstvom Ukmarja, so se ti odnosi nekoliko skrhali, a vseeno je lahko ansambel umetniško deloval v primernih prostorih. Opera sicer Cankarjevemu domu ni plačevala najemnine, ampak je zagotavljala sorazmerni delež sredstev za splošne stroške delovanja v času vaj in predstav. Ti stroški so bili recimo v letih 2009 in 2010 kar 331.319 evrov.
Toda teh stroškov ministrstvo Operi ni priznalo kot nujnih stroškov delovanja pod posebnimi pogoji v času prenove. Namesto da bi Opera iz prihodkov tekočega poslovanja pokrivala izgubo, je zaradi primanjkljaja sredstev z ministrstva, denimo za nakup opreme in investicijsko vzdrževanje, porabljala lastna sredstva, med letoma 2006 in 2008 v višini kar 191.575 evrov. Izguba minulih let je tako še vedno izkazana v bilanci stanja SNG Opera in balet Ljubljana. Leta 2010 je znašala 164.275 evrov.
Opera pod strožjim drobnogledom
Poslovno posebno odmevno je bilo leto 2010, kajti izguba se je povečala na 673.000 evrov. V hišo je zato septembra 2011 na poziv predsednika sveta zavoda Janeza Lotriča prišla zunanja revizijska hiša KPMG (in nato še dvakrat), česar v Operi sicer niso preveč odobravali; menili so, da revidiranje javnega zavoda izvajajo notranje revizije in računsko sodišče, medtem pa so tudi sami ves čas opozarjali na sistemske probleme financiranja zavoda. Pomisleki revizorjev so bili pravzaprav dobrodošli, saj so odprli aktualen problem: zaradi nepoenotenega sistema financiranja med gledališči se je dalo bilance brati na več načinov.
Dolgoročne časovne razmejitve so bile v bilanci izkazane v višini 434.500 evrov in Opera je sem prištela tudi stroške premier v letu 2010, ki jih niso mogli pokriti z namensko pridobljenimi sredstvi. Med kratkoročne aktivne časovne razmejitve pa so vključili tudi stroške najemnin, ker se kljub zagotovilom ministrstva še vedno niso mogli vrniti v prenovljeno hišo – to jih je stalo 240.547 evrov. Revizorji so jih opozorili, da je treba stroške vsake premiere pripoznati takrat, ko se projekt prvič predstavi na odru, ravno tako ponovitve predstav v letu, ko nastajajo, medtem ko so na odloženih stroških lahko samo tisti stroški, ki pripadajo premieram, ki bodo izvedene v naslednjem obračunskem obdobju. Zato so morali v Operi »razmejene stroške« na dolgoročnih aktivnih časovnih razmejitvah odpraviti in jih vknjižiti kot stroške leta 2010, čeprav se je glede načina razmejitev, kot so ga opravili v Operi (in tudi po drugih gledališčih, ki pa niso bila predmet tovrstne revizije), strinjal tudi direktorat za javno računovodstvo na ministrstvu za finance. Vse to je seveda šlo na račun poslovnega izida v letu 2010, ki sploh velja za eno najbolj kritičnih.
Nedvomno je, da je zavlačevanje končanja prenove hiše povečevalo stroške uprizoritev in hkrati zmanjševalo lastni prihodek, ministrstvo pa je ob tem od Opere zahtevalo, da izgubo pokrijejo sami. Stroškov za najemnine zadnjih treh mesecev jim sploh niso več poravnali, odgovornost neposrečene prenove pa se je ves čas latentno prelagala na javni zavod. Po vrnitvi v hišo je potem v letu 2011 ljubljanska Opera na začudenje mnogih sicer izkazala presežek prihodkov nad odhodki v višini 209.895 evrov, vendar pa že v letu 2012 skupaj s preteklo izgubo, izkazano v bilanci stanja, beleži izgubo v višini 1,2 milijona evrov. (Nadaljevanje jutri.)
