Tat z vestjo mora sicer v petih letih vrniti še okoli 24.000 evrov, kolikor je menda razlika med depozitom pri nemški policiji in vsoto, ki je izginila iz trezorja varnostne službe. Če je imel Hriberšek več poslovne žilice kot tatinske sposobnosti, je razliko naložil kot depozit v kakšno banko in vsaj informativni izračun pri NLB pokaže, da bi v petih letih z obrestmi lahko zaslužil slabih 5000 evrov. Vsak je lahko v Sloveniji tajkun, če se želi igrati s tujim denarjem, vprašanje je le, kako daleč »mu nese«. Enim v milijone, drugim v tisoče.

Je pa slovenski junak črne kronike na trgu sedaj zanesljivo zelo iskano blago. Je edini insajder nočnih trezorjev in ni hudič, da se ne bi za njegove storitve zagrebla tudi NLB, ki iz meseca v mesec tarna o vedno večji luknji v trezorju. Lani so v banko načrpali za dobrih 380 milijonov evrov, letos pol milijarde in še vedno nič ne kaže, da bi tako zamašili luknjo. Rešitev se ponuja kar sama: skesanega Hriberška je treba poslati pred vrata bančnega trezorja in ni hudič, da ne bi s svojim insajderskim poznavanjem hitrega odtekanja milijonov našel krivca in nas vse odrešil dokapitalizacij, za katere nam vsakič znova zatrdijo, da bo zadnja.

Druga odprta možnost za vikend zapornika je filmska adaptacija njegove zgodbe. Dobro, res ni Frank Abagnale Jr. in res je njegova tatvina nekoliko bolj dolgočasna kot epopeja mojstra prevare, ki ga je zaradi čiste genialnosti iz zapora rešil FBI in ga najel za svetovalca, in res je tudi, da Hollywooda zgodba najbrž ne bi zanimala in tako lahko tudi pozabi na vrhunsko igralsko zasedbo, a za domače razmere bi lahko nastal kar spodoben film. Navržejo se še kakšni hazarderski dolgovi, nekoliko boljši avto, kot ga je Hriberšek pripeljal na Šentilj, nekaj lepih dam, nemški Mannheim, kjer naj bi deponiral milijonček, pa nadomestijo z Nico ali Cannesom. Predaja pa se seveda mora zgoditi v kakšnem klasičnem kafiču, potem ko tat izlije svojo dušo kriminalistu, kateremu se predaja. Vikend zapor pa bo v postprodukciji tako končal na smetišču.