V tem času so Slovenijo vodile štiri vlade. Pod Janezom Janšo so v Šoštanju pod budnim očesom Jožeta Zagožna, Ivana Atelška in Petra Kotarja projekt pripravili in pod pogoji švicarskega prava podpisali ključno, 800 milijonov evrov vredno pogodbo z Alstomom. Ta, naključno ali ne, ni vsebovala protikorupcijske klavzule. Pod Borutom Pahorjem sta Matej Lahovnik in nekdanji svetovalec TEŠ Franci Križanič poskrbela za to, da je TEŠ 6 z nakazili več sto milijonov evrov Alstomu odšel na pot brez vrnitve. Pod drugo Janševo vlado je projekt dobil za skoraj pol milijarde državnih jamstev. V času vlade Alenke Bratušek pa je njegovo vodenje spet prevzel Rotnikov krog.

V zgodbi o TEŠ 6 tako ni nedolžnih. Projekt so v ključnih obdobjih tako ali drugače podpirale vse politične stranke, še posebno tiste, ki danes skušajo na njem loviti politične točke. Za nekatere je bil ekonomska baza, druge pa so zanj dvigovale roke v zameno za druge, prav tako energetske usluge. Edina izjema je bil iz državnega zbora izginuli Zares, če pri tem odštejemo Janeza Kopača iz leta 2009. Korito v Šoštanju je bilo vedno dovolj veliko za vse. V postelji »šaleškega lobija« so skupaj spali politiki z leve in desne, lobisti in »stroka«. Njegove lovke so segale v vrhove premierskih kabinetov, ministrstev, poslanskih skupin, HSE, Agencije za upravljanje kapitalskih naložb in »neodvisnih« inštitutov.

A težava za vse je, da ekonomski temelji TEŠ 6 še nikoli niso bili bolj majavi. Projekt je padel pri vseh ključnih tveganjih. Rekordno nizke cene električne energije so v zadnjih mesecih v Evropi domala zaustavile investicije v nove proizvodne objekte. Neznanka ostaja, kako bodo v Velenju zagotovili nižjo ceno lignita in hkrati odplačali posojila za izlete v nepremičninsko dejavnost. Kar je najpomembneje: še vedno ni jasno, kolikšna bo končna cena TEŠ 6. Čeprav v Šoštanju zatrjujejo, da je najnovejša, 140-milijonska podražitev le posledica računovodske telovadbe iz preteklosti, se v tem znesku skrivajo novi dvigi cen montaže, rezervnih delov in drugih postavk. Prav v času, ko država dvakrat obrne vsak evro, so tako v TEŠ stroške urejanja okolice (!) elektrarne cinično dvignili z 1,5 na pet milijonov evrov.

In prav v tem se skriva glavni razlog za to, da je treba TEŠ 6 do 30. oktobra, ko naj bi vlada o projektu sprejela nov paket odločitev, dati začasno na hladno ali vsaj ustaviti vsa plačila. To omogoča tudi pogodba z Alstomom. Že od leta 2008 nas podporniki TEŠ prepričujejo, da se projekta ne da zaustaviti, saj da smo vanj vložili že 25, 80, 400 ali 800 milijonov evrov. Toda če vlada zdaj misli resno, si ne more privoščiti, da bo do jeseni cena TEŠ 6 zrasla čez milijardo in pol. Če ji ni vseeno za jamstva, ki jih je dala država, se bo vključila v pogovore z Alstomom. Če jo res skrbi za prihodnost energetike, vodenja projekta ne bo več slepo prepuščala ekipi, ki ga je pomagala spraviti na slepi tir in umaknila postopke proti Rotniku.

Ne gre za lov na čarovnice, ampak za nalivanje čistega vina. V nasprotnem primeru se bo TEŠ 6 tudi Alenki Bratušek in Urošu Čuferju vrnil kot bumerang. Če je projekt postavil na glavo dolgoročno sliko slovenske energetike, je od lani tudi tempirana bomba v javnih financah. In kot tak daleč najbolj opazen spomenik času, ko se je v Sloveniji rado sanjalo. Na tuj račun.