Verjetno do revolucionarnega odkritja pa so prišli nekateri politiki, ki pravijo, da je pust in dolgočasen politični jezik tisto, kar dviga sovraštvo do politikov. Pogost stavek: »Fiskalna politika v povezavi z napovedanimi sinergijami in pravilno valutacijo dolgov bo dvignila bonitetno oceno, kar se bo poznalo pri rebalansu, s katerim bo poseg na dohodkovni plati kvartalov manjši od prvotnih ocen,« mora pognati na ulice tisoče ljudi. Zato jezik politikov mora postati bogat, poln domišljenih primerjav, sicer bomo priča izumrtju človeške podvrste politik. Eden najbolj zagrizenih zagovornikov ljudskosti jezika brez kocine je podpredsednik italijanskega senata, nekdanji Berlusconijev minister in vodja Severne lige Roberto Calderoli. To je ponazoril v oceni dela ministrice za integracijo, v Kongu rojene temnopolte zdravnice okulistke Cécile Kyenge. Lahko bi, denimo, dejal, da »povečana pigmentacija njene kože slabo vpliva na njeno politiko do temnopoltih priseljencev, ki bi jim rada dala več pravic, kot jih črnci imajo v Kongu, in da s svojo podobnostjo s človeku podobnim primatom ne vliva pretiranega zaupanja«. A Calderoliju gre na bruhanje ob takšnem sterilnem jeziku, ki bi ali ostal neopažen ali pa bi upravičeno pognal na ulice tisoče jeznih državljanov. Zato se je odločil za bogatitev političnega besedišča. Ko je govoril o ministrici Kyengovi je dejal: »Znan sem kot velik ljubitelj živali, rad imam medvede, volkove, a ko pogledam Kyengovo, si ne morem pomagati, da ne pomislim na – orangutana! Takšna pa lahko vodi politiko integracije tam, od koder je prišla, v Kongu.«

Končno nekdo, ki govori množicam jasen politični jezik, so bili vzhičeni pripadniki Severne lige, desnih in fašistoidnih skupin. Zdaj je namreč še največjim italijanskim političnim analfabetom jasno, da ministrstvo vodi opica iz Konga. In to ne kakršna koli. Ko pa so stvari jasno in slikovito povedane, se volilcu ni težko odločiti. A kaj, ko se vedno najdejo takšni, ki nasprotujejo napredku in so uglednega senatorja ozmerjali, da je žaljiv rasist in še kaj. Namesto da bi ga hvalili, ker očitno pozna več vrst opic, zahtevajo njegov odstop. Hvala bogu, da ima Calderoli dolgo politično kilometrino in se zna braniti pred takšnimi lustracijskimi popadki. Pravi, da mu je žal, če je užaljena, a njegova izjava je, prvo, iztrgana iz širše poglobljene debate in, drugo, dokaz, da ima rad živali; za premierja Letto pravi, da je podoben čaplji, notranji minister pa žabi. Ni sicer pojasnil, ali so v Severni ligi govorili o zaščiti izumirajočih vrst živali, pri čemer je beseda nanesla na orangutane, a bolj kot to je pomembno Calderolijevo sporočilo, da bo vztrajal pri uveljavljanju vsem razumljivega političnega jezika. Že pred leti je poskušal prvič. Po zmagi Italije nad Francijo na nogometnem prvenstvu je preprosto ugotovil: »Italija je zmagala, ker so za njo igrali Italijani, Francija pa izgubila, ker so zanjo igrali črnci, muslimani in komunisti!« Toda, zdaj ni več osamljen in mu je lažje. Njegov strankarski kolega, evropski poslanec Mario Borghezio je za ministrico dejal, da v Italiji uvaja plemensko politiko in da ga spominja na debelo črnsko gospodinjo. Članica stranke Dolores Valandro pa je dejala: »Zakaj Kyengejeve nekdo ne posili, da bo videla, kako se počutijo žrtve črnskih posiljevalcev?« Bolj jasno ne gre. Politiki, ki vztrajate pri pusti politični latovščini, zbogom!