V glavi imam enak sistem kot računalniki

Pri šahu to pomeni, da nekaj žrtvuješ v otvoritvi. To pomeni, da si agresiven. To besedo povezujem z agresivnostjo.

Spadam med pozicioniste stare ruske šole, imel sem dva ruska trenerja. Ti zagovarjajo trdno pozicijo, pozicijo iz poteze v potezo graditi. Biti potrpežljiv in z malenkostmi odločiti partijo. Če si agresiven, to pomeni, da boš več partij izgubil in več partij zmagal. Težko pa ostaneš konstanten. Jaz igram veliko bolje, če sem konstanten.

Moram priznati, da sem v zadnjem letu delal manj. Sedaj sem spet začel zelo resne treninge. Rezultati so bili vidni že na evropskem prvenstvu, kjer sem dobil 15 ratinških točk, in na državnem prvenstvu, kjer sem četrtič postal prvak v članski kategoriji. Mislim, da mi bo prihodnje leto uspelo priti med najboljših sto na svetu.

To je malo nora ideja. Danes je težko postati izzivalec svetovnega prvaka, ker najboljši podredijo celoten dan le šahu. Nimajo drugih dejavnosti, konjičkov.

Absolutno. Vedno sem bil zagovornik tega, da se ne smeš ukvarjati le z eno stvarjo. Imam ogromno hobijev, veliko stvari me zanima. Ne vidim se v tem, da bi vse življenje vsak trenutek posvetil le šahu. Rad imam šah, na tako žrtev pa nisem pripravljen. Bolj sem zadovoljen, ker počnem še druge stvari.

Moje ambicije so postati čim boljši. Kam me bo to pripeljalo, bomo videli. A ni moj cilj postati izzivalec svetovnega prvaka ali priti med 10, 20, 30 najboljših na svetu. Trenutno mi to ni pomembno. Pomembno je igrati čim boljši šah, čim bolj kakovostno delati. Bomo videli, kam me bo to pripeljalo.

Zdi se mi, da vem, kaj zahteva biti med najboljšimi na svetu.

Tudi do neke mere. Vsak trenutek prostega časa moraš vsak dan posvetiti šahu. Ali pa moraš imeti za seboj celoten tim, ki dela zate, kar je tudi velik finančni zalogaj.

Zelo rad imam šport, kateri koli – tenis, nogomet… Spremljam vse. Sedaj se začenjam učiti italijanščino. Angleščino že precej tekoče govorim, čeprav bi bilo lahko boljše. Včasih sem se malo učil nemščino, sedaj mi je najbližje italijanščina.

Precej imam opraviti z Italijo. Jezik mi je všeč in sem velik ljubitelj italijanske kulture.

Ne vem, ali se bo to kdaj zgodilo. Ne zato, ker to ne bi bilo mogoče, ampak ker mi je Slovenija za zdaj všeč. Seveda bi bilo lahko bolje, a se mi zdi, da je v Sloveniji bolje kot v Italiji.

V Italiji finančni položaj ni boljši kot v Sloveniji. Vse šahovske zveze se borijo s težavami. V nemški bundesligi nekaj klubov enostavno finančno ni več zmoglo, čeprav tam naj ne bi bilo velike krize. Ker je šah na dnu sponzorskih sredstev, moraš biti iznajdljiv. V Sloveniji je glavni problem to, da se šah ne pojavlja v medijih. Verjamem, da je težko šah spraviti v medije, ni pa nemogoče. Morali bi razmišljati v smeri, da bi najeli ekipo, ki bi promovirala šah. To je edini način, da šah obstane kot profesionalni šport v Sloveniji. Trenutno lahko trije igralci živijo od šaha.

Da. Ampak igrati moram v tujini, doma se le pripravljam. Igram v Nemčiji, Italiji, na Hrvaškem, Madžarskem, v Turčiji… Sem profesionalen šahist in imam tudi svoje podjetje, ki se ukvarja s šahovskim svetovanjem. A glavno je igranje v tujini.

Če si prvi, si nekaj vreden. Nikogar ne zanima, kdo je dvajseti. Povsod je tako. Zaradi tega se ne pritožujem, kajti to je vsem jasno. Carlsen je fenomen, ki ga morda ni bilo od Kasparova. Ne spomnim se, da bi kdo s tako dominanco nadziral šahovski prostor. Zmaga praktično na vsakem turnirju. Ko ti to uspe na desetih turnirjih zapored, je neverjetno.

Mogoče bi moral v nekem trenutku vse posvetiti šahu, ampak so me zanimale tudi druge stvari.

Pri 18, 19 letih.

Ne, odločil sem se, da šahu ne bom posveti vsega. Da bom imel čas za prijatelje, dekle, jezike, šport… To sem skušal umestiti v čas in prostor in vse skupaj delati dobro, kar se da. Pred kratkim sem prenovil stanovanje, kar je bil eden od vzrokov za to, da zadnjega pol leta nisem veliko treniral. Sedaj se je to umirilo in se bom spet resneje posvetil šahu.

Kot pri vseh stvareh so najpomembnejša leta učenja v otroštvu. Potem to nadgrajuješ. Vsako delo se obrestuje. Včasih sam sebe presnetim, ko vidim, da mi pride prav stvar, ki sem jo delal pred desetimi leti. Zelo pomembna je izobrazba v mladih letih. Moraš imeti kompletnega trenerja, ki ti da, kar ti lahko da, pri tistem, česar ti ne more dati, pa te usmeri drugam. Imel sem več trenerjev. Vsak je prevzel svoje področje. Dobil sem občutek, da so me izoblikovali v celostnega, izobraženega, razgledanega šahista.

V srednji šoli sem imel težave z matematiko. Nikomur ni bilo jasno, kako je lahko nekdo svetovni prvak in velemojster, če ima težave z matematiko. A pri šahu gre za nekaj drugega, za sfero geometrije oziroma prostorskega predstavljanja. Za to, kako bodo stvari videti čez petnajst potez.

(zamahne z roko) Veliko.

Težko rečem.

V principu da. Odvisno od tega, v kakšni formi si, kakšno koncentracijo si sposoben imeti in ali imaš dober dan. Talent je pomemben kot pri vsaki stvari. Nato nastopi delo. Je pa talent obvezen, da se delo sploh začne. Kariera ne more temeljiti le na talentu. Računalnik je zelo vključen v delo šahistov. Umetnost je ugotoviti, v kakšni smeri tvoj talent deluje. Za kakšno igro si talentiran in potem pametno izbiraš vse faktorje šahovske partije v svojo prid. To je umetnost. Da vse te stvari obrneš v eni partiji v svojo korist. Zato je šah tudi psihološka partija.

Absolutno. Od desetega leta naprej se s trenerji pogovarjamo o psihologiji. Te stvari so zelo pomembne, ker vidiš tekmečeve slabosti in jih avtomatično prilagajaš svoji pripravi. Seveda tekmec misli na enak način in takšni dvoboji vseskozi potekajo. Tako nastanejo miselne igre, psihološka vojna, strateška igra.

Težko bi rekel, da je to fotografski spomin. Mogoče do določene mere.

Morda lahko to najlažje razložim takole: v glavi imamo operacijski sistem, kot ga imamo na računalniku. Na računalniku odpremo šahovski program. Tudi v moji glavi je šahovski program, ki razvršča baze podatkov. Bazo, ki jo potrebujem v določenem trenutku, povlečem ven. V tem šahovskem programu pa obstaja mesto, kjer lahko odpreš poljubno število šahovnic. Med simultanko sem si predstavljal šahovski program, ki ga uporabljam. Odprlo se je šest šahovnic, na katerih sem igral. Pri tem sploh ni pomemben tekmec. Pomembna je le koncentracija in to, da ne pritisne na tipko x.

Ne bi bilo kar konec. Bi pa to absolutno zahtevalo veliko večji napor, da bi vse, kar sem naredil do tistega trenutka, priklical nazaj. Zelo podobno je delu z računalnikom. Skozi leta se je ta program v moji glavi inštaliral. Mislim, da z italijanščino ne bom imel težav, ker se mi zdi, da bi se dalo absorbirati informacije na neki podoben način. Ne morem pa reči, da bi si na takšen način zapomnil, česar koli bi se lotil. Zadeva me mora zanimati. Če me ne, že na začetku vse odpade. To se mi je dogajalo z matematiko.

(smeh) Ne bi rekel. Vsak uporablja, kar mu najbolj prija. V primerjavi s svetovnimi šahisti sem v spodnji polovici pri uporabi računalnika. Raje imam pred seboj leseno šahovnico kot računalnik.

Šah je odlično vzgojno orodje. To velja tudi za koncentracijo. Več raziskav je pokazalo, da imajo otroci, ki igrajo šah, boljše rezultate v šoli. Spominske zmogljivosti se jim povečajo, predvsem pa koncentracija. Ljudem se zdi smešno, da se moramo šahisti ukvarjati s športom. Zelo malo ljudi bi lahko osredotočeno pet ur počelo eno stvar. Tega ne počnemo niti v službi.

Fischer. Bil je največji genij. Tudi Kasparov, ampak na drugačen način. Fischer je bil samotar brez ekipe, ki bi delala zanj. Tudi zaupal ni drugim. Da je v tistih časih premagal ruski stroj, je neverjetno. Za Spaskyja je delala vsa Sovjetska zveza. Seveda je imel tudi Fisher dobre pogoje, a največ zaslug ima sam. Nisem pa prepričan, da ne bo Carlsen postal najboljši vseh časov. Danes ni prostora za napake. Ko se zgodi napaka, Carlsen to izkoristi.

Ne. Premagal bi me. Ima neverjetno energijo. Misli, da je od vsakogar boljši, kar tudi je. V vsaki poziciji, tudi takrat, ko bi že vsi drugi remizirali, se bori za zmago. Je šahovski morilec.

Mislim, da nisem. Sem zelo družaben. Rad imam prijatelje. Nikoli nisem hotel biti na turnirjih sam. Tam sem vedno našel nova poznanstva. Ugotovil sem, da je velika razlika med dvema enako starima velemojstroma z enakim ratingom, pri čemer je eden komunikativen, drugi pa ne. Tisti, ki je komunikativen, bo odigral deset turnirjev na leto več, ker bo dobil povabila iz tujine.

Obstajajo tudi »geeki«. A če hočeš biti dober šahist, se je treba ukvarjati s toliko stvarmi, da ne moreš biti »geek«. Eni so bolj »geeki«, drugi manj, vrhunski šahist pa je toliko več od tega, da stereotip o šahistu »geeku« ne drži. Presenečeni bi bili, če bi šli raziskovat. Ta stereotip ne drži.