Ne vem, zadnje čase sem nekajkrat pomislil, da je značilnost tega časa tudi v tem, da se fantastičnim projekcijam prihodnosti niti nihče več ne posmehuje. Da tudi zadnji zadrtež dopušča možnost, da si bo človek nekoč lahko naročil obisk hologramskega bitja na dom, da se bodo človeška bitja družila z replikanti oziroma kiborgi, da je prihod bitij iz vesolja itak samo vprašanje časa, podobno kot selitev na Mars, teleportacija in še kaj. Vse to se zdi povsem možno. Le glede poletja se da biti sumničav. Da je ni tehnike, ki bi zmogla odpraviti ta njegov blues oziroma dolgočasnost, praznost, kakršna se dogaja v teh dneh. V petek okoli polnoči je moralo biti, ko sva z Maksijem, ki si je nekaj prej na pločniku na drugi strani Šmartinske ceste vizavi Druge pomoči po neumnem sosledju malenkosti nepazljivo do kolena stopeč v jašek za meteorne vode brez pokrova skoraj zlomil nogo, naletela na naslednje vrste policijsko akcijo. Dva policista sta na vogalu Njegoševe in Ilirske zaustavila avto, pred seboj sta imela pa pol ducata puhobrke škorčadi in jo nekaj zasliševala. Mularije, ki niti ni bila videti nedolžno taborniška, ampak malodane brezmadežno skavtska?! Seveda ni nihče nujno angel.

Ljubljančanu z avtomobilom ljubljanske registracije je par dni nazaj v Monte Carlu, ko je čakal pred prehodom za pešce, monaška starka brez neposrednega razloga, a s srditim udarcem, v katerega je vložila ves preostanek svoje moči, razbila ogledalo. In nato, ko je naš someščan nejeverno osupel izstopil iz avtomobila, pri policistih, ki so se pojavili takoj, še izposlovala stališče, da je bila žrtev agresije s strani neotesanega podivjanega vzhodnjaka s sumljivo ljubljansko registracijo. Malodane Rusa torej. Rusov pa v Monaku zadnja leta bojda nimajo preveč radi. Pripetljaj je našega someščana na koncu stal 150 evrov kazni. Pa vendar je petkov ljubljanski ulični prizor mogoče razumeti predvsem kot ultimativen dokaz poletnega bluesa. Kar se vidi prav po mulcih. Solo ali pač v paru z edinim preostalim prijateljem, ki prav tako ni nekam šel, se vlačijo po soseskah in ne vedo točno, kaj bi sami s seboj. Evidentno iščejo spektakle. Si izmišljujejo norosti, ki bi presegle negibno realnost.

Nič drugače kot Huckelberry Finn. In v tem smislu je človeka minuli teden lahko zgolj zmotila ocena, da je Sharknado verjetno najbolj neumen film vseh časov. V filmu gre sicer za to, da enormno velik tornado povzroči mega valove, ki v mesto priplavijo orjaške morske pse, ki jih potem z motorko v roki pobija reaktivirani Steve iz Beverly Hillsa. Ne bo šlo. Poskusi diskvalificiranja takšnih domislic kot neumnih samo zaradi politične korektnosti in tega, da bi scufana splošno ekonomsko politična realnost, katere vzvodi in interesi so prozorno jasni že sleherniku, vendarle izpadla umna in nujna, je zastarel koncept. Zmerjati Sharknado, da je neumen, je več kot neumno. Pritlehno, podlo, poniglavo.