Kaj se je torej mogoče naučiti iz te zgodbe, ki jo je na neki način izsilila tudi prenova, zaradi katere bi sicer impresionisti več let čepeli v depojih, ki pa bi morda brez te okoliščine naletela na neodobravanje in strah »konservativcev« pred izgubo trdega jedra slovenske slikarske dediščine? Morda predvsem to, da bi podobnih zgodb potrebovali več, saj koristijo tako umetnosti kot državi – v teh mesecih ga skoraj ni bilo članka o pariški razstavi, ki ne bi v uvodu najprej pojasnil slovenske zgodovine od Avstro-Ogrske do danes, je torej časovno-prostorsko umestil. Poleg impresionistov in znanih »izvoznih artiklov«, Plečnika in skupine Irwin, bi imela na nacionalni ravni kakšen za tujino zanimiv izbor možnost narediti vsaj še Moderna galerija in Muzej sodobne umetnosti; a poti do tujih galerij so mukotrpne, o čemer priča tudi »historiat« pariške razstave.

Druga(čna) vrata v tujino, tista za sodobno umetnost, so predvsem velike mednarodne likovne prireditve, kot so Beneški bienale, Manifesta, Documenta, Ars Electronica. Od vsakokratnega izbora je odvisno, v kakšni meri bo priložnost izkoriščena.

Tretjo možnost, možnost samostojnega prodora, ponujajo naše umetniške rezidence v tujini (New York, London, Berlin, Dunaj), ki pa s spremenjenimi pogoji tej promocijski funkciji niso več v prid: s skrajšanjem bivanja v rezidencah s treh na dva oziroma največkrat le na en mesec umetniki težko poleg dela pri projektu v tako kratkem času navežejo še kakšne trdnejše stike z galerijami; ukinitev štipendij pa je povzročila, da so nekatere rezidence pogosto prazne; pariško so zaradi nezanimanja celo zaprli.

Četrta možnost so sejmi, kot je tisti bolonjski, ki pa jim umetniki večinoma niso naklonjeni, saj gre za izrecno tržno usmerjene dogodke. Še en način, kako dobiti priložnost zunaj meja, so informativni obiski tujih kustosov pri nas, a ti so se zelo razredčili. V devetdesetih letih so bile balkanske in vzhodnoevropske države kot slabo znana, rahlo eksotična niša zanimive, zdaj iskalci neodkritega pogled usmerjajo drugam, ven iz Evrope.

Predstavitev naše likovne produkcije v tujini je torej pičla, tako zaradi pomanjkanja sredstev in strategij kot zaradi inertnosti tistih, ki bi zanjo morali skrbeti. In to kljub dejstvu, da ne potrebuje prevoda, kot ga veliko bolj živahno gostujoče uprizoritvene umetnosti in literatura. A brez zunanjega pogleda si lahko večno car ali večno berač.