Za pastirja se ne da izšolati, čeprav samo na Gorenjskem vsako leto potrebujejo več kot 50 pastirjev in prav toliko majeric. Ker za pastirja ne more prav vsak, je tudi priučenih pastirjev vse manj, vse več pa takih, ki so že vse življenje vpeti v kmetijstvo in znajo ravnati z živino. Seveda pa so stari pastirji bili tudi sirarji, zlasti v Bohinju, kjer skušajo ohraniti planine in njihov prvobitni utrip.
V bohinjskem koncu tako delujejo majerji in majerice, za več kot 20 planin pa jih je potrebnih okoli 30 in več. Paša živine kot počitniško delo je morda v preteklosti še pritegnila kakega študenta, a lahko kmetje živino zaupajo samo tistim, ki so vešči kmečkega dela. Plačila za pastirje so različna, kot je različno delo. Če znajo še sirariti, potem lahko zaslužijo okoli 800 evrov in tudi več. Dober pastir, majer, sirar je namreč za vse kmete, ki se združujejo v pašne skupnosti, zelo dragocen. Za pastirje prihajajo včasih tudi ljudje, ki se jim je meščansko življenje priskutilo, želijo se vrniti k naravi in v bivanju na planinah najdejo nov smisel življenja. A večina, vsaj v Bohinju je tako, le prihaja s kmetij od Jereke do Stare Fužine, gre pa za starejše ljudi z bogatimi izkušnjami. Ni čudno, da so bile v preteklosti majerice želene neveste, ker so veliko znale. Obenem pa je treba dodati, da skuša država v zadnjem času z različnimi aktivnostmi pomagati pri prvotni podobi in vsebini bohinjskih planin. Bohinjci imajo tudi Planšarski muzej v Stari Fužini, ki je odlična priložnost za spoznavanje tradicije, zgodovine. Vsakoletna prireditev Kravji bal pa je namenjena simboličnemu prihodu živine, majerjev in majeric s planin v začetku jeseni.
Gorenjski kmetje pasejo živino po planinah od Velike planine, Krvavca do Bohinja in Kranjske Gore ter seveda tudi drugod. Krvavec je znan po paši, mukanje krave je zaščitni znak poletne podobe smučišč. »Če pride nekdo za pastirja in krave iz črede še po nekaj dneh ne pozna, potem pač to ni zanj,« trdi Marko Kuhar iz pašne skupnosti Jezerca na Krvavcu. »Za nas je dobro, da za živino skrbi izkušena pastirica, ki je kos kmečkim opravilom,« dodaja. Paša se dogaja tako pri njih kot pri pašni skupnosti Kriška planina na skupno okoli 300 hektarjih, skupno pa pasejo okoli 450 glav živine na leto. Plačilo za pastirja je urejeno prek pašne skupnosti, za to dejavnost pa dobijo tudi posebna sredstva.
Domačini ne bi na planino
Agrarna skupnost Dovje - Mojstrana sodi med večje v državi, upravlja pa z Vrtaško planino, kjer se pase okoli 40 glav živine, in s planino Dovška baba, kjer imajo kar okoli sto glav živine. Predsednik AS Dovje - Mojstrana Maks Klinar je dejal, da je delo pastirja težko in zahtevno, plačilo pa ne najboljše, zato je dobrega pastirja zelo težko najti. »Nekdo, ki ni krave še nikoli videl, že ne more biti pastir. Mladih, ki bi poprijeli za to delo, ni več, starejši pa so govorili, da bodo šli na planino, ko se bodo upokojili, zdaj pa jih to delo očitno ne zanima. Sploh med domačini ni nobenega interesa. Na Vrtaški planini imamo tako pastirja iz Kranja, na Dovški babi pa s Hrušice. Pastirstvo ni prav nobena sanjska služba, navala pa tudi ni, ker država še vedno podpira tiste, ki ne želijo delati,« je bil oster Klinar. Plača pastirja je okoli 600 evrov na mesec, tam, kjer iz mleka pridelujejo sir, skuto in kislo mleko, je še nekaj dodatnega zaslužka, a na dovških planinah, kjer pasejo krave dojilje, tega ni. »Tegobe nam letos povzročajo tudi divji prašiči, ki iz pašnika naredijo njivo in je velik del planine za pašo neuporaben. Lovcem je sistem očitno ušel iz rok, saj zdaj res ne vem, ali naj bodo na planinah krave ali divji prašiči,« je še opozoril Klinar.
Iz tovarne kar za pastirja? Ne gre!
Zgodi se, da se na razpis za iskanje pastirja, ki ga objavi kakšna od agrarnih oziroma pašnih skupnosti, prijavi tudi do sto kandidatov za pastirja, a predsednik AS Tegošče Rajko Marenčič, ki je tudi aktivni član Združenja agrarnih skupnosti Slovenije, pravi, da se na take razpise prijavijo ljudje, ki nimajo pojma o živalih, kaj šele o pastirstvu. »Za pastirja moraš biti kmet, moraš obvladati živino, molžo, popravilo hleva, pašo in še marsikaj. Prijav je res veliko, ljudje, ki so delali v tovarnah, ostanejo brez službe in mislijo, da je pastirstvo kot ene sorte plačan dopust v hribih. Daleč od tega!« je opozoril Marenčič, ki na planini Tegošče nad Jeledolom težav s pastirjem sicer nima. »Že deset let to delo opravlja eden od naših članov, ki se na pastirstvo spozna in ima planino sila rad, kar je ne nazadnje tako pri pastirjih kot pri majericah sila pomembno,« je še dodal Marenčič. Prav AS Tegošče je letos postavila na planini nov pastirski stan, kar je prava redkost, sploh če se ga postavi v sladu z vsemi predpisi in z vsemi dovoljenji. »Tri leta smo pridobivali gradbeno dovoljenje, trikrat sem vložil prošnjo. Enkrat so nam jo zavrnili zato, ker uradniki v zakonu sploh niso našli objekta, ki bi se imenoval pastirski stan, pa je k sreči potem prišel Černačev zakon in se je to nekako uredilo. Drugje pa obupajo in veliko stanov gradijo oziroma obnavljajo na črno, v kar so seveda prisiljeni. V združenju si močno prizadevamo za odpravo birokratskih ovir in upamo na nov zakon o agrarnih skupnostih, ki bi nam spet povrnil poseben status, kakršnega so agrarne skupnosti nekoč že imele,« je še dejal Rajko Marenčič. Da je težko dobiti zanesljivega pastirja z izkušnjami, se strinja tudi Leopold Zupan iz AS Zabreznica. »Prijavljajo se mladi upokojenci, ki pa nimajo nobenih znaj ravnanja z živino. Pri nas na Zabrezniški planini imamo sicer kar srečo, saj je bil prejšnji pastir domačin, zdaj pa imamo že tri leta gospodarja planine, ki je prav tako iz naših krajev.«
Praktično nemogoče je pridobiti podatek, koliko pastirjev pri nas potrebujemo na leto in če je morda kdo od nezaposlenih tudi v tem poklicu iskal priložnost. Sodi v skupino poklicev za preprosta dela in zanj ni potrebno strokovno znanje. Mnogi, ki ga opravljajo, bodo ob tem zmajali z glavo…
