Atletico Madrid (nekoč Ciudad Real) je bil prvi klub v rokometni zgodovini, katerega letni proračun je presegel 10 milijonov evrov. Za zgodbo o uspehu kluba iz dežele Don Kihota (La Manche) je bil najzaslužnejši Domingo Diaz de Mera, (nekdanji) kralj gradbeništva in vetrnic z močno politično podporo, ki je španski rokomet in Ciudad Real spravil na rokometni zemljevid sveta. V mestu, oddaljenem od Madrida uro vožnje s hitrim vlakom, je zgradil rokometni imperij, ki pa je doživel več kot žalosten konec.
Namesto majhne in neugledne dvorane na hribu, oddaljenem pol kilometra od središča Ciudada Reala, je na izhodu iz mesta zgradil nov objekt Quijote Arena s 6500 sedišči. A to še ni bilo vse: bogataš Diaz, katerega najljubša garderoba so ponošene kavbojke in majice, je zgradil tudi svoje medijsko carstvo (lastna televizija in časopis), supersodobno bolnišnico, novo letališče in blokovska naselja, prenovil mestno središče... Čeprav mu je zdaj že pokojni Jesus Gil, razvpiti predsednik nogometnega kluba Atletico Madrid, ponujal direktorski položaj v njem, ga je Diaz zavrnil, saj je želel rokomet v svojem mestu.
Diaz je v Ciudad Real od leta 2000 dalje pripeljal mnoge zvezdnike, ki so v štirih letih osvojili kar tri naslove prvaka Evrope (2006, 2008, 2009). Predlagal je, da bi dvorano Quijote Arena podaril mestu Ciudad Real, namesto nje pa bi sam zgradil novo za več kot 10.000 gledalcev, s katero bi kandidiral za gostitelja ene izmed skupin na letošnjem SP. A po zamenjavi mestne oblasti od tega ni bilo nič. Izgubil je politično podporo, visoka posojila pa so zaradi krize postajala vedno večje denarno breme.
Kljub številnim uspehom (Ciudad Real je v skoraj petnajstih letih osvojil kar 31 španskih, evropskih in svetovnih lovorik) in dragemu igralskemu kadru je bilo zanimanje gledalcev za rokomet v mestu vedno manjše. Posledično so prihodki od sponzorjev, prodaje vstopnic in navijaških artiklov ter podobnih dejavnosti pokrili le 15 odstotkov letnega klubskega proračuna. Zdaj 58-letni Diaz je poskušal sredstva za rokomet nabrati tudi z novim velikim poslom – gradnja megalomanskih vetrnic po Španiji – a je kriza udarila tudi po njegovem podjetju Renovalia.
Po dolgih letih vztrajanja je Diaz pred časom lkončno e potrkal na vrata nogometnega kluba Atletico Madrid, da bi ta vzel pod svoje okrilje tudi rokometaše Ciudada Reala. Računal je, da bo v glavnem mestu več gledalcev, sponzorjev in denarja, a se je uštel. Klub se je preimenoval v Atletico Madrid, za navijače iz Ciudada Reala pa je zakupil posebno linijo hitrega vlaka, ki jih je vozila na tekme v Madrid. A kmalu je bila tudi dvorana Vistalegre bolj ali manj prazna, kajti navijači so ugotovili, da se tam po novem pravzaprav navija za Atletico, ne pa za Ciudad Real, in da v Madridu rokomet razen njih ne zanima skoraj nikogar.
Poleg tega so na dan prihajale tudi številne poslovne afere, v katere je bil vpleten Diaz, posojil ni mogel več vračati, prisiljen je bil prodajati objekte, ki jih je zgradil, a so postali mrtvi kapital, prav tako je moral prodajati delnice (letališče...). Dvorana v Ciudadu Realu je začela samevati, v nogometnem klubu Atletico Madrid pa kljub prodaji nekaterih zvezdnikov za velike denarje (Agüero, De Gea, nazadnje Falcao) in dejstvu, da so bili rokometni stroški zanj le drobiž, niso bili več pripravljeni vlagati v Diazov projekt. Kot pika na i je sledilo še razkritje, da je bil Diaz vpleten tudi v afero z Inakijem Urdangarinom, nekdanjim rokometašem in reprezentantom ter zdajšnjim princem, ki mu naj bi dal 300.000 evrov za sumljive diplomatske posle.
V minuli sezoni je imel Atletico pet milijonov evrov proračuna, za prihajajočo je bilo načrtovano zmanjšanje na tri. Zaradi velikih denarnih težav je bil klub (njegov dolg je sicer znaša le milijon evrov) prisiljen prodajati najboljše igralce. »Ivana Balića ne moremo več plačevati, čeprav bi ga želeli še naprej imeti v svojih vrstah. Enako velja tudi za Makedonca Kirila Lazarova,« je nedavno priznal trener Talant Dušebajev. Pred dnevi je klub izdal sporočilo za javnost, v katerem je zapisal: »Kljub pomoči iz nogometnega dela Atletica ne vidimo več drugega izhoda. Za sponzorje in gledalce nismo več zanimivi, dolgovi pa se povečujejo. Zato bomo vse dejavnosti v klubu končali in ga zaprli.«
Za Balićem (okrepil naj bi nemški klub Füche Berlin), Lazarovom (podpisal je dveletno pogodbo z Barcelono), Hrvatom Jakovom Gojunom (odšel je v bogati francoski PSG) si bodo ali pa so si že tudi njihovi soigralci (Julen Aguinagalde, Jose Hombrados, David Davis, Xavier Barachet, Joan Canellas, Edu Fernandez, Alex Dušebajev, Roberto Parrondo, Jonas Källman, Mariusz Jurkiewicz...) prisiljeni najti nove delodajalce. Na Atleticovi rokometni ladji je do zadnjega vztrajal trener Talant Dušebajev, toda tudi to ni pomagalo, da ne bi bil 8. julij 2013 najbolj črn dan v zgodovini zdaj že pokojnega kluba.
»Za vse nas, ki smo bili tako ali drugače povezani s klubom, se je zdaj podrl svet. Tudi sam sem se vključil v denarno reševanje kluba, a kljub številnim pogovorom in telefonskim klicem na žalost brez uspeha. Čeprav gre za enega najboljših klubov vseh časov,« je razočaran 45-letni Kirgizijec s španskim potnim listom Talant Dušebajev, ki je kot igralec v klub prišel leta 2001, od leta 2005 do 2007 bil v dvojni vlogi (igralec in trener), nato pa je prevzel trenersko paličico. Pred letošnjo sezono je iz Aragona v svoj klub pripeljal tudi sina, 21-letnega Alexa, ki pa naj bi zdaj oblekel dres francoskega podprvaka Dunkerqua.
Za zdaj že pokojni Atletico Madrid so nekoč igrali tudi trije (nekdanji) slovenski reprezentanti Uroš Zorman, Aleš Pajovič in Sergej Rutenka, ki so se leta 2008 tudi skupaj veselili naslova najboljšega v Evropi. S propadom kluba iz Ciudada Reala je Barcelona v španski ligi ostala brez glavnega tekmeca, evropska zveza EHF pa naj bi kmalu sporočila, kdo bo prevzel Atleticovo mesto v ligi prvakov. Ciudad Real, mesto z manj kot 100.000 prebivalci, je zdaj dokončno izbrisano z rokometnega zemljevida Španije, Evrope in sveta, saj je klub iz dežele Don Kihota izgubil boj z (rokometnimi) mlini na veter.
