Kakšnega posebnega nezadovoljstva ljudi z opisano ureditvijo ni bilo zaznati. Ministrstvo je vseeno pripravilo novelo ZSDP zaradi boja proti neenakostim med moškimi in ženskami na trgu dela ter na področju usklajevanja poklicnega in družinskega življenja ter zaradi spodbuditve bolj enakovredne porazdelitve varstva in nege otrok med spoloma.
Dopust za nego in varstvo otroka se bo preimenoval v starševski dopust, ki bo še vedno trajal 260 dni. Vendar se par ne bo mogel več dogovoriti, da bo eden od staršev (ponavadi mati) sam koristil vseh 260 dni starševskega dopusta. Po novem bo 30 dni neprenosljivih. Zakonodajalec torej pred starša postavlja dilemo: ali bo oče izkoristil svojih 30 dni in bo skrbel za otroka, ko se bo mati začela vračati na trg dela, ali pa bosta 30 dni starševskega dopusta izgubila (govorim o primerih polne odsotnosti z dela). Vidimo, da zakonodajalec paru pušča določeno svobodo izbire, a bolj po načelu »denar ali življenje« – sprejmi našo sugestijo ali izgubi del pravice.
Predlog spremembe ZSDP v temelju sledi direktivi št. 2010/18/EU, ki zahteva, da se vsaj en mesec starševskega dopusta dodeli na neprenosljivi podlagi. Čeprav bi se dalo v nacionalni zakonodaji to urediti tudi drugače (npr. tako, da bi se sedanjim 260 dnem dodalo še 30 dni neprenosljivega dopusta za očeta), pa zakonodajalcu ni mogoče očitati, da je evropsko direktivo zlorabil za doseganje svojih ciljev. Prej je tako, da moram svoje očitke v tem članku usmeriti tako zoper zakon kot zoper direktivo.
Hvalevredna težnja k enakosti spolov, vendar…
Civilizirani posamezniki cenijo napore, ki so jih sodobne družbe naredile na področju enakosti spolov. Nenazadnje 14. člen ustave zagotavlja vsakomur enake človekove pravice ne glede na spol, določa pa tudi, da smo vsi pred zakonom enaki. Tu gre za paleto ukrepov na različnih področjih. Razumljivo je, da je treba preprečevati vsako neposredno diskriminacijo/spravljanje v slabši položaj zaradi spola glede dostopa do pravic, priložnosti in dohodkov (npr. diskriminacija na delovnem mestu), preganjati nasilje v družini in spolno nadlegovanje, zagotavljati finančne in medicinske pogoje za svobodno odločanje o rojstvih otrok, vzpostaviti solidarnostni sistem starševskih dopustov in nadomestil, graditi široki javnosti dostopne kvalitetne vrtce s celodnevnim varstvom, na različne načine podpirati družine in starševstvo itd.
Na bolj nevaren pravni teren pa pridemo, ko se pojavijo ideje o dveh spornih vrstah ukrepov. Prva vrsta teh spornih ukrepov je poseganje v svobodno dogovarjanje med moškim in žensko glede oblikovanja njunega življenja. Tipičen primer sta direktiva št. 2010/18 in novela ZSDP oziroma njuna prepoved dogovora para, da bi ženska izkoristila celoten starševski dopust, ne da bi bilo 30 dni izgubljenih.
Še bolj nevarna je pozitivna diskriminacija. Pozitivna diskriminacija je namensko prednostno oziroma ugodnejše obravnavanje neke (domnevno) šibkejše skupine, da bi se poleg formalne vzpostavila še dejanska enakopravnost. Gre predvsem za pozitivne ukrepe, ki dajejo v različnih kontekstih prednost osebam z neko osebno okoliščino, in se uporabijo predvsem v primerih, ko obstaja očitno nesorazmerje v zastopanosti oseb z neko osebno okoliščino. Primer je recimo zapoved, da mora biti določen odstotek članov nekega odbora ali telesa ženskega spola, čeprav je treba zato izločiti po vseh drugih merilih bolj usposobljene moške kandidate. Nenazadnje »ženske kvote« že obstajajo v naši volilni zakonodaji za sestavljanje kandidatnih list, na gospodarskem področju so ženske kvote v nadzornih svetih gospodarskih družb realnost v več državah EU, za večja borzna podjetja pa se jih na evropski ravni trudi uveljaviti tudi evropska komisija. Pri tem ni pomembno, ali predpisi uporabljajo navidez nevtralne izraze, kot je izraz »manj zastopani spol«.
Daleč od tega, da so vse rešitve opisane vrste protiustavne, zagotovo pa so z vidika 14. člena ustave in z vidika splošne svobode ravnanja (35. člen ustave) precej sumljive in vedno na samem robu legalnosti. Glede vtikanja države v svobodni dogovor para o starševskem dopustu je težava v dokaj nerealnem izhodišču države, da ženske, če bi kolektivno gledano res želele »prevaliti« del starševskega dopusta na partnerja, tega zaradi partnerjevega odpora ne bi mogle doseči oziroma bi bile v intimnem razmerju preveč šibke. Moram reči, da poznam bolj malo moških, ki jim je uspelo uveljaviti svojo voljo že na skromnem področju izbire barve sten v dnevni sobi… Kaj ni poleg tega bolj intuitivno razumna teza, da dela bistveno več moških v zasebnem sektorju, v stresnih, kompetitivnih in odgovornih poklicih, kjer si enostavno težje privoščijo odsotnost oziroma bi izpad dela njihovega dohodka bolj obremenil družinski proračun?
Težava s pozitivno diskriminacijo je drugje: predvsem v kršenju meritokratskega načela in v tem, da pozitivna diskriminacija neposredno posega v tržno in politično tekmo ter nekatere skupine pri distribuciji dobrin in koristi, ki naj bi bile dostopne vsem pod enakimi pogoji, obravnava prednostno, drugim pa jih odreka ali jih ovira. Zdi se, da ustava vendarle izhaja v prvi vrsti iz enakosti priložnosti in je nezaupljiva do prisilnega jopiča enakosti rezultata. Čvrsto in trdno zagotavljanje načela formalne enakosti bo vedno s časom poskrbelo za to, da bo vzpostavljena dejanska enakost med moškimi in ženskami pri uživanju funkcij, statusa, nadpovprečnega zaslužka, družbene moči in privilegijev. Če pa se to kljub vsemu ne bo zgodilo, je to verjetno zato, ker obstajajo biološki, naravni, utemeljeni in objektivno pogojeni razlogi, da do matematično natančno porazdeljene enakosti med spoloma na posameznih družbenih področjih, zlasti tistih, ki so povezana z močjo, denarjem in statusom, ne pride. Ti razlogi vsaj v zahodni kulturi niso več povezani s strukturnim nasiljem nad ženskami, tradicijo, sistemsko neenakostjo in ostalimi meglenimi koncepti iz intelektualne orožarne svetovnih univerzitetnih oddelkov za socialno delo, postmoderno filozofijo, kulturno antropologijo in ženske študije. Povezani so s tem, kaj oba spola od življenja pričakujeta in kakšne so njune temeljne strategije, da to dobita.
Korenine predsodkov
Pa ne patriarhalnih. Tu bom kritiziral vejo feministične ideologije, iz katere izhajajo korenine predsodkov, ki povezujejo poseg države v svobodno odločanje glede starševskega dopusta s širšimi in krovnimi težnjami za pozitivno diskriminacijo žensk. Ta ideologija pravi: ženske ne priplezajo do najodgovornejših službenih položajev, ker so neenako obravnavane/to se kaže tudi pri tem, koliko časa doma skrbijo za otroka/to je treba odpraviti z različnimi prisilnimi ukrepi. Seveda obstajajo še danes žalostni primeri klasične spolne diskriminacije žensk: doma, v službi, na političnem odru. Ti primeri se odpravljajo z za to primernimi orodji. Eden največjih civilizacijskih dosežkov Slovenije je to, da je večina žensk z otroki zaposlena s polnim delovnim časom, tu je tudi socialna mreža, in te ženske večinoma niso trajno in nepreklicno življenjsko odvisne od nekega moškega, ki lahko postane tudi nasilen in gospodovalen. Vendar iz tega ne moremo sklepati, da bi bil še večji dosežek, če bi umetno in prisilno ustvarili enako statistično zastopanost žensk kot moških v najbolj zahtevnih, napornih in adrenalinskih segmentih posla in politike ter enake deleže koriščenja starševskih dopustov.
Kaj je sploh tako privlačnega v morilskih delavnikih nekega direktorja, korporativnega odvetnika ali ministra, ki se mora nenehno usklajevati, pogajati, manipulirati, groziti in izsiljevati? Narejenost, neiskrenost, sive obleke, sivi obrazi in sivi pogovori? To, da je treba občasno pozabiti na temeljne etične zapovedi iz časa primarne socializacije? Večina žensk ni tako neumna, da bi rinila v mesarski boj za najbolj zahtevne in izpostavljene funkcije ter službe in tako zapravljala edino življenje, ki je na voljo. Za razliko od moških lahko do udobnega življenja in ustreznega partnerja ženske pridejo na lažji način.
Ne le obče življenjske izkušnje, tudi sodobna znanost ne dvomi v obstoj temeljnih razlik med moškimi in ženskami, ki ne morejo biti le posledica drugačne vzgoje. Zdijo se namreč neizbrisne v prostoru in času. Priznani britanski psiholog Oliver James se sklicuje na izjemno število raziskav, ki pokrivajo več časovnih obdobij in praktično vse glavne svetovne kulture, vse pa brez dvoma kažejo naslednje: ženske si izbirajo nekoliko starejše partnerje in pri izbiri stalnega partnerja cenijo predvsem premoženje – ali vsaj dobre obete visokih dohodkov v prihodnosti – in socialni status. In to celo tedaj, če so same premožne in z visokim statusom. Iz teh temeljnih izhodišč po Jamesu sledi, da imajo največjo težavo pri iskanju primernega partnerja visoko izobražene in visoko ambiciozne ženske nad 25 let, ki se še vedno želijo »poročiti navzgor«, vendar je nabor ustreznih kandidatov iz leta v leto manjši (najbolj ustrezni kandidati pa si raje izberejo še mlajše in zelo lepe, čeravno ne tako ambiciozne ženske). Glede na vse okoliščine je zagotovo najbolj optimalna ženska biološka strategija: (a) iti na fakulteto in tam spoznati obetavnega mladeniča, ki cilja na stresno in dobro plačano službo; (b) s pridobljeno izobrazbo se zaposliti v relativno varni, a slabše plačani službi v javnem sektorju. Da je v Sloveniji na primer toliko sodnic poročenih z odvetniki, obratni primeri pa so redki, ni naključje.
Težko bi bilo najti posameznika, ki bi bil posebej presenečen nad rezultati raziskav, za katere je bilo porabljenih toliko resursov. Bolj presenetljivo je to, kako osupljivo utrujeni klasični stereotipi v povprečju ustrezajo dejanskemu stanju. K sreči obstaja veliko posameznih življenjskih zgodb, ki odstopajo od povprečja. Vendarle pa je treba gledati na te stvari trezno, ne pa ideološko. Pri analizi podlag za predpise, ki bodo posegli v življenje velikega števila ljudi, je treba vedno izhajati iz življenjskih resnic, ki veljajo za statistično upoštevno večino ljudi, resnic, ki nam jih razkrijejo šele zakoni velikih števil. Osebne zgodbe, izstopajoči primeri, nazori, pogledi in posamične anekdote tu ne štejejo kaj dosti. Važno je, kaj velja za populacijo kot celoto. To je treba upoštevati tudi pri analizi razlogov za to, da ženske opravijo v povprečju manj ur plačanega dela na v povprečju manj stresnih delovnih mestih in da koristijo bistveno več dopusta za nego in varstvo otroka. Kolikor je to (še) posledica klasične diskriminacije žensk, jo je treba zatirati. Ukrepi pozitivne diskriminacije in prisilnega poseganja v avtonomijo parov pa bodo povzročili le nezadovoljstvo. Tudi ob popolni odsotnosti klasične diskriminacije žensk in ob idealnem podpornem okolju za materinstvo človeška biologija verjetno narekuje večje deleže moških na najbolj zahtevnih položajih in v službah, ki ne dopuščajo pomembnejšega koriščenja starševskega dopusta.
