Mehmedalijeva življenjska zgodba združuje tri zločine, s katerimi se v Sloveniji ne znamo, ne zmoremo in še največkrat nočemo soočiti. Najprej Srebrenico, kot najbolj srhljivo izmed neštetih grozodejstev v vojni po razpadu Jugoslavije, ki za nas kljub nesporni bližini ostaja nekaj oddaljenega in tujega, nekaj, kar obstaja zgolj onkraj meja našega brezgrešnega sveta. Nato izbris, ki ga kljub presoji našega ustavnega sodišča in pravnomočni sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice še vedno ne priznavamo, odgovornost za dokazani zločin pa prelagamo kar na žrtve. Naposled pa še povojne poboje, ki jih iz polja človeškega vztrajno prenašamo na polje ideološkega in političnega le zato, da bi lahko še naprej opravičevali neopravičljivo.

Življenje Mehmedalije Alića, ki je v Srebrenici izgubil oba brata pa tudi številne sorodnike in prijatelje, v Sloveniji dočakal izbris, na koncu pa kot rudarski strokovnjak končal v Barbarinem rovu, z neutolažljivo željo po razkrivanju tamkaj skrite boleče resnice, se zato bere kot popotovanje skozi našo kolektivno zavest. Mehmedalija nas stran za stranjo razgalja v naši nevednosti, drugega za drugim razbija alibije za našo ignoranco in ravnodušje ter nas naposled ogoljene cenenih izgovorov stisne v kot, ko moramo njemu oziroma resnici pogledati naravnost v oči ter ji molče prikimati.

V četrtek, 11. julija, je bilo v vasi Potočari pri Srebrenici pokopanih 409 v zadnjem letu identificiranih žrtev genocida, med katerimi tudi letos ni bilo Mehmedalijevega mlajšega gluhonemega brata Sejdalije. Srebreniška zgodba se zato zanj in za številne njegove sokrajane, ki še vedno niso pokopali svojih svojcev, po osemnajstih letih nadaljuje, tako kot se nadaljuje žalostna zgodba svojcev žrtev iz Hude Jame in vseh drugih povojnih morišč, kjer še danes skriti ležijo njihovi posmrtni ostanki.

A Mehmedalijevo pričevanje vnovič razkriva, da je še veliko bolj kot samo dejstvo, da v Sloveniji že desetletja živimo nad prikritimi morišči, tragična naša nezmožnost, da v žrtvah povojnih pobojev prepoznamo pogrešane očete in matere, sestre in brate svojih sodržavljanov, naša nezmožnost, da tako kot Mehmedalija v truplih neznancev prepoznamo njihove Sejdalije.

Knjiga Nihče nam zato v resnici nastavlja zrcalo, nam, ki po vseh teh letih še vedno nismo sposobni razumeti najpreprostejše človeške bolečine ob izgubi bližnjega in najpreprostejše človeške potrebe po pokopu svojih svojcev, temveč raje politiziramo in se ob tej žalostni zgodbi delimo. Za razliko od nas za Mehmedalijo Alića, ko pripoveduje o zločinu, o zločincih in njihovih žrtvah, obstaja ena sama, temeljna delitev. Delitev na človeško in nečloveško. Zanj zločini niso srbski ali komunistični, zanj so predvsem nečloveški, četudi je jasno, da so v Srebrenici Srbi ubijali Bošnjake in da so v Barbarin rov metali nasprotnike komunistične revolucije.

Resnične pomembnosti takšnega razumevanja zločina se zavemo, ko od zločina preidemo k žrtvam, ki v Srebrenici nenadoma niso več Bošnjaki, in v Hudi Jami ne ležijo več domobranci, temveč so tako tu kot tam zgolj ljudje. Šele takrat, ko je žrtev nezaznamovana z nacionalno, versko ali ideološko pripadnostjo svojega morilca, ko ni več ne naša ne njihova, ko ostane pred nami le še umorjeno človeško bitje, je namreč lahko deležna našega iskrenega človeškega sočutja.

A takšnega razumevanja zločina in žrtev mi, ki o žrtvah povojnih pobojev še vedno govorimo kot o izdajalcih in fašistih, o izbrisanih pa kot o kalkulantih in agresorjih, vse do danes nismo bili sposobni, pri čemer sploh nismo opazili, kako zelo smo podobni vsem tistim, ki srebreniški genocid opravičujejo kot maščevanje za predhodne zločine Naserja Orića, s čimer se v spopadu človeškega in nečloveškega zavestno ali nezavedno postavljajo na stran slednjega. Prav neverjetno je, kako smo včasih zmožnejši razumeti motive zločincev kot začutiti bolečino žrtev, kako zlahka obsodimo nemočne in koliko opravičil najdemo za nebrzdane oblastnike.

Mehmedalija se je spustil globoko v temačen rudnik spominov, odločen, da bo iz njega izkopal vse svoje bolečine. Ko pa jih je prinesel na površje, so njegove bolečine postale bolečine vseh nas. Zgodba o srebreniškem rudarju je namreč zgodba o naši obremenjujoči preteklosti in o našem razklanem tukaj in zdaj, je zgodba o sočutju in razumevanju, ki ga drug drugemu trmasto odtegujemo. Avtobiografija Mehmedalije Alića se zato bere kot avtobiografija vseh naših razkrojev, kot žalostna pripoved o ljudeh, ki se upirajo postaviti na stran človeškega. Je knjiga, ki nas nemo sprašuje, kako dolgo še mislimo vztrajati.