Pozabimo za trenutek, da se je ista Alenka Bratušek še nedolgo nazaj kot opozicijska poslanka jezila nad Janševo vlado, ki da je v »svojem« proračunu zanemarila investicije in razvoj. In odmislimo za hip, da to isto zdaj počnejo v SDS, kjer so še lani zagovarjali varčevanje. Bistvo je skrito drugje, v Bruslju. Četudi je letošnji proračun po novem dejansko namenjen le vračanju dolgov, reševanju bank in izplačevanju pokojnin, torej usmerjen k ciljem, ki jih od Slovenije zahteva evropska komisija, si je tudi kot tak že prislužil njene kritike zaradi pol milijarde evrov višjega primanjkljaja. Sporočilo je jasno. Če je morda Španija res prevelika, da bi padla, pri Sloveniji milosti ne bo. Kljub temu, da je naša država že globoko v spirali negativne gospodarske rasti, ji bo morala vlada še bolj zategniti pas – ne glede na ceno in žrtve.

Je kdo omenjal prihodnost? Ker ima hudič vedno mlade, prav v najbolj neugodnem času na plano prihajajo tudi računi za vse razvojne in druge zablode države v zadnjih dveh desetletjih. Že prihodnje leto zapade za slabe pol milijarde evrov posojil, ki jih je z državnimi poroštvi za gradnjo avtocest najel Dars. Ta ima za 2,7 milijarde evrov dolgov, ki jih ne bo mogel odplačati sam. Še 168 milijonov evrov bo morala država pomagati vrniti Slovenskim železnicam. Tem že dolguje 134 milijonov evrov, ki bi jih morala plačati v zadnjih treh letih, a za to ni našla denarja. Če k temu prištejemo še odškodnine izbrisanim, tempirano bombo TEŠ6, ki lahko raznese državno energetiko, morebitna vračila hrvaškim varčevalcem, nova padla jamstva iz sheme za pomoč podjetjem, več milijard evrov vredno slabo banko in možne nove rešilne injekcije v gospodarstvu, hitro ugotovimo, da bo država z rebalansi v prihodnjih letih morda morala najti še nekaj milijard evrov.

A to nas niti ne bi smelo presenečati. Računi, ki jih bomo dobili na mizo, namreč razkrivajo modus operandi naše države. Ta že od rojstva svoje težave rada skriva pod preprogo, čeprav se ji te vsakič vrnejo kot bumerang. Ne le kot višji primanjkljaj zaradi neustavnega hitenja z varčevalnim nadzakonom (Zujfom) in kreativnega računovodstva nekdanjega finančnega ministra Janeza Šušteršiča. Prelaganje obveznosti v oddaljeno prihodnost in tiščanje glave v pesek je zapisano v genski kod slovenske politike.

Začelo se je že z izbrisanimi. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je nato država brezposelnost umetno zmanjševala z upokojevanjem presežnih delavcev, zaradi česar je v poznejših letih začela pokati pokojninska blagajna, in načrtnim zaposlovanjem v javni upravi, katere obseg se je za nekajkrat povečal. Z nekritično delitvijo državnih pomoči je podaljševala življenje propadajočim podjetjem, kar je pomagalo utrditi prepričanje, da v državi nikoli ne bo treba ničesar spremeniti. Namesto da bi s pravočasnimi ukrepi preprečila neenakopravni položaj mladih na trgu dela, ga je »reševala« s študentskimi servisi, s katerimi je pomagala ustvariti kasto prekernih delavcev brez pravic in omogočila zaslužek izbrancem. Politika je ves čas verjela, da je Dars jama brez dna, v katero bo skrila kartelne dogovore, upravljanje SŽ prepustila kar sindikalistom, ki držijo v šahu uprave s kratko razpolovno dobo, in poudarjala, da se TEŠ6 ne da ustaviti, ker da je za to že prepozno.

Petnajst let si je država zatiskala oči pred spornimi praksami na kapitalskem trgu, ki so pomembno pripomogle k »tajkunizaciji« države in posledično k potopu državnih in drugih bank v domači lasti. S klientelnimi imenovanji je pomagala sesuti državna podjetja. V času konjunkture je z državnimi naložbami še bolj napihovala gospodarsko rast in nato v krizi dvigovala plače v javnem sektorju, s čimer je lahkotno zapravila preostanek zadolžitvenega potenciala. S tem je finančnim trgom omogočila vpis hipoteke na generacijah, ki šele prihajajo. Na mladih, na katerih – če parafraziramo Bratuškovo – stoji naša prihodnost. In ki jim država prav v času rekordne brezposelnosti med njimi v imenu »fiskalne konsolidacije« zmanjšuje nadomestila, s čimer ustvarja nove socialne probleme, ki jih bo spet nekoč morala plačati.

Ne gre se slepiti. Država, v kateri je preživetje vladnih koalicij vedno znova odvisno izključno od parcialnih in klientelnih interesov strank, bo tudi po pol desetletja krize težko presekala z modelom »iz rok v usta«. Sploh ker gre za sistem, ki politikom omogoča poceni kupovanje volilcev na kredit. Je spet kdo omenjal prihodnost?