Kako pa to? Da bi to razumeli, je treba o pravu azila vedeti to, kar je mene še kot študenta naučil pokojni profesor mednarodnega prava dr. Ivan Tomšič – in sem to potem še podrobneje preštudiral in leta 1968 za seminarsko nalogo o »diplomatskem azilu« celo prejel neko nagrado. Potem 37 let s problematiko azila nisem imel več opravka – in ko sem leta 2005 na globoko spet »zabredel« vanjo, je bil to neki bistveno drugačen azil. Tisto takrat je bil »diplomatski azil«, o katerem vse odtlej ne v domači ne v tuji strokovni literaturi, kolikor jo spremljam, nisem več zasledil praktično ničesar – najbrž zato, ker se danes ves svet že dolgo ukvarja skoraj izključno z drugo, milijonkrat pomembnejšo vejo azilnega prava, s tako imenovanim teritorialnim azilom.

Hinavščina razvite Evrope

Teritorialni azil je pravno urejen z ženevsko konvencijo o beguncih iz leta 1951, kasneje še dopolnjeno – in podpisnice te konvencije svojo azilno zakonodajo opirajo prav na to. Tej pravici do azila se po konvenciji reče pravica do statusa begunca – tudi tu je vir mnogih terminoloških nesporazumov: z besedo »azilanti« običajno označujemo prosilce za azil, torej prosilce za »status begunca« – in »begunec« v smislu azilnega prava torej ni tisti, ki je pobegnil iz svoje države, pa če je sploh zaprosil za azil ali ne, ampak šele tisti, ki mu je bil azil že odobren. Šele on ima »status begunca« po konvenciji.

Še dodatno, povsem nepotrebno terminološko zmedo povzroča še to, da direktive EU s področja azilnega prava namesto o »pravici do azila« govorijo o »pravici do mednarodne zaščite« – in Slovenija kot pridna, a ne preveč brihtna učenka, je brž spremenila svoj prvotni zakon o azilu v sedanji zakon o mednarodni zaščiti. Kar je seveda zavajajoč izraz: kakšna »mednarodna« zaščita neki! Zaščito preganjancem v obliki azila daje vsaka država sama, na podlagi svoje lastne zakonodaje – in če pri tem občasno (ali pogosto) grobo krši določbe ženevske konvencije, ki jo formalno zavezujejo, ji dejansko nihče nič ne more. Za preverjanje spoštovanja ženevske konvencije o beguncih namreč ni pristojno nobeno mednarodno sodišče, tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu ne – »pravico« tu deli vsaka država sama, kakor se ji zahoče.

ESČP pri vsakem posameznem azilskem primeru, ki po nekih ovinkih vendarle »prijadra« tja, zelo na glas poudarja, da ESČP ni azilsko sodišče – in da se morda ne bi v to via facti spremenilo, so sicer vsega spoštovanja vredni strasbourški sodniki svojo »rezervno« presojo azilskih primerov (kadar se prizadeti pritožujejo, da jim je bila z zavrnitvijo azila kršena tudi prepoved mučenja in ponižujočega ravnanja iz 3. člena EKČP – evropske konvencije o človekovih pravicah) v strahu pred poplavo zaostrili do tako absurdne meje, da bi se po mojem mnenju morali od sramu poskriti v najgloblje luknje v Evropi. Potem ko so pred leti enkrat razsodili, da bi bilo azilanta, ki je v zadnji fazi aidsa umiral v londonski bolnišnici, vendarle nečloveško in ponižujoče poslati umret v bedne razmere v neko nerazvito državo (znameniti primer »D. proti Združenemu kraljestvu«), so v vrsti nadaljnjih sodb v malo manj drastičnih primerih znova in znova poudarili: v teh primerih ni bil dosežen »standard« iz omenjene precedenčne zadeve »D. v. UK« – vse trpljenje in poniževanje, ki je manjše od tistega, ki v nerazviti državi čaka »umirajočega v smrtni fazi bolezni«, ne dosega tega »minimalnega standarda«! Dobesedno tako! Ponekod so (zame cinično) v obrazložitev dodali še, da je EKČP pač samo mednarodna konvencija in da za nobeno njeno podpisnico ni mogoče domnevati, da se je s podpisom EKČP zavezala za zdravstveno varstvo tujcev, ki se kot azilanti zatečejo vanjo, prispevati velike vsote denarja. Taka je, verjeli ali ne, hinavščina razvite Evrope, vključno z njenim »pravniškim vrhom«, ki po eni strani podpisuje in razglaša zveneče humanitarne deklaracije (in, priznajmo, mnoge tudi še kar pošteno uresničuje) – kadar bi to le pregloboko poseglo v njene žepe, se pa tudi pravkar opisanega cinizma ne sramuje.

Kakšne pripadnosti so individualni uporniki

Oprostite, da me je zaneslo tako daleč v opisovanje »blagodati« azilnega prava. Preden pojasnim bistveno razliko med teritorialnim azilom (na podlagi ženevske konvencije o beguncih in nacionalnih zakonodaj) ter diplomatskim azilom, ki pa je zgolj pravna institucija regionalnega običajnega (tj. nepisanega) meddržavnega prava, veljavnega zgolj v Latinski Ameriki, naj pojasnim še, zakaj »žvižgač« Snowden ne v Sloveniji ne kje drugje v Evropi (skoraj gotovo) ne bi mogel dobiti azila, celo če bi se že znašel na ozemlju ene od teh držav. Zato, ker po ženevski konvenciji o beguncih za podelitev azila ni dovolj, da nekoga domače oblasti hudo preganjajo in mu strežejo npr. po svobodi ali življenju – ne, prvi pogoj za dodelitev azila je, da se mu to dogaja zaradi pripadnosti neki etnični, rasni, verski ali politični skupini (ali kakšni drugače diskriminirani skupini ljudi). In že tega prvega pogoja taki individualni uporniki proti zlorabam oblasti žal ne izpolnjujejo – da se v nadaljnje »zanke« zapletenega azilnega prava niti ne spuščamo.

Zakaj je pa pri »diplomatskem azilu« drugače? Ta je pravno priznan samo v regionalnem okviru Latinske Amerike – zaradi 150-letne tradicije tamkajšnjih državnih udarov, ko so strmoglavljeni oblastniki iskali in dobili zatočišče v veleposlaništvih drugih latinskoameriških držav – in so si te potem medsebojno začele priznavati to kot pravico, vključno z dovoljevanjem, da sme država podeliteljica takega begunca premestiti iz svojega veleposlaništva na svoje lastno ozemlje. Pri tem diplomatskem azilu pa, kot že rečeno, ni takih pogojev kot po ženevski konvenciji – dovolj je, da te oblasti preganjajo (razen če bi rekli, da so tudi tam »pučisti« seveda neka posebna »politično opredeljena skupina ljudi«).

Šele to nam pojasni, kako da so med vsemi 200 državami na svetu žvižgaču Snowdnu ponudile azil samo Venezuela, Bolivija in Nikaragva. Ampak, podobno kot pri Julianu Assangeu, ne njim ne Assangeu ne Snowdnu sama možnost ponuditi azil in ga v svojem veleposlaništvu tudi izvrševati žal še ne zagotavlja tega, kar je pravno zagotovljeno samo med državami Latinske Amerike: pravica države podeliteljice azila, da varovanca iz svojega veleposlaništva neovirano spravi na lastno ozemlje.

Toda – na koncu je treba povedati še nekaj zelo pomembnega. Prav ZDA, ki seveda niso latinskoameriška država, so leta 1956 dale diplomatski azil madžarskemu kardinalu Mindszentyu, ki je nato 15 let preživel na ameriškem veleposlaništvu v Budimpešti – in šele leta 1971 mu je Madžarska dovolila zapustiti državo (leta 1975 pa je nato umrl v Avstriji). Tudi na to karto seveda igra Venezuela sedaj. Kako se bo ta poker izšel, pa je žal najbrž bolj malo odvisno od prava.

Mag. Matevž Krivic je ustavni pravnik in nekdanji ustavni sodnik.