Pa vendar se vrti

Vsak dan ob kroglah. Kotalečih se.

V času sankcij je na srbski državni televiziji obstajala oddaja z naslovom »Pa vendar se vrti«, kar je sicer izjava Galileja, ki je, kot pravi legenda, potem ko je cerkveni inkviziciji javno priznal, da je mnenje, da se Zemlja vrti, zmotno, tik po priznanju nekomu vseeno šepnil: »Pa vendar se vrti.« Omenjena oddaja je v tistih letih iskala znake življenja in raznoraznih domiselnosti (ter norosti) po Srbiji. In balinarji, se zdi, so predstavniki te filozofije. Da se življenje vendarle vrti. Ponavljajoče. Vsak dan. Na istem placu. Balinišču. Ob kroglah. Kotalečih se.

»Vsak član društva ima obveznost do dvajset delovnih ur na leto,« razloži Tone Kosar, motor balinarskega društva Zarja iz ljubljanskega Savskega naselja. Pred leti sicer tudi evroligaši. V teh dneh med člani poteka razmislek o prenovi notranjih prostorov, kar je informacija, ki bržkone neprijetno zmrazi slehernika, ki je njihove prostore že kdaj videl. Takšnih interjerjev v Ljubljani pač ni več. Stavba, katere zametki so nastali leta 1954, ima pokrito balinišče, v katerem se širi vonj železne strešne konstrukcije, ter družabni oddelek z društvenim točilnim pultom, starim opažem na stenah in staro pečjo na drva v kotu, ki prostor greje pozimi. Tla pokrivajo stare, niti malo nagnite deske, kar je svojevrsten čudež, saj pod njimi ni betona oziroma estriha, temveč zgolj prod. Da je na steni Brozov koledar oziroma slika, pa je tako standard v domala vseh ljubljanskih balinarskih druščinah, ki jih je ta balinopis zapopadel, poleg pa še pokali in fotografije bivših balinarskih šampionov. Predmestna oaza miru in spokoja, ki še najbolj spominja na atmosfero v delavskih letoviščih na morju. Kjer so bila balinišča takisto osrednje točke druženja.

V Zarji špricerček še vedno postrežejo v arhaičnih blago hruškastih kozarcih. V novi izvedbi. Na mojem je na primer pisalo Špri-Car. No, gospod Kosar, sicer bivši nogometaš in živa priča še ene razmeroma neraziskane slovenske zgodbe z naslovom »malonogometna scena v osemdesetih«, si po svojih močeh prizadeva balinanje izvleči iz stigme gostilniškega športa. Športa, ki se igra s špricerjem ali pivom in cigareto v roki. Kar je med rekreativci skorajda pravilo. Zadnji mesec je docela posvetil balinarski mladeži, ki je sodelovala na tekmovanju v Franciji, imela balinarski kamp v Fiesi, pa še balinarski seminar se je zgodil: »Po mojem mnenju je Slovenija ta hip balinarska velesila številka ena. Najmočnejši na svetu smo. S kateregakoli tekmovanja, pa naj bo svetovno, evropsko prvenstvo, mediteranske igre, ki med balinarji veljajo za nadomestno olimpiado, ali karkoli podobnega, se naši tekmovalci vrnejo z medaljo. In sodobno balinanje je šlo naprej. Priprave mladega Damjana Urbančiča zgledajo tako, da vsak dan preteče 15 kilometrov, čemur sledijo vaje za moč, medtem ko se bo tehniko začelo piliti šele potem.«

Podatek, da je samo v Ljubljani 60 balinarskih društev, je zgovoren sam po sebi, po podatkih balinarske zveze pa je v Sloveniji preko 11.500 balinarjev, od tega več kot 4000 registriranih igralk in igralcev v desetih območnih zvezah. A ti podatki so slejkoprej pomanjkljivi. Kajti mnogi igrajo, ne da bi zanje na zvezi sploh vedeli. Prav tako na zvezi nimajo podatka, koliko je v Sloveniji balinišč, saj naj bi na Primorskem vsaka gostilna imela svoje balinišče. Takisto zgovoren je podatek, da poleg vseh območnih lig v naši državi delujeta dve drugi ligi (vzhod in zahod), dve prvi ligi (prav tako vzhod in zahod) in še super liga, torej najvišja, vrhovna liga. In na kakšnem derbiju se zna zbrati tudi po tisoč ljudi. Balinarska strukturiranost in številčnost klubov je po svoje primerljiv pojav z gasilstvom: nemalokrat so balinišča tudi ob gasilskih domovih, obe panogi pa krasi volonterstvo.

Zasluge Primorcev

Primorci so za balinanje v Sloveniji ključni. »Oni so tudi tisti, ki so balinanje popularizirali v Ljubljani, in sicer po prvi svetovni vojni, ko so z ozemlja, ki je pripadlo Italiji in kjer je zavladal fašizem, mnogi imigrirali v Jugoslavijo oziroma v Ljubljano,« razlaga vpliv primorskega momenta na balinanje širom Slovenije Tomaž Pavlin, nekoč hokejist ljubljanske Olimpije, danes pa diplomirani zgodovinar in docent na fakulteti za šport, kjer se ukvarja z zgodovino športa. Vendar pa pot balinanja v Evropo ni bila premočrtna, pojasni gospod Milan Stonič, glavni poveljujoči balinarskega društva Hermes, še ene tipične oaze miru in spokoja ob železniški progi oziroma na koncu športnega kompleksa ŽAK v Šiški. »Balinanje je prišlo iz Kitajske, v naše južnoslovanske prostore preko Grčije in se najprej ustavilo v Črni gori. Od tam naprej tedaj ni šlo. Moralo se je vrniti nazaj oziroma naokoli čez severno Afriko, od koder je končno prodrlo v Francijo in Italijo, od tam pa potem tudi do nas. Sprva ob morju, potem pa se je razširilo tudi v notranjost.«

Hermes šteje približno 40 članov, društvu pa se lahko pridružiš samo ob priporočilu osebe, ki je že član. »Pred leti sem se odločil, da pristop k društvu zaprem za tiste, ki niso balinarji in so prihajali samo pit. Za ljudi brez športnega duha tukaj že lep čas ni mesta,« pove gospod Stonič, sede na škarpi na robu pokritega balinarskega kompleksa podobne arhitekturne očarljivosti kot že omenjeni v Zarji. Na taistem igrišču se je leta 1981 zgodilo prvo pri nas organizirano svetovno prvenstvo v balinanju. Postojanka na Žaku v torek sicer ni bila pretirano obljudena. Na zunanjem igrišču je ekipa ob zvokih pop designov in podobnih napevov iz glasbene opreme neke osrednje radijske postaje, ki je odmevala iz v bližini parkiranega kabria, igrala petanque.

Ni ga športa brez provokacije

Petanque je francoska različica balinarstva z manjšimi kroglami, ki je v naše kraje zašla po letu 2000. Kot pravi legenda, se je to zgodilo, ko je na balinarski zvezi prišlo do nekega spora in se je odcepljeni član odločil srenji revanširati z ustanovitvijo petanque zveze. Stvar se je prijela in dandanes si nobeno balinarsko društvo, ki da kaj nase, ne more privoščiti, da ne bi imelo ob standarnih baliniščih tudi nekaj igrišč za petanque. Ta so manjša in bistveno manj urejena. Kajti petanque se lahko igra kjerkoli. Na asfaltu, produ, travi, za silo poteptani zemlji. Krogle se mečejo iz začrtanega kroga in brez zaleta oziroma koraka naprej. Tudi pri bližanju, ne samo zbijanju, jih igralec praviloma meče po zraku. V visokem loku, z rotacijo nazaj, tako da krogla, ko prileti na tla, v najbolj idealnem primeru točno tam tudi obstane.

»Ni ga Francoza, ki bi ne imel krogel za petanko v avtu. Za vsak primer,« pove gospod Vekoslav Stonič, dolgoletni balinarski sodnik in balinar. Milanov brat. Igra je po pravilih preprostejša in manj sankcionirana od klasičnega balinanja, kjer se zaradi porasta kvalitete igralcev pravila redno spreminjajo. Tako je na primer po novih pravilih napovedano zbijanje balinčka, s čimer se ekipa v slabšem položaju lahko izvleče iz težav, saj z napovedanim zbitjem balinčka izniči igro, možno samo enkrat. Nekoč je bilo za to neomejeno priložnosti. Dandanes pač ne, ker so igralci postali prevešči oziroma preveč precizni. In lahko stalno izničujejo igro. Pri petanki teh problemov ni. So pa klasični balinarji s petankarji dobili novo srenjo, ki se ji posmihajo. Če so bili prej na tapeti največkrat kegljači, so danes tudi petankarji. »Dober petankar ni nujno dober balinar, medtem ko je dober balinar zagotovo tudi dober petankar,« na primer trdi šef Zarje.

In ja, v primeru tekme, ki se je dogajala na fužinskem balinišču in ki sva si jo kot edina stranska gledalca ogledala z omenjenim mulcem na kolesu, so igrali petanko. V tričlanski ekipi Medvedov, ki je sicer izgubila tekmo, je za reševanje situacij z zbijanjem skrbela gospodična Katja. Na petmetrski razdalji je zadela domala vsak met in zbijala krogle nasprotnikov. Dokaj fascinantnapreciznost. Za bližanje zadolženi Simon pove: »Zadnje čase igram domala vsak dan. Gre za igro koncentracije. Začel pa sem še kot najstnik.«

No, v Tivoliju, na starem igrišču pod hribom, kjer ima v prostorih nekdanjega javnega stranišča svoj sedež BŠK Tivoli, pred novim balinarskim trendom niso popustili. V Tivoliju še vedno igrajo samo klasično igro. In še vedno je tako kot pred dvajsetimi leti. Infrastruktura je videti dobro ohranjena, se ji pa iz leta v leto povečuje patina. Le za hlajenje piva ne uporabljajo več kultnega boksa ob robu igrišča, kjer so nekoč bile naložene gajbice, v katerih so se steklenice navzemale hladu sence gozda, kar je pivu dajalo specifično temperaturo. Sedaj imajo pač hladilnike. Društvo šteje nekaj čez 40 članov, bolj ali manj starejših datumov, ki jim je tako kot marsikje drugje balinarski klub osnovna točka druženja. Ker se je v sredo, ko sem na biciklu prisopel po tivolskem makadamu, ravno ulilo, je ekipa posedala pred klubskim prostorom. Kadar je vroče, gre verjetno za eno najbolj idealnih in ugodnih mestnih hladnin.

»Vse je v redu, delujemo, igramo, prirejamo in se udeležujemo turnirjev, samo glede svojega položaja smo kanček negotovi, ker nam mesto še ni dalo uporabnega dovoljenja. To pa je ta hip tudi naš glavni problem. Že leto in pol se ne moremo nič dogovoriti,« potarna gospa Mirjana Lukić, zadnja tri leta poveljujoča oseba, sicer pa stara balinarka in pionirka slovenskega ženskega balinarstva še iz osemdesetih.

Gospoda Mažija, zdi se, da po vokaciji predvsem starega Šiškarja, ki ima v denarnici vedno na zalogi par prozornih PVC-posetnic s svojim imenom in nadimkom, hišno in telefonsko številko (in nič drugega), dež ni vznejevoljil. Pač ni balinar, ampak zgolj dolgoletni podporni član. Simpatizer, bi se tudi reklo. Je pa zato znake nervoze kazal gospod Zijad. Na igrišče je prišel, da bi igral. Navkljub dvema možganskima kapema igra redno. Pravzaprav je balinanje edini šport, s katerim se še lahko ukvarja. In se. Z veliko vnemo. Ne sicer dolgo. »Začel sem šele pred nekaj leti, vendar imam talent. Ne morem sicer zbijati. Samo bližam lahko. In v tem sem kar dober. Razen če me komu ne uspe sprovocirati. Potem izgubim občutek. Ampak, kaj hočemo, ni ga športa brez provokacije, in tudi v balinanju je tako,« pove svoje razloge, zakaj se je odločil za balinanje, in ki so dokaj značilni še za marsikoga drugega. V rekreativnem smislu je balinanje šport, s katerim se marsikdo začne ukvarjati šele, ko ne more več početi ničesar drugega. Še največkrat zaradi kakšnih poškodb. In ko je dež ponehal, je bil gospod Zijad, človek, ki je znan po tem, da edini igra bos, takoj spet na igrišču. Tako kot dan poprej je bržkone igral do mraka. In naslednji dan znova. Kot že rečeno, v stilu »Pa vendar se vrti«. Življenje na balinišču. Na neštetih prizoriščih širom dežele, ki je v tej disciplini velesila tako po tekmovalni kot po rekreativni bazi.