Muslimanska bratovščina je bila fantastična opozicija kralju Faruku in Gamalu Abdelu Naserju, likvidirali so Anvarja El Sadata in nedotaknjeni preživeli trideset let diktature Hosnija Mubaraka. V volilnem procesu po revoluciji so se znašli bolje od vseh drugih egiptovskih strank. Po zmagi so naleteli na zid neizkušenosti v vladanju in blokade starega aparata Hosnija Mubaraka. V enem letu oblasti so proti sebi mobilizirali tretjino prebivalstva države, ki je na množičnih shodih od vojske zahtevala, da jih odstrani z oblasti.

Pri bratih je vojaški udar povzročil zbeganost in ogorčenje.

»Sedemkrat smo šli na volitve, sedemkrat smo zmagali,« je pred džamijo na trgu Rabije El Adavija v Kairu rekel inženir Ibrahim Maraei.

»Sedemkrat.«

Štel sem na prste in prišel do štiri. Zmagali so na parlamentarnih volitvah za spodnji dom parlamenta, za zgornji dom parlamenta, na referendumu za ustavo in na predsedniških volitvah. Najbrž sem troje volitev v zadnjih dveh letih in pol spregledal, nisem pa dvomil, da so na njih zmagali muslimanski brati. Bili so edina kompaktna sila v družbi, ki je lahko tekmovala z državnim aparatom in razdrobljenimi strankami celotnega egiptovskega političnega spektra. Vendar nikoli niso predstavljali več kot dobre tretjine političnega prepričanja prebivalstva. Vladali pa so, kot da so revolucijo izpeljali sami. Po enem letu je general Abdel Fateh El Sisi njihovo vodstvo zaprl v iste zapore, v katere jih je zapiral zadnji egiptovski kralj Faruk. V prvem tednu revolucije ni dal obesiti njihovega duhovnega voditelja Mohameda Badia, kot je Gamal Abdel Naser storil s Saibom Kutbom, zato pa je dal streljati v množico, ki je nadlegovala oficirski klub garde, kjer naj bi bil zaprt odstavljeni predsednik države Mohamed Mursi. Eksperiment političnega islama kot ideologije vladajoče stranke je propadel. Muslimanski brati so vladali s koranom v eni roki in ustavo v drugi, vendar je ustava postala samo še en zanemarljiv primerek nezanesljivega egiptovskega periodičnega tiska. Najbolj nenavadno je bilo to, da so bili ljudje, ki so glasovali zanje in so z njimi sklepali koalicijo, presenečeni, ker je Mursi vladal sam in gradil popoln politični monopol gibanja. Pa vendar brati nikoli niso trdili, da priznavajo še kakšno drugo avtoriteto razen svojega sveta varuhov organizacije.

Islam je rešitev

Že v devetdesetih letih smo se med skrbno dramaturško izpeljanimi predsedniškimi in parlamentarnimi volitvami pod diktaturo Hosnija Mubaraka spraševali, kaj bi se zgodilo, če bi bile v Egiptu svobodne volitve.

»Zmagala bi Muslimanska bratovščina,« je vladal konsenz.

Bili so edina disciplinirana politična organizacija v državi, s centraliziranim aparatom, sijajnim propagandnim mehanizmom prek minaretov in predanim članstvom. Bili so tehnološko napredni. Daleč pred izumom interneta so razvili analogno socialno omrežje, politične pridige svojih voditeljev pa so razširjali z magnetofonskimi kasetami, ki so se kopirale v nedogled. Imeli so zelo jasen političen program v enem stavku: »Islam je rešitev.«

A tri četrtine prebivalstva Egipta so revne?

»Islam je rešitev.«

Javno šolstvo tone pod vedno večjimi množicami študentov?

»Islam je rešitev.«

Socialne razlike so vedno večje, policija vedno bolj brutalna, pol prebivalstva nepismenega, mladost nima prihodnosti?

»Islam je rešitev.«

Ni več nobene morale, razuzdanci nadlegujejo ženske, moški se predajajo alkoholu?

»Islam je rešitev.«

Tako je vsak petek govoril šejk mošeje na trgu Kit Kat v brezbarvni milijonski četrti Imbaba. Njegovi zvočniki so bili čez Nil usmerjeni proti bogataški četrti na otoku Zamalek, kjer še vedno sanjajo sanje Eropejcev o Orientu, kot da Edward Said nikoli ni šel tod mimo. Tako so govorili v delavskih četrtih, kjer je bilo vsako leto manj dela. Tako je pisalo na zidovih ulic med trgoma Talat Harb in Orabi, v četrti, ki so ji včasih s ponosom rekli evropska. Tako so govorili na kmetijah v delti Nila, kjer je zemlja iz leta v leto manj rodovitna, ljudi pa vedno več. Tako so govorili v zgornjem toku Nila na meji s Sudanom, kjer so se ideje izostrile, prostora za kompromise pa je bilo malo.

Zdelo se je, da razen političnega islama res nobena druga ideja nima možnosti zmage na volitvah. Zato so do leta 2011 rezultate egiptovskih volitev objavili, preden so se volišča zaprla. Zapori v Tori v zahodnem Kairu in puščavska taborišča v Vadi Natrunu so bili v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja in v prvem desetletju enaindvajsetega polni muslimanskih bratov in njihovega oboroženega krila Gamal Islameja. Država generala Hosnija Mubaraka je z rešetkami preprečevala, da bi postala islamska.

Sporočilo, da je islam rešitev, je bilo slišati do 25. januarja 2011, ko se je na ulicah Kaira in na trgu Tahrir zaslišalo, da je rešitev – demokracija. Milijoni ljudi so šli na ulice. Zahteve ni postavila organizacija, ampak visoko število zelo ohlapno povezanih ljudi, ki so jo prišli izrazit s prisotnostjo svojih teles. Zahtevali so odstavitev diktature Hosnija Mubaraka. Muslimanska bratovščina se je na začetku držala zelo ob strani. Jedro upora so bili aktivisti nevladnih organizacij, sindikatov in diktature naveličane množice običajnih ljudi. Šele ko se je upor pokazal kot močna sila, so se mu brati pridružili s svojo infrastrukturo aktivistov in pokazali, kako učinkovita je njihova ulična taktika spopadov s policijo, v kateri so se urili osemdeset let. Prisilili so jih mlajši člani, ki so govorili isti jezik interneta kot mladi s Tahrirja. Pred kombinacijo laičnih množic z željo po svobodi in versko navdahnjenih nič manjših množic, ki so zaslutile, da je rešitev blizu, je diktatura v dobrem tednu dni pokleknila.

Rešitelj je vojska

Ko je Mubarak odletel s položaja in se je laični del družbe razcepil na sedemdeset strank, so brati zlahka zmagali na parlamentarnih volitvah in z nekaj sreče za las tudi na predsedniških. Vladali so eno leto. Več kot dvajset milijonov ljudi je potem podpisalo peticijo, ki je predsednika Mohameda Mursija pozivala k odstopu, več kot trideset milijonov ljudi je šlo 3. julija na ulice in na glavnih trgih vseh egiptovskih mest zahtevalo konec režima muslimanskih bratov. Konec režima muslimanskih bratov je lahko pomenilo samo to, da bo na prizorišče stopila egiptovska vojska, za brati edina organizirana in disciplinirana družbena sila v državi. Mursija so zapustili tudi njegovi koalicijski kolegi iz konkurenčne verske stranke El Nur. Vojska je ustregla tretjini državljanov in izvedla državni udar. Izkazalo se je, da islam ni rešitev.

Brati so bili polni gneva.

»Mi smo edina legitimna oblast v Egiptu,« mi je zagotavljal inženir Maraei. »Poskušajo nas prikazati kot nasilno manjšino. Kdo je nasilen? Zakaj niso počakali na parlamentarne volitve? Zato, ker vedo, da bi izgubili. Vedno, ko bodo volitve, bomo zmagali mi.«

Ne bi mu ugovarjal, tudi če se ne bi strinjal z njim. Stala sva sredi milijona zelo jeznih ljudi, ki so protestirali, ker je egiptovska vojska aretirala njihovega predsednika Mohameda Mursija, njihovo stranko pa odstranila z oblasti.

Vendar to ni bil običajen protest. Med avenijo Salaha Salema, kjer naj bi bil zaprt Mursi, in najbližjo veliko džamijo v četrti Medinat Naser je nastalo šotorsko naselje, ki se je v tednu dni razvilo v alternativno mesto. Vse široke ulice, ki peljejo na trg Rabije El Adavija, so bile polne ljudi. Na zelenicah sredi ulic so postavili šotore. Ob njih so nastale improvizirane trgovine s pijačo. Nekdo je v zaboju na kolesu tovoril led, ob džamiji je bila ambulanta, na odru so se vrstili govorniki. Spet je bilo slišati, da je rešitev le islam. Okrog so tekali otroci, na pločniku se je grela mačka, kuhali so juho in prodajali ploščat nekvašen kruh.

Šotorsko mesto je bilo urejeno. Med šotori so hodili aktivisti bratov, ki so organizirali skandiranje, točili vodo in delili v staniol zavite koščke halve. Bilo je vsaj petintrideset stopinj, pa so bile kljub temu vse ulice polne in trg nabit. Legitimnost je bila vsaka druga beseda na ustih vseh, ki so bili pripravljeni govoriti. Brati so zagotavljali, da je vojska izvedla klasičen državni udar proti demokratično izvoljeni oblasti v državi. Med njimi je bilo veliko ljudi, ki niso bili člani gibanja in so prišli, ker so se strinjali, da imajo brati prav. Vojska je naredila puč. Egipt je ponovno vojaška diktatura.

Dva dni zatem je bilo na zelenicah na aveniji Salaha Salema vsaj petdeset trupel moških, žensk in otrok. Ranjenih je bilo vsaj tisoč ljudi. Vojaki so izza zidov oficirskega kluba predsedniške garde streljali na demonstrante. Nič neobičajnega za vojaški puč.

»Izgini, Sanejin sin!«

Vendar je bil v eni točki ta vojaški udar izviren.

Zvečer sem hodil proti trgu Tahrir skupaj z neskončnim sprevodom ljudi iz četrti Šubra.

»Vsi gremo na Tahrir, vsi,« mi je zagotavljala petindvajsetletna Iza Bašandi, ki je šla na pot skupaj s svojim možem Mino. Na Tahrir so šli podpret egiptovsko vojsko in pokazat, da je nasprotnikov predsednika Mursija več kot pripadnikov njegovega gibanja. Na glavni prometnici, ki pelje skozi največjo kairsko četrt, se je zbralo nekaj deset tisoč ljudi, ki so v dolgi povorki vzklikali nekaj nerazumljivega.

»Erhal Morsi edni Saneja!«

Erhal so pred dvema letoma vzklikali Mubaraku. Izgini. Ampak Mursi je bil že odstavljen in v zaporu.

»Kdo pa je Saneja?«

»Njegova mama,« mi je z zadovoljnim obrazom povedala Iza.

»Izgini Morsi, Sanejin sin!« je skandirala množica, ki je šla na Tahrir podpret državni udar. Bilo jih je veliko. Zelo veliko. V tem je bila izvirnost tega puča. Podprla ga je tretjina prebivalcev države.

Počasi se mi je začelo svitati, za kaj gre. To ni politična zgodba. Spopad je osebne narave. V političnih spopadih ne omenjajo nasprotnikove mame v nespodobnih besednih zvezah.

»V ustavo so zapisali, da lahko oni poročajo dvanajstletne punčke,« se je Iza prijela za trebuh.

Mina in Iza sta se poročila pred šestimi meseci in živita v stanovanju nedaleč od Minovega očeta in koptske cerkve svete Marije v Masari, kamor hodita vsako nedeljo k maši.

»Pa ni v vašem stanju nekoliko tvegano iti na demonstracije?« sem vprašal. »Ne bi šli raje s podzemno?«

Vprašanje se je zdelo smiselno. Tahrir je bil daleč, bilo je več kot trideset stopinj, cesta je bila razbita in polna pasti, vodila je mimo prašnih in utrujenih oklepnih transporterjev, Iza pa je dajala vtis noseče ženske. Vsi smo bili trudni že po prvem kilometru.

»Že po nekaj mesecih Mursija se ni dalo živeti. Teden dni sva bila skupaj pred palačo Tahadeja, ko smo demonstrirali proti Mursiju,« je odgovoril njen mož Mina. »Ko ga je Sisi odstavil, sem po enem letu prvič mirno spal. Zdaj gremo zaščitit revolucijo. In to pot muslimanski brati nikoli več ne bodo prišli nazaj. Naj jih vojska polovi in zapre. Skupaj sva bila na Tahrirju, skupaj sva bila pred Tahadejo, skupaj greva nazaj na Tahrir. Danes bo velika revolucija.« Tahadeja je star hotel, ki ga je Naser nacionaliziral, Mohamed Mursi pa je iz njega naredil predsedniško palačo.

V terminologiji demonstrantov na Tahrirju so oni še vedno opozicija, zaprti muslimanski brati pa diktatura, proti kateri je vojska izpeljala revolucijo. Stari politični analitiki, ki so pod vojaško diktaturo komaj preživeli tri desetletja in vztrajali na Tahrirju kljub realni nevarnosti, da jih bo dal Hosni Mubarak pobiti, so mi s popolnoma resnim obrazom zagotavljali, da je general Sisi »izpeljal drugo tahrirsko revolucijo«. To pot proti Mohamedu Mursiju, a zanj so pred enim letom v obupu sami glasovali. Laična napredna opozicija se je takrat takoj po odstopu Mubaraka tako močno sprla med seboj, da je na predsedniških volitvah preostala le še izbira med Mursijem in nekdanjim zvestim Mubarakovim ministrom Ahmedom Shafikom. Revolucionarji so glasovali za muslimanskega brata, zdaj pa so pozdravljali Mubarakovega generala, ki ga je aretiral, njegovega premierja pa v enem dnevu obtožil korupcije, obsodil in poslal na prestajanje zaporne kazni.

Mladi imajo zagotovo pametnejšo razlago od ostarelih profesionalnih političnih analitikov.

Iza in Mina sta stara revolucionarna kadra še iz leta 2011, ko sta kot zaročenca zahtevala odstop predsednika Mubaraka in se veselila revolucije.

»Res smo verjeli, da je treba samo še malo počakati, pa se bodo stvari obrnile na bolje,« je rekel Mina. »Potem pa je na volitvah zmagal Mursi in izgubili smo vsako upanje. Zdaj nas lahko samo vojska reši. Samo vojska. General Sisi je zelo pameten.«

»Kaj ste že zahtevali na Tahrirju leta 2011?« sem nekoliko sarkastično vprašal. Odgovorila je Iza.

»Konec vojaške diktature, socialno pravičnost in demokracijo.«

S svobodnimi volitvami so dobili vsaj prvo in tretjo točko. Ampak revolucije propadejo ali uspejo na drugi točki.

»Jaz sem študiral zgodovino in arheologijo,« je rekel Mina. »Sanjal sem, da bom počasi zgradil majhno agencijo za pametni turizem, ki bo skupine ljudi, tja do petnajst, vodila po državi in jim kazala pravo zgodovino te države. To je sedaj moderno. Iza je končala ekonomijo, ona bi urejala finance. Poskušal sem dve leti. Zdaj sem v naši ulici s prijateljem odprl telovadnico.«

Ni bilo čisto jasno, kakšno zvezo bi to lahko imelo z odstavljenim predsednikom.

»Ko je Mursi postal predsednik, ni naredil nič, da bi se turisti vrnili. Naredil pa je vse, da bi jih odgnal. Predsednik države v Egiptu nastavlja guvernerje provinc. Običajno so to bili upokojeni generali. V Luksorju je Mursi na položaj guvernerja v začetku julija imenoval Adela El Hajata, ki je eden od voditeljev Gamal Islameje.«

Gamal Islameja je leta 1997 prevzela odgovornost za poboj šestdesetih turistov v templju kraljice Hačepsut v Luksorju. El Hajat je bil obsojen zaradi sodelovanja pri napadu.

»Egipt živi od turizma. Turisti so po revoluciji nehali prihajati. Pridejo na Rdeče morje samo zato, ker je tam tako poceni. Kdo bo šel v Luksor, če provinco vodi terorist? Najprej so se uprli v Luksorju. Zakaj sem jaz študiral faraonsko zgodovino? Prej ali slej bi z dinamitom vrgli v zrak piramide, tako kot v Sudanu.«

Pot do Tahrirja in nazaj

To je pokopalo Mursija. Tako kot povsod drugod so šli tudi Egipčani v revolucijo zaradi varnosti in blagostanja. V letu dni njegovega vladanja se je življenjski standard znižal, hoditi po mestnih ulicah ni bilo več varno, življenje pa je začelo teči po vedno bolj strogih verskih pravilih. Veliko so k temu prispevali nekdanji policijski kadri Hosnija Mubaraka, ki policije niso poslali opravljat njenega dela. Še večje delo je opravil Mursi sam, ki je vladal arogantno in se pri tem skliceval na boga. Egipčani so pobožni ljudje, niso pa jim všeč verske omejitve. Še posebej, če država slabo odvaža smeti, ne skrbi za pokajoče pločnike, dovoli, da avtobusi parkirajo tudi na križiščih, cena bencina poskakuje in je nered vedno večji. Mursiju nihče ni bil pripravljen verjeti, da je za nered kriv prejšnji režim.

Pot do Tahrirja se je vlekla kot pot do zveličanja. Tam in na trgu Rabije El Adavija so Egipčani tekmovali, kdo bo pripeljal več ljudi. Na Tahrirju so bili milijoni, ljudje pa so pripovedovali, da jih v vzhodnem Kairu ni nič manj. Realizirali so željo po neposredni demokraciji, v kateri nihče nikogar ne predstavlja. Vojska je imela zelo lahko delo.

Na Tahrirju se je zdelo, da se ne bo nič več zgodilo. Tudi ni bilo kaj reči. Govorila so telesa. Trenutek največje gostote si je vojska izbrala za izražanje ljubezni. Nad trg so prileteli lovci F-16, ki so jih letos poklonile Združene države kot del milijardo tristo milijonov dolarjev težke vsakoletne pomoči egiptovskim oboroženim silam. Nad Tahrirjem so vključili barvne dimne zavese in nad množico izrisali veliko srce. Nekaj milijonov glasov je vzklikalo vojski in generalu Sisiju. Bil je sijajen trenutek vrhunske propagande. Vsi skupaj so se trudili povedati, da to ni bil vojaški puč, ampak izraz svobodne volje egiptovskega ljudstva in torej legitimno dejanje demokracije. Adijo, revolucija.

Bili so že težji trenutki

Kaj je sprožilo takšno strast?

»Mursi se je postavil nad zakone in potem ni znal vladati,« je nenavadno navdušenje razložila Ann Lesh, ki v Kairu deset let predava politične znanosti. »Vladal je veliko bolj radikalno od svoje predvolilne podobe in vzbujal vtis, da pri odločitvah sploh ni samostojen. Že lanskega novembra je ljudem postalo jasno, da državi ne vladajo politične stranke, ampak duhovni svet muslimanskih bratov, ki ni izvoljena institucija.«

Ljudem, ki so glasovali zanj, je hitro postalo jasno, da si vladanje predstavlja kot zapolnjevanje vseh položajev v državi z ljudmi iz muslimanskih bratov. Kdo je za kaj sposoben, ni bilo važno, odločilna je bila pripadnost gibanju. Ekonomija je drsela v prepad, na bencinskih črpalkah je začelo zmanjkovati goriva, Mursi pa je izgubljal zaveznike. Zdelo se je, da ga to niti malo ne moti.

»Mislim, da je množičnemu uporu botrovala odločitev, da guvernerje provinc imenuje po starem Mubarakovem zakonu, po katerem se predsednik odloči, kdo bo guverner. Ljudje so bili prepričani, da bodo z novo ustavo lahko volili guvernerje.«

Ob velikih problemih države to zveni kot drobna malenkost. Vendar je ključna za razumevanje delovanja egiptovskega političnega sistema.

»Če predsednik nadzoruje guvernerje, nadzoruje rezultat parlamentarnih volitev. S sistemom lojalnih guvernerjev je Mubarak vedno imel dovolj odstotkov glasov na predsedniških volitvah in vedno dovolj svojih poslancev v obeh domovih parlamenta. V tem sistemu bi tudi Mursi lahko vladal trideset let kot Mubarak.«

Zdelo se je, da slabše ni bilo še nikoli in da slabše ne more biti. To je bilo, preden so vojaki streljali na muslimanske brate v Heliopolisu.

»To ni najslabši trenutek v zgodovini te države,« je rekel gospod Viljem Dos. »Bili so že težji trenutki. Ko je Naser izgubil vojno, recimo.«

Medtem ko so na Tahrirju odstavljali Hosnija Mubaraka, je gospod Dos praznoval svoj petindevetdeseti rojstni dan. Rojen je bil 28. januarja 1915 v vasi Beni Mazar blizu Minje v Zgornjem Egiptu.

»Muslimanski brati so bili vedno v zaporu. V zaporu so bili pod Angleži, pod kraljem in pod Naserjem. Naser jih je najprej pustil, ker je bil nacionalist. Ko so ga v Ismajleji poskušali ustreliti, pa jih je polovil in zaprl. Anvar El Sadat jih je spustil iz zapora in na univerze, ker je bil tudi sam fanatik. Mislil je, da ima pogodbo z njimi, vendar je narobe kalkuliral. Ustrelili so ga, ker je podpisal mir z Izraelom. Muslimanski brati so konsistentna organizacija, nikoli ne odstopijo od svoje ideologije.«

Dos je kopt, pripadnik sedemnajstmilijonske egiptovske pravoslavne krščanske manjšine. Egiptovski kopti so bili prvi kristjani na svetu. To se mu ne zdi nič posebej zanimivega.

»Nimamo nobene izbire. Naši očetje so bili ali pravoslavni ali katoliki ali muslimani ali judi, pa smo še mi pravoslavni, katoliki, muslimani ali judi. Nismo izbrali, da bomo to. Vsak od nas pa misli, da ima prav. Od tod težave.«

Problem niso religije. Problem tudi ni politika. Zares velik problem je, ko ti dve strašni sili stopita skupaj.

»Že leta 1919, ko sem bil še otrok, so se v Egiptu odločili, da vera ne bo na strani politike. Da tega dvojega ne bodo mešali. Vedeli so, kako nevarno je to lahko. Če pomešaš vero in politiko, se pokvari vera, pokvari pa se tudi politika. To se je zgodilo Mohamedu Mursiju. Sprašujete me, kakšno napako so naredili muslimanski brati. Ključna napaka je bila banalna. Turizem je naš glavni izvor deviz poleg sueškega prekopa, njih pa to res ne zanima. Njihova oblast je še povečala pomanjkanje. Slaba strategija za kakršnokoli oblast. Ni dovolj kruha, ni dovolj nafte. Brez tega dvojega politik v Egiptu ne preživi. Njihova glavna skrb pa je, kako imeti čim več otrok.«

Gospod Dos je bil rojen v neskončno bogati družini stare egiptovske buržoazije. Sključen je sedel v velikem naslonjaču obrabljene sobe v središču Kaira, kjer je vsak predmet govoril o nekdanjem blišču. V Beni Mazarju so predniki imeli plantaže bombaža in predilnico. Oče ga je poslal študirat na oxfordsko univerzo, kjer je diplomiral leta 1938. Zaznal je moje občudovanje.

»Poslal me je študirat agronomijo,« je rekel z obžalovanjem. »Jaz bi študiral kaj drugega. Ampak oče je hotel modernizirati plantaže in se mu moje arheološke ambicije niso zdele zanimive.«

Ko se je v Evropi začenjala druga svetovna vojna, mu je oče ukazal, naj se vrne domov in začne razvijati pridelovanje bombaža. Egipt je domovina najbolj dragocenega dolgovlaknatega bombaža na svetu.

»Prodajali smo ga na borzi v Aleksandriji in služili milijone,« je rekel brez obžalovanja. »Imeli smo veliko hišo ob Nilu v Minji in palače v Kairu, Aleksandriji in Ismajleji. Vsega je bilo preveč. Tako je bilo do leta 1952, ko nas je Naser nacionaliziral. Vzeli so nam zemljo in tovarno v Beni Mazarju. Nekaj časa ni bilo enostavno, a sem se hitro znašel. Z mojo angleško diplomo ni bilo težko. In veste, kaj? Hvala bogu, da nas je Naser nacionaliziral.«

Prekrižal se je in z roko poslal poljub v nebo. Moje začudenje se je moralo videti že na obrazu.

»Se čudite, ne? Mi smo živeli zelo lepo življenje, ampak družba je bila zelo krivična. Bil sem po svetu in vedel sem, da niso vse družbe tako krivične kot Egipt. Takrat nas je bilo 15 milijonov, družba pa je bila krivična. Zdaj nas je 90 milijonov, družba pa je še vedno krivična. Krivic je desetkrat več.«

Generali so se z izbiro civilnih figur v novo vlado zelo trudili sporočati, da je sedaj država stabilna. Čez noč je bilo naenkrat dovolj bencina na bencinskih črpalkah, čudežno so se pokazali v belo oblečeni prometni policisti. Kriza morda ni bila zgolj rezultat nekompetentne vlade. Pogled čez strehe ulice Kasr el Nil, ki iz Heliopolisa, kjer so muslimanski brati vztrajali pred mošejo, pelje proti Tahrirju, pa je dal slutiti, da mesto še ni videlo svoje zadnje revolucije.