V postsmithsovskem obdobju Marr ni sedel križem rok: petindvajset let je bil »kitarist za najem« in aktualni album Messenger je – poleg »vrnitve domov« – po svoje prav hommage vmesnemu času, novim spoznanjem ter stari melodični razigranosti, najsi je akustična ali električna. V tem času je Marru uspelo nekaj neverjetnega: ne glede na sodelovanja, in teh ni bilo malo, je v skladbah vsak lahko poiskal in izluščil njegov delež. In če se postavimo v leto 1987 (Strangeways, Here We Come), lahko na albumu poiščemo elemente, ki jih je uvajal z The The (The Crack Up), Modest Mouse (Word Starts Attack) ali The Cribs (Upstears) ter jih ne samo združil z dotedanjim znanjem, temveč patentiral tako čudovito, da jih je nevsiljivo, skoraj ilegalno vtkal na svoj debi in »prodal« še enkrat. Tako malo, a tako veliko se je spremenilo po The Smiths (New Town Velocity, European Me). Enako smo nekoč govorili tudi za The Byrds.
Prav to je tista težko razložljiva tehnična privlačnost, ki Johnnyja Marra loči od kitaristov njegove generacije. Prepričani smo, da smo vso stvar že nekje slišali – in morda imamo prav ali pa se motimo. Kajti Marr zna iz starih tehnik na fenderci razviti nova znanja. Skozi dvanajst skladb nas na trenutke pusti v dvomih, a ti so tokrat nekaj pozitivnega, saj ne gre za nobeno prepakiranje, temveč za poglobljen (pri)zvok neposiljene romantike in adrenalinskih pospeškov (Generate! Generate!), ki se sliši kot zunajserijski poklon neodvisni popularni glasbi od sredine osemdesetih let dalje, začenši s shoegazeom prek brit-popa in nazaj do garaže. Morda je na trenutke tekstovno malce prešibak (I Want the Heartbeat, Sun & Moon), vendar to ne zamaje ali pokvari celotnega vtisa albuma. Z njim nas Johnny Marr mimo vseh zakonov popularnosti (The Right Thing Right) primora, da znova sledimo njegovemu koraku – menda prvemu od treh.
P. S.: Če je bilo pred izidom albuma navzoče malce bojazni, da bi ga povozil čas, še preden bi bil objavljen (do česar seveda ni prišlo), v živo Johnny Marr – kot smo preverili pred dobrim tednom v Bologni – s svojim kvartetom ne pušča prostora za kakršne koli dvome. Četudi se je iz ozadja pomaknil naprej in korektno odpel tudi nekaj smithsovskih klasik – Stop Me If You Think You've Heard This One Before, There Is a Light That Never Goes Out, Bigmouth Strikes Again, London – ter I Fought the Law posvetil Joeju Strummerju, po katerem so v Bologni naslednji dan poimenovala trg, je ohranil vse prvine, ki so ga krasile do zdaj: tudi na odru je duhovit stilist, kjer je tkanje melodije pomembnejše od solističnih izpadov. Tej logiki je podredil tudi spremljevalni band, ki nevsiljivo sledi njegovim izmuzljivim melodičnim linijam in efektivni razigranosti. Slišati v živo How Soon Is Now? – besed, ki bi to opisale, ni v nobenem slovarju.