Protibolečinske tablete in injekcije so na žalost postale že stalne spremljevalke vrhunskega športa. Z njimi neposredni proizvajalci skrajšujejo dobo svoje rehabilitacije, toda sočasno s takšnim načinom tudi ogrožajo svoje telo in zdravje. Poškodbe so zaradi krutosti treningov, priprav in tekmovanj postale vse številnejše, njihova sanacija pa v skladu s sloganom »kruha in iger« venomer krajša, intenzivnejša in na žalost verjetno tudi škodljiva. Športniki in športnice se po hudih poškodbah v rekordnih rehabilitacijskih časih vračajo v tekmovalne arene, kajti šov mora iti naprej. V tem šovu, ki je mešanica (ne)uspehov, sponzorskih vložkov, medijske publicitete in zanimanja javnosti, so prav športniki vlečni konji, na katerih vsa zadeva tudi temelji.
A po drugi strani zelo visoko ceno na koncu ne plačujejo gledalci, sponzorji ali mediji, ampak zgolj športniki sami. Le za primer: hrvaški alpski smučar Ivica Kostelić (enako je nekoč veljalo tudi za sestro Janico) je postal že serijski pacient pri operacijah poškodovanih kolen, ki so posledica ukvarjanja z vrhunskim športom. V očeh večine je športni junak, čaščen kot športno božanstvo, a ko bo končal kariero in bo najverjetneje kasneje imel velike težave že z normalno hojo, bo pristal na smetišču zgodovine. Denar, uspehi in slava bodo le še preteklost, na žalost pa verjetno tudi zdravje.
Težko je oceniti, kje je – kar zadeva poškodbe in njihovo zdravljenje – normalna meja v vrhunskem športu. Vsak posameznik si jo pač postavi sam, a večina gre predaleč. Želje, pričakovanja in cilji javnosti, sponzorjev, medijev in klubov (reprezentanc) posledično silijo športnika, da gre prek svojih zmožnosti. Se lahko takšnemu pritisku sploh upre, če želi biti uspešen ali celo najboljši?
