Edina možnost, da Jankovićevi izsiljevalski pritiski pomembno izgubijo moč, je, da stranka jasno podpre Bratuškovo za svojo predsednico. Da torej PS ostane stranka, ki jo je ustanovil in katere prvi predsednik je bil Zoran Janković, dokončno pa preneha biti stranka Zorana Jankovića. In jesenski kongres PS je možnost, da se to vendarle zgodi.

A so vse karte spet v rokah Zorana Jankovića. Če bo namreč Bratuškova vztrajala, da se v primeru njegove odločitve za vrnitev ne bo potegovala za predsednico PS in bo odstopila kot premierka, zadošča že zgolj Jankovićeva kandidatura, da se sedanja politična podoba povsem spremeni. S svojo vrnitvijo bi namreč ne zgolj zrušil vlado Alenke Bratušek, temveč bi tudi onemogočil, da bi bila vlada še v rokah Pozitivne Slovenije. Vse preveč glasno so namreč prvaki parlamentarnih strank po objavi poročila protikorupcijske komisije poudarjali, da jih v koaliciji, ki bi jo vodila PS pod Jankovićevim vodstvom, ne bo, da bi si lahko zdaj premislili. Prav tako bi Jankovićevo ponovno vodenje stranke nedvomno razbilo Pozitivno Slovenijo in ji še dodatno zmanjšalo možnosti za uspeh na volitvah. Čeprav Alenka Bratušek na čelu PS ni garant, da bo stranka na prihodnjih parlamentarnih volitvah dosegla dober rezultat, bo možnosti, da ga doseže razbita stranka pod Jankovićevim vodstvom, še toliko manj. In ne nazadnje – ljubljanski župan bi si lahko z vlogo razdiralca tudi pomembno zmanjšal možnosti na lokalnih volitvah prihodnje leto. V torej edini tekmi, kjer se mu vsaj za zdaj kaže nekaj upanja za uspeh.

Če bi se na januarskem kongresu odločil, da ostanem predsednik PS, bi me nedvomno podprlo vseh osemsto delegatov, v neuradnih pogovorih rad poudarja ljubljanski župan. A pozablja, da se je od tedaj marsikaj spremenilo. Da je Bratuškovi uspelo to, kar leto poprej njemu ni uspelo, torej sestaviti vlado. Da je občutek, da ustanovitelju stranke v zahvalo za njihov prihod na politično prizorišče dolgujejo večno podporo, pomembno splahnel. Da si želijo tudi njegovi zvesti privrženci predvsem čim bolj mirno dokončati mandat. Da je torej gašpargašparmišičev vse manj. Predvsem pa nekdanji predsednik PS ne želi videti, kako nizko so padle njegove politične delnice pri volilcih in nekdanjih podpornikih. Zoran Janković danes ni Zoran Janković, ki so ga pred slabima dvema letoma intelektualci na levici ognjevito prepričevali, naj vendarle reši Slovenijo pred še eno vladavino Janeza Janše. Zoran Janković danes je zgubil stik z realnostjo.

V PS upajo, da bo njihov ustanovitelj do jesenskega kongresa vse to vendarle dojel in da torej na njem ne bo kandidiral. Čeprav v prevlado razuma nad egom – tudi zaradi vseh Jankovićevih razmišljanj in napovedi v zadnjih tednih – povsem ne verjamejo. Vsekakor pa bo morala PS tudi v primeru, da se njen bivši predsednik dokončno umakne, narediti še marsikaj, če bo hotela biti tudi v prihodnje pomembna igralka na slovenskem političnem prizorišču. Najprej bo morala doreči, na čem bo sploh gradila svojo strankarsko podobo. Da ne bo še naprej delovala kot skupina naključnih obiskovalcev parlamenta, ki so se odločili, da bodo tam kar ostali, kot se ji radi posmehujejo njeni politični konkurenti.