Filmski festival Motovun organizatorji letos oglašujejo kar kot »obljubljeno deželo«. Za pet dni bo Motovun postal svobodna cona, neodvisna od aktualnih razmer, ki na Hrvaškem po besedah direktorja festivala Igorja Mirkovića niso preveč rožnate kljub vstopu v Evropsko unijo. »Ne vem, kako je v Sloveniji, a ljudje na Hrvaškem imajo mnogo skrbi, predvsem pa nimajo denarja,« pravi.

Zato so se letos odločili za program razveseljujočih vsebin, ki naj obiskovalcem ne bi pretirano praznil žepov. »Filozofija letošnjega festivala je, da smo veseli in poceni,« pojasnjuje. To še ne pomeni, da so vse projekcije brezplačne, a take bodo vsak dan vsaj štiri, hkrati pa bo brezplačen celoten glasbeni in preostali spremljevalni program.

Seks bo rešil svet

Sledeč letošnji filozofiji so v program namenoma uvrstili filme, po katerih se bodo gledalci počutili bolje, komornim in eklektičnim filmom pa so se po Mirkovićevih besedah izognili, kar velja predvsem za glavni program, ki je prikazan na odprtih lokacijah. Pet dni bo mogoče živeti v lepšem in boljšem svetu po zaslugi filmov, kot so Gimme the Loot, Frances Ha in Computer Chess, ki jih selektor glavnega programa Jurica Pavičić izpostavlja kot odlične primerke zelo dobre letine ameriškega neodvisnega filma. Kot zanimivost, zadnja dva sta črno-bela. Vsako leto predvajajo vse več dokumentarcev, od katerih so letos izbirali čim bolj barvite in politično provokativne. Po besedah selektorja so reagirali na socialno krizo v mediteranskem bazenu z dvema filmoma, katalonskim Pošast in grškim Hči. Slednji krizo tematizira skozi kombinacijo žanrov dokudrame in trilerja.

Sicer pa bo festival letos prikazal tudi celotno lanskoletno trilogijo Raj avstrijskega režiserja Ulricha Seidla, prejemnika festivalske nagrade maverick v letu 2011, ki jo podeljujejo za nekonvencionalen prispevek svetovni kinematografiji. Predvajani bodo vsi trije filmi, Ljubezen, Vera in Upanje, avtor pa bo festival tudi ponovno obiskal.

Poklon velikanu iranskega filma

Organizatorji kot enega od dveh »vročih dokumentarcev« izpostavljajo poljsko produkcijo Fuck for Forest, ki pripoveduje zgodbo o »eni najbizarnejših dobrodelnih organizacij na svetu«, ki izkupiček od prodaje amaterske pornografije na internetu namenja reševanju gozdov, saj verjame, da lahko prav seks reši svet. Drugi vroči dokumentarec bo pripeljal še goste. Projekcija ruskega dokumentarca Pussy Riot – A Punk Prayer o trojki feminističnih umetnic, za katere svetovno slavo je poskrbela ruska oblast s kriminalizacijo, bo pospremljena z obiskom režiserjev Mika Lernerja in Maksima Pozdorovkina.

Sicer pa bo osrednji gost letošnjega festivala iranski režiser Mohsen Makhmalbaf, ki bo kot peti filmski ustvarjalec prejel motovunskega mavericka. Avtor 27 knjig ter režiser 19 celovečernih filmov (med drugim Kandaharja iz leta 2001) in treh dokumentarcev si je nagrado prislužil tudi s svojim vseživljenjskim aktivističnim angažmajem v rodnem Iranu, ki mu je prinesel posebno čast prepovedi prikazovanja dobršnega dela njegovega opusa v tej deželi. Nagrado 50 let, ki jo v Motovunu podeljujejo za vsaj pol stoletja ustvarjanja na področju filma, bo letos pripadla enemu ključnih scenaristov jugoslovanske kinematografije Mirku Kovaču.

Projekcije v kinodvoranah bodo gledalcu, ki išče sprostitev, morda nekoliko manj prijazne od osrednjih, saj bodo po direktorjevih besedah raziskovale aktualne filmske trende. Program kratkih filmov bo posvečen največji evropski etnični manjšini, Romom, kar se zdi organizatorjem še posebej primerno v času, ko je Hrvaška stopila v EU. Na romski kulturi je osnovan tudi celoten spremljevalni program, ki ga poleg 30 kratkih filmov sestavljajo glasbeni dogodki, performansi in ulični dogodki. Organizatorji želijo pokazati, da ima romska umetnost stotino obrazov, od tod tudi geslo programa, ki bo skušal pomesti predsodke: Cigani, ki ne letijo v nebo.