Ob čudoviti kulisi normandijskega skalnatega otočka s srednjeveško opatijo Mont Saint Michel bi po enajsti etapi lahko slavila kar dva zmagovalca. Svetovni prvak v kronometru Tony Martin je upravičil sloves v svoji paradni disciplini, z dvanajstimi sekundami zaostanka pa je tudi Chris Froome dokazal, koliko velja v polurni kolesarski resnici.
»Zame kronometer ni bil ura resnice, pač pa triler in drama v enem. Do konca Froomove vožnje sem trepetal, da bo zmagal. Je pa veselje večje, kot če bi zmagal prepričljivo za minuto. Po padcu (v prvi etapi je bil podrgnjen po vsem telesu, op. p.) sem si težko opomogel, a zdaj na Touru znova uživam,« se je veselil Tony Martin, ki je imel prednost zaradi zgodnejšega starta, ko veter tik ob obali še ni bil tako močan.
Froome, v rumeni majici je vozil kot zadnji, je vodil po prvi in drugi tretjini 33-kilometrske ravninske trase, sicer le za sekundo ali dve: »Nisem razočaran. Martin je specialist in dokazal je, da si zasluži zmago. Mene je veter v zadnjih kilometrih kar premetaval, zato sem lahko zadovoljen, da me ni odpihnilo. Navdušen sem, koliko časa sem pridobil proti konkurentom.« Chris Froome je namreč prednost pred drugouvrščenim Alejandrom Valverdejem povečal na 3 minute in 25 sekund. »Morda se je komu zdelo smešno in domišljavo, ko sem napovedoval, da bo prednost narasla na okoli štiri minute. Pa nisem bil daleč,« je bil ob uresničeni napovedi ponosen Richie Porte, Froomov vodonosec, ki je brez taktiziranja odpeljal na polno in dosegel celo četrti čas. Mnogi niso prezrli tudi šestega časa Sveina Tufta, Kanadčana, ki je pred mesecem hvalil Ljubljano in Slovenijo, na Touru pa je zabeležen tudi kot najstarejši novinec moderne dobe francoske pentlje.
Poleg Martina in Frooma je bila glavna »rumena« zgodba včerajšnjega dne odnos gledalcev do Marka Cavendisha. Nekateri so se do najboljšega sprinterja vseh časov vedli žaljivo, ga zasmehovali, izžvižgali, eden pa naj bi ga celo poškropil z urinom. To je na podlagi vonja majice potrdil glavni menedžer ekipe Omega Pharma Patrick Lefevere: »Očitno se nekateri navijači niso sprijaznili s tem, kar se je zgodilo v deseti etapi. Kolesarska publika je znana kot zelo korektna, v njej ni huliganov, vendar se med tisočimi ob cesti najde tudi kakšen idiot med džentelmeni. Mark zaradi tega ni bil razburjen, je bil pa razočaran, ker misli, da si tega ne zasluži.«
Spomnimo, da je Cavendish sto metrov pred ciljem med prehitevanjem zadel in s tem zbil po tleh Nizozemca Toma Veelersa iz ekipe Argos. Po etapi si je Cavendish v jezi za devet sekund »sposodil« tudi diktafon novinarja, ki se ga je drznil vprašati, ali ni morda kar on krivec za padec. Cavendisha sodniki niso kaznovali, tudi Veelersu se še ni osebno opravičil. Po drugi plati so kolesarji Argosa sramotno tuširanje z urinom komentirali kot gnusno in nepošteno do Cavendisha.
No, tudi take zgodbe bodo še dvignile zanimanje za Tour, ki samo v Franciji beleži skoraj za milijon televizijskih gledalcev več kot lani. Kot nalašč pa bodo tudi naslednje tri etape do nedeljskega vzpona na Mont Ventoux, ko se bodo kapitani za generalno zmago znova udarili med sabo. Namenjene bodo ubežnikom in sprinterjem. Za sprinte pač še kako velja pravilo, da je to sto metrov, kjer pozabijo na moralo.
