Ko ga je očesna zdravnica pred približno 20 leti zelo resno opozorila, da bo oslepel, če ne bo začel početi kaj drugega, kot le ure in ure iz bližine, ki bi se jo dalo izmeriti v nekaj centimetrih, gledati v zaslon računalnika, se je Ivan Kastelic dobronamernosti njenih besed zavedel in začel iskati novo službo. Ni je našel. Druge izbire, kot nadaljevati z urejanjem lokalnega časopisa v Krškem, tako ni imel. Sedem let je delal brez prostih koncev tedna, brez praznikov, privoščil si je vsega devet dni letnega dopusta. Uredniške uvodnike je običajno končeval ob petkih ob dveh ponoči in gradivo sam z avtom vozil v tiskarno. Raztrganine na obeh očesnih mrežicah pa so se širile, dokler naposled ni pristal pred težko odločitvijo – vzeti v roke belo palico ali ne.
In jo je moral. Ker ni videl praktično ničesar več. Toda seči po njej ni bilo enostavno. Pol leta jo je samo nosil v nahrbtniku. Pravi, da je za vse, ki se v življenju srečajo s slepoto, vzeti belo palico v roke ena težjih odločitev.
Za slepe je preveč nevarnih ovir
Prevečkrat je spregledal rob pločnika, prometni znak, cvetlično korito, oglasno tablo in podobne ovire, ki jih ljudje brez slabe vesti postavljajo slepim in slabovidnim v napoto, da ne bi uvidel, da brez bele palice zares ne gre več. Padce in številne z njimi povezane poškodbe nog in rok je že zdavnaj nehal šteti. Večkrat ga je prešinila misel, da bi tiste, ki na pločnike postavljajo raznovrstno navlako, kar tožil.
Ko je začel uporabljati belo palico, je bil že drugje v službi. Lastnik lokalnega časopisa je medtem namreč klonil pred vse težjimi finančnimi bremeni in uredniku ter novinarjem dal vedeti, da je zgodbe konec. Delo je dobil, naj se sliši še tako malo verjetno – v brežiškem Posavskem muzeju, kjer je do upokojitve pred dvema letoma delal kot kustos pedagog. Med drugim je tudi vodil obiskovalce na oglede muzejskih zbirk.
V otroštvu preromal vso Jugoslavijo
Kot otrok se je veliko selil. Oče, Ljubljančan po rodu, je namreč kot vojaški zobozdravnik (v skrivnosti te medicinske vede ga je v Ljubljani uvajal oče znanega politika, pravnika in sociologa Petra Jambreka) moral večkrat v »prekomando«. To je bil edini razlog, da se je rodil v srbski Čupriji, prvih pet let osnovne šole je obiskoval v hrvaškem Pulju in jo dokončal v Izoli, kjer je oče, ko je imel vojaške čez glavo, dobil prvo civilno službo. Na Izolo ga veže neprijeten spomin na učiteljico slovenščine, ki je pri njem odkrila nekaj, o čemer se mu ni niti sanjalo. Namreč, da njegova slovenščina zaradi dotedanjega šolanja v drugem jezikovnem okolju ni zadosti dobra, da bi izdelal 7. razred. In ga je ponavljal.
V srednješolske klopi je sedel v srednji pomorski šoli v Portorožu, a se je, ker so ga tudi tam spremljale izolske težave, kmalu prepisal v piransko gimnazijo, kjer je brez težav maturiral. Tam je začel pisati tudi prve krajše članke. To početje je odločilno vplivalo na to, da se je v Ljubljani vpisal na študij novinarstva, prakso pa je, jezikav kot je bil, pod urednikovanjem Draga Misleja Mefa sproti nabiral na koprskem radiu.
Vid ni bil njegov najboljši zaveznik že od zgodnjega otroštva, ko je v Pulju hodil v vrtec, vendar ne sam ne starši tega tedaj niso odkrili. Dokler ni neka znanka pripomnila, da fantič nekam čudno kolovrati po cesti. Sledil je pregled pri zdravniku in dobil je očala z dioptrijo –10. V 1. razredu ga je zatem čakala prva klop, da bi bolje videl na tablo. Veliko ni pomagalo, saj so se mu zdele vse črke in številke na tabli nejasne in zabrisane. Najhuje mu je bilo, ker se s preostalimi otroki ni smel igrati v puljskem kamnolomu, ki je mulariji predstavljal nekakšen poligon za divjanje. Dlje od najbližje gugalnice ga starši niso pustili.
Po beli palici ni enostavno poseči
Vrnimo se k beli palici, ki smo jo omenili na začetku. Ta je že pred približno sto leti postala simbol slepega človeka, njegova osebna izkaznica, pripomoček za samostojno gibanje in opozorilo drugim. Kastelic pove, da uporablja močnejšo, pohodno palico. »Ta mi pomaga tudi pri lovljenju ravnotežja. Nekateri imajo spodaj keramični dodatek, ki pri dotiku tal odzvanja, tako da lažje čutiš, po kakšnem terenu hodiš, hkrati pa na svojo navzočnost opozarjaš druge ljudi. V gneči bele palice marsikdo ne vidi, tako da je 'zvonček' dobrodošel pripomoček za obe strani,« pripoveduje Kastelic in doda, da so na pločnikih najnevarnejši kolesarji, ker so tihi in hitri, poleg tega pa dostikrat tudi precej agresivni.
Domnevamo, da se marsikdo sprašuje, kako je lahko kljub izgubi vida vodil obiskovalce brežiškega muzeja od zbirke do zbirke, jim kazal razstavljene eksponate in jih opisoval. »Dokler sem še kolikor toliko videl, sem se celotne postavitve zbirk in razporeda prostorov naučil na pamet. Pozneje je bilo vse skupaj stvar spomina. Enako kot pri hoji skozi mesto od avtobusne postaje do muzeja. Prek javnih del sem dobil še asistentko za pomoč pri pripravi učnih ur za šolarje in podobnih zadev. Za skupine obiskovalcev je bilo najverjetneje najbolj šokantno, ko sem stal pred njimi in po opravljenem besednem uvodu iz notranjega žepa potegnil zložljivo belo palico, jo raztegnil in jim mirno povedal, da zanje to ne pomeni nič drugega, kot da lahko kakšnega po nerodnosti pohodim, ter jih napol v šali zaprosil, naj me ustavijo, če bodo opazili, da grem kdaj naravnost v kakšno steno. Se je pa dogajalo, na kar so me nekajkrat vljudno opozorili, da sem denimo v poslikani viteški dvorani pri razlagi vsebine fresk na stropu kdaj kazal povsem mimo. Ljudje so bili kljub temu navdušeni. Vedno sem jim znal povedati kakšno zanimivo zgodbo, tako da jim ni bilo nikoli dolgčas in jih ni motilo, da sem slep. Je pa res, da sem sam pogrešal očesni stik, ker zlasti pri skupinah šolarjev nisem mogel ugotoviti, koliko jih pozorno spremlja in koliko ne,« se svojih »vodniških avantur« danes spominja Kastelic.
Zaznati toploto ni nič nadnaravnega
Slep človek je, kot pravi, opeharjen vsega lepega, kar se da »potipati« s pogledom. Ne vidi barv, ne vidi arhitekture, ne vidi šminke na ženskah. »Toda prej kot videči zaznaš laž, žlehtnobo in hudobijo, če dobro poslušaš. Nekateri mislijo, da imamo slepi pri tem nadnaravne sposobnosti, kar seveda ni res. Določena čutila le izostrimo, ker smo jih primorani uporabljati, saj smo od njih odvisni. To, da zaznam človekovo toploto, ko nekdo stoji blizu mene, ni nič nadnaravnega, le naučiš se biti pozoren na to,« pravi.
Kljub slepoti Ivan Kastelic še vedno lahko komunicira s svetom. Uporablja poseben mobilni telefon, kjer ob pritisku na določeno tipko v hipu prejme zvočno informacijo o lokaciji svojega prsta, zelo podobno je tudi pri uporabi računalnika. Ta mu ves čas »govori«, v katerem okolju se giblje, katero tipko je pritisnil, kje se je zatipkal in kako naj popravi napačno zapisano besedo. Zvočne datoteke mu omogočajo tudi, da je na tekočem z literaturo.
Čeprav se je žena Branka na njegovo stanje že zdavnaj navadila, je najmanj, kar si želi, da bi zaradi izgube vida izgubil tudi samostojnost. Tako je redno sesanje stanovanja še vedno njegovo opravilo, tuje mu ni niti kuhanje. Pravi, da prav vseh kuharskih spretnosti še ne obvlada, lahko pa skuha enolončnico, olupi krompir, seseklja čebulo, pripravi sadno solato in podobno. Ker ne more uporabljati steklokeramične plošče, ima v kuhinji plinski štedilnik. To, da včasih z napačne strani otipa posodo in sesekljano čebulo strese mimo namesto v ponev, ga ne prizadene več. »Ker rad kuham, mi je prav žal, da ne vidim, saj bi se tej veščini še bolj posvečal. Nekoč sem rad delal sladice, zdaj jih pa ne morem, ker mi na primer ločevanje rumenjaka od beljaka ali natančno tehtanje sestavin povzroča preveč težav,« razkrije svojo ljubezen do kuhanja. Pri tem prizna, da se žena Branka v času njegove kuharije, dostikrat pospremljene z žvenketom prevrnjenih posod, najraje umakne na vrt.
