Razlogov, zakaj obiskati Koroško, je torej veliko. Kaj pa če tja napotimo tujce, željne odklopa od turistično oblegane Ljubljane? Mi smo minuli teden storili prav to – v izvidnico Slovenj Gradca smo napotili dve mladi Gruzijki, osemindvajsetletno strokovnjakinjo za ameriške študije Nino Bektashashvili in njeno štiri leta mlajšo sestro Mariam, diplomirano novinarko. Prva s svojim sinčkom in partnerjem že dve leti živi v Ljubljani, drugo je tja zanesla želja po snidenju s sestro.
Željni pobega od mestnega vrveža in vsakdanje rutine nista niti za trenutek oklevali ob naši ponudbi. »Nisva vedeli, kam greva, a sva se prek spleta poučili, da gre za lepo mestece. Tudi prijateljica Lana je hotela z nama, a kaj ko so ji načrte prekrižale vse prej kot prijazne možnosti javnega prevoza do Slovenj Gradca. Zaradi njih sva morali z Mariam tam celo prenočiti, medtem ko Lana svojega triletnega sinčka ni mogla pustiti samega čez noč,« nam je po vrnitvi domov zaupala Nino.
Trikrat na teden
Na pot v Slovenj Gradec sta se gruzijski lepotici odpravili z avtobusom, saj druge možnosti tako ali tako nista imeli. Jeklenega konjička nimata, vlak do tja ne pelje. Svoj izlet sta sicer načrtovali v petek, ampak ker avtobus iz Ljubljane v Slovenj Gradec odpelje le trikrat tedensko, sta na Koroško odpotovali že dan prej – v četrtek ob 15.15. Za to, da bi doživeli vse, kar sta si zamislili, ni bilo dovolj časa – eden in edini avtobus ju je namreč naslednji dan domov odpeljal že ob 12.30. Logistične težave so bile torej krive, da je bil njun urnik precej natrpan, a vendar sta se domov vrnili spočiti in z lepimi spomini.
»Ljudje na Koroškem so tako pozitivno naravnani in nasmejani! Ne vem, ali to velja na splošno, ampak ob najinem obisku so bili skorajda vsi izredno gostoljubni. Pa kako zanimivo se nama je zdelo njihovo narečje. Delovalo je nekako strogo, kot da ljudje ves čas prekinjajo svoje besede in povedi. Nič jih nisem razumela, čeprav se pospešeno učim vašega jezika. In narava, ta je bila zaradi zelenih hribov resnično čudovita. Tudi urejene ceste, hiše z lepimi fasadami in vrtovi, polnimi cvetja, so me presunili. Veste, Gruzija je popolnoma drug svet... Ljudje tam na podeželju še zdaleč ne živijo tako idilično kot pri vas,« je Nino strnila svoje vtise.
Toda v Slovenj Gradec se vseeno ne bo vrnila, nam je zaupala ob koncu našega »zaslišanja«...
Gospa Marija
O Slovenj Gradcu sta Nino in Mariam že pred odhodom brali na spletni strani www.slovenj-gradec.si. O turistični ponudbi mesta sta se pozanimali tudi s pomočjo Turističnoinformacijskega centra (TIC), kamor sta poslali elektronsko sporočilo s svojimi željami in vprašanji. Še isti večer sta od predstavnice TIC, gospe Marije, prejeli obsežen odgovor s predlogi o turističnih ogledih, delovnem času znamenitosti, gostilnah in pokušinah lokalnih kulinaričnih dobrot...
»Gospe Mariji sva bili neizmerno hvaležni. Celo nočitev v hotelu Slovenj Gradec nama je rezervirala. Sprva sva sicer načrtovali spanje v cenovno dostopnejšem hostlu, a ker je bil ta v času najinega obiska polno zaseden, so nama za enako ceno uredili nočitev z zajtrkom v omenjenem hotelu,« sta bili zadovoljni sestri.
Njun prvi postanek v Slovenj Gradcu, kamor sta prispeli v poznih popoldanskih urah, je bil vseeno TIC. Želeli sta spoznati Marijo in se ji zahvaliti. Gospa srednjih let ju je založila z zemljevidom mesta, brošurami o Koroški in Slovenj Gradcu ter jima podrobneje razložila, kje lahko najdeta gostilne z lokalno ponudbo in mestne znamenitosti, o katerih jima je pisala.
Težka hrana
Preden sta se Nino in Mariam odpravili potešit svoja prazna želodčka, sta si v hotelu, kjer sta bili nastanjeni, privoščili kratek počitek. Hotel sta opisali kot prijeten, poleg dveh skupin slovenskih in angleških deklet, očitno športnic, ki so bile tam na pripravah, sta bili edini gostji. Sprehod do približno kilometer oddaljene gostilne Murko, ki so jo priporočili na TIC, sta izkoristili za – nakupovanje.
»Seveda sva se ustavili v trgovinah v nakupovalnem središču, ko pa so vabile z napisi o razprodajah. Saj sva vendar ženski! Ne le nekaj oblačil, celo ponev za peko palačink sem kupila,« je povedala Nino in priznala, da so ju domačini s sestro z zanimanjem opazovali. »Očitno niso vajeni tujcev v svojem kraju...«
Kosilo v gostilni Murko je sestradanima in utrujenima damicama šlo še kako v slast. Želeli sta okusiti lokalne jedi, zato sta z zanimanjem prebirali jedilni list. Napisan je bil le v slovenskem in nemškem jeziku, a sta se vseeno znašli. Priljubljene koroške specialitete – močnate slane ali sladke žepke oziroma krapce, napolnjene z različnimi nadevi, ki nosijo ime nudlni, vseeno nista okusili.
Tudi natakarica, ki sicer ni govorila dobro angleško, jima je pomagala pri izbiri hrane. Sprva sta se odločili za jed, za katero ju je slednja prijazno opozorila, da je iz drobovine in je težka za želodec, zato sta potem raje naročili »blažje« različice – izvrstno gobovo in govejo juho, svinjsko zarebrnico z ocvrtim krompirčkom in mešano solato.
»Vse je bilo izredno okusno, saj obožujeva slovensko hrano. Boljša je od gruzijske, pri nas so jedi preveč začinjene in mastne. Za desert sva si hoteli privoščiti tiramisu, a ga niso imeli, predlagane palačinke ter sladica z vaniljevo kremo, orehi in biskvitom pa nama niso bile najbolj pogodu. Pa saj sva bili tako ali tako siti.«
Presenečenje
A sladoledu v kavarni hotela Slovenj Gradec se sestri kasneje vseeno nista mogli upreti. Privoščili sta si ga med večernim sprehodom skozi mestno jedro. Ker je bila noč, je bilo že vse zaprto, zato sta bili toliko bolj veseli presenečenja na glavnem trgu.
»Vedeli sva, da je Slovenj Gradec majhno in umirjeno mestece, zato posebne zabave nisva pričakovali. A sva imeli srečo, saj je ravno med najinim obiskom potekal koncert jazza in alternativnega rocka. Bilo je prijetno, čeprav je šlo za manjši dogodek, ki ga je poleg naju spremljalo še okoli petdeset radovednežev. Nekje ob 23. uri sva se zadovoljni odpravili k nočnemu počitku, saj naju je čakalo naporno dopoldne,« sta opisali zaključek svojega prvega dne na Koroškem.
Petkovo jutro sta mladenki po krepčilnem hotelskem zajtrku izkoristili za ogled Koroške galerije likovnih umetnosti in Koroškega pokrajinskega muzeja, ki domujeta v isti stavbi. Za vstopnici sta skupaj plačali pet evrov in bili za to ceno deležni vrste novih spoznanj, sta zaupali. Ogledali sta si mednarodno likovno zbirko, Tretjakovo Afriško zbirko ter zbirke Hommage Jožetu Tisnikarju in še nekaj drugih avtorjev.
»Kot da sva njegovi hčeri«
»Sprejel naju je vodnik, star okoli 60 let. Bil je odličen. Še zdaj sva navdušeni nad njegovo predstavitvijo likovnih del, o katerih nama je pripovedoval z iskrami v očeh. Njegovi opisi in pojasnila so bili vse prej kot suhoparni – gospod jih je namreč dopolnil s številnimi anekdotami in opisi Slovenj Gradca in celo Jugoslavije. Zdelo se nama je, kot da bi govoril svojima hčerama, tako zelo se je vživel v svoje pripovedi. Videlo se mu je, da je ponosen Korošec in da ima Slovenj Gradec pomembno vlogo v slovenski kulturi,« Nino in Mariam kar nista mogli prehvaliti ustrežljivega gospoda v Koroški galeriji likovnih umetnosti.
Za ogled Koroškega pokrajinskega muzeja sta si vzeli manj časa. Tukaj vodnika nista imeli, med ponudbo arheoloških, etnoloških, zgodovinskih in kulturnih zbirk sta se namreč sprehodili s pomočjo elektronskih napravic, ki sta jima videno opisovali v angleškem jeziku. Bilo je zanimivo, a nekoliko brezosebno, saj nista mogli nič spraševati, le poslušati, sta opisali izkušnjo.
Trgovino Izdelki s podeželja sta dami obiskali z namenom nakupa spominkov za domov. Svoja partnerja sta želeli presenetiti z dobro buteljko vina, a so jima že v TIC pojasnili, da Koroška s svojimi dolinami in gorami seveda ni vinorodna pokrajina. Tamkajšnja značilna pijača mošt iz stisnjenih jabolk ali hrušk ju ni prepričala, zato je Nino raje kupila gozdni med in volnene copate za svojega sina, Mariam pa se je zadovoljila zgolj z opazovanjem pestre ponudbe. In nekoliko zaspanega mladega prodajalca...
»Ob najinem prihodu v trgovino je mladenič klepetal po telefonu, šele ko je končal, nama je odzdravil. Nič naju ni vprašal, kaj želiva, tudi pri nakupu nama ni svetoval, le naveličano je sedel za prodajnim pultom. Očitno ni bil njegov dan...«
Je kdo tukaj?
Mestno hišo, čudovit vodnjak in park, kjer sta za pol urice sedli na klop in si odpočili, sta si Gruzijki ogledali po naključju – medtem ko sta iskali muzej Huga Wolfa. Vstopnic zanj jima ni bilo treba plačati, saj sta bili vključeni v ogled galerije in muzeja. Pripoved mlade študentke o skladateljevi zanimivi osebnosti, tragični ljubezenski zgodbi in dramatičnem življenju ju ni pustila ravnodušnih, pa tudi bližnjo cerkev svete Elizabete, ki sta si jo podrobno ogledali od znotraj, sta zapustili z nepozabnimi vtisi.
Za še kakšno dogodivščino ni bilo več časa. Preganjala ju je namreč ura odhoda avtobusa do Ljubljane. Zadnje minute svoje izvidnice sta tako Gruzijki izkoristili za osvežitev v kavarni in občudovanje ponudbe ogromnih lizik, piškotov, medenih sveč, bombonov in drugih izdelkov v eni izmed mestnih prodajalnic. Ampak kaj, ko tam ni bilo nikogar, ki bi jima lahko karkoli prodal... Očitno v Slovenj Gradcu v času kosila niso vajeni kupcev ali zvedavih tujcev, sta sklepali.
Ne bosta se vrnili
Mestece jima je kljub svoji majhnosti priraslo k srcu. »Neverjetno, kako zelo svež zrak imajo! Za razliko od Ljubljane sva tam lahko zadihali s polnimi pljuči. Žal sva bili zaradi javnega prevoza precej omejeni in si nisva mogli privoščiti užitkov, ki jih menda ponuja tamkajšnje kopališče na prostem in kjer bi se lahko predali poletnim radostim, čeprav sva vseeno doživeli veliko lepega. V Slovenj Gradec se zato ne bova vrnili, vsaj ne kmalu. Morda kdaj v prihodnje, ko se bova tja napotili z lastnim prevozom in si bova lahko skupaj s prijatelji omislili kakšen piknik na prostem. V objemu zelene narave in svežega gorskega zraka... Veste, tako rada pobegnem ven iz Ljubljane, da se lahko malce odklopim in sprostim svoje misli,« nam je za konec zaupala Nino.
