Umivanje rok v imenu predsedstva

Drugačna formulacija

Da bi Toni ogrožal predsednika države in slovenski parlament, da je nizko preletaval stavbo sedeža republiških organov, je bilo popolnoma nezdružljivo z njim. In vendar je tako zapisal najvišji državni organ, Predsedstvo RS! To sporočilo je postalo prekletstvo. V trenutku, ko se je pojavilo, je postalo javno mnenje. Informacijo so v en glas ponavljali celo nekateri Tonijevi najboljši prijatelji. Vsa ta leta smo se svojci ubadali s to navedbo in iskali očividce, ki bi jo potrdili, vendar jih nismo našli. Našli smo le tiste, ki so videli, da je gazela pred sestrelitvijo letela nad železniško progo ali v njeni neposredni bližini. Kljub temu se je informacija pregloboko zasidrala v ljudi, da bi lahko vplivali nanjo. Potem pa sem po enaindvajsetih letih v Virih Arhivskega društva našla precej drugačno formulacijo Predsedstva RS v zvezi s Tonijem.

Predsedstvo pa je v zvezi s sestrelitvijo helikopterja Jugoslovanske armade, ki ga je pilotiral kapetan 1. razreda Anton Mrlak, ki je v tej nesreči izgubil življenje, poudarilo, da je do tega prišlo deset ur po objavi javnega poziva vsem starešinam in pripadnikom Jugoslovanske armade, v katerem je Predsedstvo Republike Slovenije na podlagi 14. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti Republike Slovenije (U. L. RS št. 1/91) odpoklicalo vse starešine in civilne osebe iz Slovenije, ki so v službi v JLA.

Nobenega ogrožanja, nobenega nizkega preletavanja stavb državnih organov! Predsedstvo RS v dokumentu Ugotovitve in sklepi 45. seje Predsedstva Republike Slovenije 28. 6. 1991 »zgolj« razlaga, zakaj naj bi prišlo do sestrelitve gazele, in se na neki način opravičuje. Nisem mogla verjeti! In tudi razložiti si nisem znala. Najprej sem podvomila o svojem spominu. Potem pa sem zaprosila za vpogled v Arhiv predsednika RS. Zanimali so me tudi dokumenti, ki opredeljujejo status Republiške koordinacijske skupine in njeno pristojnost poveljevanja. Saj je ta odločilna za določitev vloge prvega obrambnega ministra pri sestrelitvi gazele.

Na Uradu predsednika RS so me, kot pravzaprav povsod, sprejeli kot zanimiv primer. Mag. Uroš Krek, vodja kabineta takratnega predsednika Slovenije dr. Danila Türka. Njegova pomočnica, mag. Nataša Brenk, je bila prej zaposlena kot pravnica pri informacijski pooblaščenki RS. Primerna družba, skratka! Najprej smo se na podlagi dokumentov prepričali, da Republiška koordinacijska skupina res ni imela pristojnosti poveljevanja. Odlično! Potem pa mi je g. Krek razkril, da hranijo dva identična dokumenta Predsedstva RS z dne 28. 6. 1991, ki se razlikujeta zgolj v naslovu. Prvi je Sporočilo za javnost, drugi pa Ugotovitve in sklepi 45. seje Predsedstva…, vendar mi ju žal ne sme pokazati, saj sta označena s stopnjo stroge tajnosti. Z veseljem sem ugovarjala in iz torbe potegnila publikacijo, kjer so Ugotovitve in sklepi 45. seje… objavljeni. Moj sogovornik je bil presenečen, vendar zdaj ni bilo več zadržkov za vpogled še v ta dokumenta. Besedili, ki naj bi bili identični, sta na prvi pogled res bili videti tako. Ker pa me je na Urad pripeljal tudi hud dvom o lastnih sposobnostih pomnjenja, sem si izprosila kopijo Sporočila za javnost, da bi doma še enkrat v miru primerjala oba dokumenta. In glej ga zlomka, dokumenta sta bila različna! Razlikujeta se v ključnih postavkah, ki se nanašajo na sestrelitev gazele.

Nizko preletavanje, ki ga ni bilo

Razlika je več kot očitna in na moč povedna. V Sporočilu za javnost Predsedstva RS je dodanih šest pomembnih vrstic. Dodan je bil glavni očitek in prav tisto, kar je bilo s Tonijevim značajem, z značajem razumnega človeka, tako nezdružljivo: … ko je nizko preletaval stavbo sedeža republiških organov, in to kljub prejšnjemu opozorilu slovenskih organov, da bodo z vsemi sredstvi zavarovani vitalni objekti slovenske državnosti. Znotraj tega dodatka pa je še nadvse zanimiva in zelo pomembna podrobnost, zapisana z manjšimi črkami in z veliko večjim razmakom med tema in sosednjimi besedami – nizko preletaval. S tema dvema besedama je domnevno Tonijevo preletavanje skupščine in predsedstva seveda postalo še bolj poudarjeno in nevarno. Razlog za sestrelitev pa naj bi bil zato bolj opravičljiv. Nadvse zanimivo!

Še toliko bolj, ker je to nizko preletavanje skladno le z zapisom Janeza Janše v Premikih in hkrati v popolnem neskladju z ugotovitvami in sklepi seje razširjenega Predsedstva RS z dne 28. junija 1991. Seje, na kateri je bil prvi obrambni minister tudi prisoten!

Tonijevemu domnevnemu nizkemu preletavanju stavb slovenskih republiških organov se bom podrobneje posvetila v naslednjem poglavju, zdaj pa bom vzela pod drobnogled milejšo formulacijo Predsedstva RS, zapisano v dokumentu Ugotovitve in sklepi… Že ta na videz prijazna »ugotovitev«, pod katero se je podpisal predsednik Predsedstva RS Milan Kučan, je, milo rečeno, čudna. Iz ugotovitve, da je do sestrelitve prišlo deset ur po objavi javnega poziva, ki jo je kasneje neimenovani v sporočilu za javnost še dodatno preoblikoval, je jasno, da je želelo najvišje državno telo tragedijo nekako pojasniti. Kot da bi se hotelo opravičiti in hkrati s sebe odvrniti tudi najmanjši sum v zvezi z njo. S čimer pa je benevolentno vrglo krivdo na pilota helikopterja. Ker je mrtev in se ne more braniti, je – ne glede na okoliščine – kriv. In ne glede na resnico! Vendar zakaj in komu se je predsedstvo sploh opravičevalo? Pilotovi družini? Ali javnosti, ker je šlo za slovenskega pilota? (Na tiskovni konferenci ob izidu knjige Skrito povelje je Milan Kučan potrdil, da so člani predsedstva bili seznanjeni z možnostjo prebega helikopterjev, vendar brez vseh podrobnosti ali imen, op. uredništvo ND.)

Fantomsko sporočilo se je zasidralo v ljudeh

Zdi se, da je Predsedstvo RS tragični dogodek obžalovalo, o čemer je hotelo prepričati tudi državljane. Vendar se je opravičevalo z argumentom, ki je bil nesmiseln. Česar pa ni vedelo, saj je vse operativne zadeve v vojni prepuščalo Republiški koordinacijski skupini, ki jo je že 18. marca 1991 ustanovilo za primer izrednih razmer.

Koordinacijo je vodil Igor Bavčar, njemu podrejeni je bil Janez Janša, v njej so bili še Jelko Kacin, Janez Slapar, Miran Bogataj… Vemo, da je bil vrh republiške koordinacije seznanjen z dejstvom, da je pilot Anton Mrlak prevzel za dobrobit nove države zelo konkretno nalogo (general Slapar mi je zatrdil, da za ta dogovor ni vedel).

Sporočilo za javnost Predsedstva RS je bilo sestavljeno tako, da bi se predvsem »dotični nekdo«, ki je za sestrelitev (verjetno) najbolj odgovoren, pa tudi »država« zaščitila na pilotov račun. V armadi je Tonija Mrlaka poznalo ogromno ljudi, bil je nadvse priljubljen. Naši so lahko upravičeno računali, da se bo zaradi tragičnega dogodka predalo in prešlo na slovensko stran še več častnikov in vojakov. Dejansko je bil to edini smisel, ki smo ga sploh lahko našli v objavi njegovega imena in drugih podrobnosti, dokler še nismo imeli drugih podatkov. Kasneje je sporočilo v pogovoru z Milo in Igorjem ponovil Jelko Kacin, ko sta ga prvič obiskala na Ministrstvu za informiranje. Saj samo po sebi se to ne zdi narobe. Vendar je ponavljanje sporočila v nedogled pomenilo, da se bo Tonijevo ime, ki so ga inkriminirali, v slovensko zavest še lažje ukoreninilo kot sovražno. Kar se je tudi zgodilo. Leta in leta, še dolgo po tem, ko so se v Nedeljskem dnevniku že pojavili prvi Bukovčevi članki, ki so sestrelitev osvetljevali še z druge strani, smo v pogovorih z najrazličnejšimi ljudmi to spoznavali. Zaman smo jim razlagali resnico, naši sogovorniki so se nam le prizanesljivo nasmihali in nas sumničavo gledali.

Vendar ti posnetki kasneje ne bi imeli takšnega vpliva, če ne bi bili podkrepljeni s fantomskim Sporočilom za javnost Predsedstva RS. Tako pa je informacija postala prava bomba.

Naslednjič: Devet let po sestrelitvi – Toni Mrlak je padel kot pripadnik TO