Ne. Čestital mi je njegov trener, Šarapova pa je šla mimo. Ni pokazala nobene geste.
Pa je imela možnost, da vam čestita?Ja, je imela.
Veliko polemik je dvignila travnata površina v Wimbledonu, češ, da je drugačna kot v preteklih letih.Na videz ni bila drugačna, je pa bil zato drugačen občutek. Veliko igralcem je drselo, zato je bilo veliko poškodb. Ne vem, kaj so spremenili, a splošni občutek je bil letos drugačen kot prejšnja leta.
V otroštvu ste prvič tenis igrali ravno na travnatem igrišču, ki ga je zgradil vaš oče. Morda zato še vedno dobro igrate na travi?Tisto igrišče je bilo iz umetne trave, ki se precej razlikuje od naravne trave. Na tem igrišču sem igral do desetega leta, zato dvomim, da ima kakšno povezavo s tem, da zdaj dobro igram na travi.
Ima pa verjetno povezavo s tem, da ste sedaj teniški igralec.To pa zagotovo. Oba starša sta teniška navdušenca in dobra rekreativna igralca. Ker sva imela s sestro Tjašo igrišče na dvorišču, sva bila velikokrat na njem. Igrala sva s starši, blizu pa je bila osnovna šola, zato je bilo na tem igrišču zelo zabavno.
Je tudi vaša sestra razmišljala o teniški karieri?Začela je zelo resno, a so jo ustavile poškodbe. Nekje pri 14 letih se je bolj posvetila odbojki.
Sestra Tjaša je sedaj punca vašega trenerja Žige Janškovca. Imate z njim bolj profesionalen ali družinski odnos?Najin odnos je ostal enak, kot je bil v zadnjih letih. Ni se bistveno spremenil. Žiga mi pomaga v teniškem smislu in pri tem bo tudi ostalo. Hkrati sva dobra prijatelja in se zelo dobro razumeva. Trenutno si težko predstavljam drugačno ekipo, kot jo imam.
Pred Rolandom Garrosom ste trenirali z Rafaelom Nadalom in Novakom Đokovićem. Kako je prišlo do tega sodelovanja?V obeh primerih je prišel nekdo drug do mene in vprašal, če bi treniral skupaj z Noletom in Rafo. Ti igralci imajo osebe, ki so zadolžene za iskanje partnerjev za trening. Takoj sem privolil in prav nič mi ni bilo žal.
Kakšna sta zasebno?Všeč mi je Rafa, predvsem njegovo razmišljanje. Je skromen, delaven, skoncentriran... Na drugi strani Novak išče ogromno pozornosti. Sta bila pa oba treninga zelo kakovostna. Vidi se, zakaj sta v svetovnem vrhu. Velika razlika je, ali treniraš z njima ali s kom drugim.
Kaj pa po igri? Kako blizu ste jima bili?Na treningu ta razlika pride malce manj do izraza kot na tekmi. Z Noletom sem imel precej težav, čeprav sem izgubil zelo izenačen niz. Z Rafo sem odigral samo nekaj iger, saj je bil izčrpan, potem ko je ravno osvojil turnir v Madridu. Njegovo gibanje je bilo malce slabše, nikakor pa nista v celoti dominirala. Kar dobro sem se počutil na igrišču.
V preteklosti ste trenirali in igrali tudi proti Rogerju Federerju. Kako bi primerjali vse tri?S Federerjem je bilo drugače, saj pri njem vse temelji na občutku, medtem ko sta Nadal in Đoković večja delavca. Vsi trije, predvsem Nadal in Federer, so dobre osebnosti. Ko smo se pogovarjali, smo se hitro ujeli, kot da se poznamo že nekaj časa.
V prihodnjih tednih naj bi v Slovenijo na trening prišel še en zvezdnik, Marcos Baghdatis.Ta skupni trening še ni povsem potrjen. Če bosta Baghdatis in njegov trener Željko Krajan res prišla, bomo skupaj opravili nekaj treningov. Poznava se že vrsto let, večkrat pa sva igrala tudi na tekmah.
Vaš nekdanji trener Marko Por nam je razkril zgodbo, kako ste nekoč kot mladinec zamudili prevoz na tekmo z Baghdatisom.In nato sem brez ogrevanja celo zmagal prvi niz, kar je bilo tedaj veliko presenečenje. On je bil prvi mladinec sveta, jaz pa sedemdeseti, če sploh. Tekmo sem na koncu izgubil, je pa to ena od prigod, ki so povezane z mojim zamujanjem, ki se tedaj zagotovo ni dogodilo v primernem trenutku.
Baghdatis je znan po razbijanju loparja. Kaj pa vi? Ste že kdaj razbili kakšen lopar?V vseh teh letih se je že dogodilo, a ne gre za pogost pojav. Če že kdaj vržem lopar, ga razbijem zelo močno. Da lahko potem rečem, da sem zares razbil lopar.
Iz česa izhaja, da ste pogosto tako mirni in čustveno stabilni, vsaj navzven?Na to vprašanje pa ne poznam odgovora. Preprosto ne doživljam stvari v pretiranem smislu. Zakaj je tako, ne vem.
Ni včasih morda bolje, da bi jezo takoj spravili iz sebe z burno reakcijo, namesto da jo zadržujete v sebi?Saj ko sem jezen, jo dam iz sebe, a spet nisem tolikokrat jezen, da bi moral to početi kar naprej.
Se zdaj počutite kot športni zvezdnik?Prepoznavnost se je zagotovo dvignila. Poskrbel sem tudi za novo spletno stran in profile na družabnih omrežjih, s čimer sem naredil korak naprej. Upam, da so moji zadnji uspehi dvignili željo po igranju tenisa tudi pri mlajših generacijah.
Vas ljudje ustavljajo na ulici in vas prosijo za podpis ali skupno fotografiranje?V Portorožu je bilo glede tega kar naporno, a po drugi strani presenetljivo. Odziv ljudi je bil zelo dober. Velikokrat sem se moral podpisati in fotografirati. Lepo je videti, da tvoje uspehe ceni toliko ljudi.
Imate po zadnjih uspehih kaj več »prijateljev«?Takšne stvari, ko se nekdo pretvarja, mi niti malo niso všeč. Želim si, da bi bilo tega čim manj.
Hitro prepoznate takšne ljudi?Ja, kar hitro. Velikokrat je sumljivo, da se nekdo ne oglasi več let, nato pa me po nekem dobrem rezultatu prosi za določeno stvar.
Imate v tenisu kakšna predavanja za igralce, kako ravnati z denarjem, ali kako prepoznavati izkoriščevalske ljudi, kot jih imajo denimo igralci v ligi NBA ali ligi NHL?Vsak igralec, ki pride med najboljših dvesto, mora narediti teniško univerzo ATP. To se dogaja tri dni, največkrat v Miamiju ali Londonu. Tam te seznanijo, kako delovati v medijih, kako se pogovarjati z novinarji, da je pomembna tudi dobrodelnost... Je pa odvisno od vsakega posameznika, koliko se v tistih treh dneh poglobi v vse skupaj.
Se strinjate, da so v tenisu denarne nagrade za moške in ženske enake?Teniški igralci smo zagotovo dobro nagrajeni, predvsem ko si enkrat med najboljših trideset, tedaj se da ogromno zaslužiti. Problem je z igralci, ki so nekje okoli osemdesetega mesta ali slabši, ki bi morali po mojem mnenju zaslužiti več. Na tem področju se v zadnjih času veliko dela, saj so povišali nagrade za izpad v prvih treh krogih na turnirjih za grand slam. To je dokaz, da nam gre dobro in da sistem deluje. Če ženske enako zaslužijo, pomeni, da gre tudi njim dobro. Je pa to malce vprašljivo, saj moški na grand slamu igramo tudi po dvakrat ali trikrat več kot ženske. Nisem ravno pravi naslov, da bi ocenjeval, ali je to pošteno ali ne, a okoli te zadeve bi se lahko postorilo kaj več.
V kateri sezoni ste bili prvič na zeleni veji?Nanjo se da priti tudi s 150. mestom na lestvici ATP, a moraš paziti na stroške. Pogostokrat sem na turnirje potoval brez trenerja in brez fizioterapevta. Zelo sem pazil, koliko sem lahko porabil in koliko ne. Toda boljši ko si, več lahko vlagaš, več kot vlagaš, boljši si. S tem pa je vse bližje tudi zelena veja.
Hodita zdaj trener in fizioterapevt vso leto z vami?Ne. Z menoj gresta na določene turnirje, kar se dogovarjamo sproti. Včasih gre z menoj tudi kondicijski trener. V Parizu je bil denimo zraven moj agent in nekaj prijateljev, ki so me mentalno podpirali. Situacije je treba menjati. Če si vsak turnir, vsak teden, vsak dan in vsako uro z istimi ljudmi, ni najbolje. Čim več skušamo kombinirati, da ne pride do medsebojne zasičenosti.
Kar nekaj slovenskih teniških igralcev je zaradi visokih davkov preselilo stalno bivališče v tujino. Imate takšne pomisleke tudi vi?Pred časom sem imel to idejo, a selitve za zdaj ne načrtujem. Pozanimal sem se, toda na podlagi vseh pogovorov in svetovanj sem se odločil, da ostanem v Sloveniji.
Predsednik Teniške zveze Slovenije Marko Umberger je pred dnevi dejal, da se je z nekim indijskim poslovnežem pogovarjal o ekshibicijski tekmi v Iraku z vašo udeležbo. Veste kaj več o tem?Ne, prav nič.
Bi vas kaj takega zanimalo?Zagotovo bi me, a vedno je zraven toliko dejavnikov in če-jev, da težko kar koli potrdim.
Po uvrstitvi v tretji krog Wimbledona ste imeli ogromno intervjujev za različne medije in na različne tematike. Vas je to motilo?Načeloma ne, je pa nehvaležno opravljati toliko intervjujev med turnirjem. Po dvoboju z Dimitrovom sem bil že precej utrujen, nato pa sem moral še uro in pol odgovarjati na različna novinarska vprašanja. Včasih je naporno, a to moram vzeti v zakup.
Vas kdaj moti, da morate odgovarjati na ena in ista novinarska vprašanja?Problem je, ko me po tekmi sprašuje več televizij, radijev, časopisov... Novinarji se očitno kaj preveč ne pogovarjajo med seboj, zato mi vsak zastavi precej podobno vprašanje in se pri odgovorih veliko ponavljam. Ampak na nek način to razumem.
V odgovorih ste sicer precej direktni, brez balasta.Ne vem, zakaj bi filozofiral. Zdi se mi prav, da poveš tisto, kar si misliš. Na tak način delujem, pred mediji pa se zagotovo ne bom pretvarjal, da sem nekdo drug.
Je takšen morda Đoković?Novak si želi, da je okoli njega čim več dogajanja. Rahlo mi je moteče, da hoče nase prevzeti toliko pozornosti. Zdi se mi, da ga na zadnjih tekmah zaradi tega tudi gledalci ne marajo več najbolj ter da imajo raje Federerja in Nadala. A očitno mu to pomaga, saj je številka ena.
V prostem času še radi igrate poker?To je veljalo pred leti, ko je bil poker res lušten hobi. V njem sem užival, a v zadnjih letih ga igram minimalno, saj preprosto ni časa. Včasih skupaj s prijatelji še odigramo kakšno partijo.
Kako resno ste ga igrali? Ste se udeleževali tudi turnirjev?Večinoma sem igral na internetu, v živo na turnirjih pa bolj redko.
Pa ste s pokrom kaj zaslužili?Bil sem presenetljivo uspešen, kar me je vleklo naprej. Toda na koncu je bilo preveč buljenja v ekran. Postal sem povsem asocialen, kar ni bilo zame.
