Raul si je drznil okrcati ZDA, ker na vsak način hočejo priti do navadne špeckahle Snowdna. Za dosego tega cilja pa so pripravljene celo prisiliti svoje vazalne države Francijo, Španijo, Portugalsko, Italijo, Avstrijo, da letalo bolivijskega predsednika Moralesa v zraku razstavijo na prafaktorje, ker bi se morda Snowden skrival v pločevinastem vozičku s keteringom, med govedino v hrenovi omaki in poširanim lososom. Da Raul, tako kot nekoč njegov brat Fidel, zmerja eno pošteno demokratično državo, sicer ni nič novega. To je ta značilni komunistično protidemokratski žargon, ampak ko pa je Raul iz zaprašene zgodovine potegnil primer Luisa Posade Carrilesa in ga primerjal z Edwardom Snowdnom, je bilo jasno, da je protiameriški blok začel umazano in nizkotno igro. Primerjati domoljuba, heroja in človekoljuba Carrilesa, ki ga Kuba vztrajno zahteva, ZDA pa ji ga nočejo izročiti, z računalniškim fičfiričem, ki je odtujil na milijone podatkov in jih zdaj prodaja kot na bolšjem sejmu, je sprevrženo početje vsaj tako kot poskus primerjave ameriškega izvajanja smrtne kazni z električnim stolom z usmrtitvijo s kamenjanjem v Savdski Arabiji.

Da bo bolj jasno, opišimo na kratko, za kakšnega humanitarca gre. Carriles je na Kubi diplomiral iz medicine in kemije, bil je sopotnik Fidela Castra, a je potem, ko sta se s Fidelom v neki krčmi po šestem rumu sprla okoli tega, koliko levo naj gre revolucija, raje vse svoje življenje posvetil boju za svobodo in demokracijo. Zapustil je Kubo in se zaposlil kot agent Cie. Možak je vzel, kar so mu ponudili, živeti je pač treba. Z gorečnostjo križarja se je pojal po Latinski Ameriki in iztrebljal levičarska gibanja, strmoglavljal leve revolucionarne režime, razstreljeval hotele in plesne klube, najraje na Kubi, višek svojega boja za demokratičen svet pa je dosegel leta 1976 z namestitvijo dveh bomb v kubanskem potniškem letalu na poletu številka 455 iz Barbadosa v Havano. V eksploziji je umrlo 78 ljudi. Od takrat režim v Havani kot siten razvajen otroček teži Washingtonu, naj jim izroči Carrilesa, da mu bodo pošteno sodili. Ja, pa kaj še. Pošteno sojenje v Havani je prav tako znanstvena fantastika kot nepošteno sojenje v ZDA. Da to tudi dokažejo, so Američani sami sodili Carrilesu. Sodna drama se je vlekla štiri leta, na koncu, leta 2011, pa je bilo pravici vendarle zadoščeno.

Sodnik v El Pasu je razglasil Carrilesa za nedolžnega glede obtožbe, da je ilegalno prebegnil v ZDA, in se mu je skorajda opravičeval, da se je zaradi takšne banalnosti tak heroj in demokrat moral potikati po sodišču. Glede očitkov, da je pobijal vsevprek, pa je sodnik dejal, da ga Carrilesovo zasebno življenje ne zanima, da pa spoštuje ljudi, ki so za ideale pripravljeni tvegati na stotine tujih življenj. Je zdaj jasna razlika med Snowdnom in Carrilesom, med Kubo in ZDA? Prvi je ukradel ameriško srebrnino, osramotil kolege, družino, državo, drugi pa se je boril za boljši in lepši svet. Če pa je pri tem umrlo 78 Kubancev, verjetno komunistov, ker so si zgolj ti lahko privoščili letalsko vozovnico, imamo dovolj razlogov, da ga razglasimo vsaj za svetnika, če mu že Nobelove nagrade za mir ne mislijo dodeliti.