Šport kot prizadevanje za dosežke, ki z osnovnimi preživetvenimi potrebami, s katerimi se na primer ukvarjajo v nerazvitem svetu, nimajo nobene zveze. V nerazvitem svetu pač ne tečejo zaradi vitke linije, ampak prej zaradi potrebe, da pridejo denimo prej v šolo. In v nerazvitem svetu tudi ne osvajajo gor. Ne čutijo potrebe po tem.

Obstajajo tradicionalni obredi iniciacije, ko mladeniči postanejo možje, vendar pa v nadaljevanju ti moški svoje energije in poguma praviloma ne razdajajo za simbolne cilje, kot je osvojitev gore. Takšno, na neki način nesmiselno početje, v katerega se vlagajo ogromna sredstva, je pač domena zahodnega sveta. Vključno z alpinizmom, ki je itak prepoznan kot imperialistična dejavnost. Osvajanje vrhov je imelo osvajalni kolonizatorski moment tako pri nas (prerivanje na gorah med nemštvom in slovenstvom) kot v Himalaji. Kakor koli podlo so videti torej napadi na maratonce in alpiniste, gre za zelo pronicljivo izbrane cilje. Kajti obenem poskuša zahodna civilizacija skozi šport simulirati vrednote krepostnosti, na katerih domnevno temelji.

A v nekaterih predelih sveta med športom in življenjem zunaj igrišč pač ne delajo razlik. Tako je pred kratkim nogometni sodnik v nižji brazilski ligi po napadu kaznovanega igralca tega najprej zabodel do smrti (sodil je z nožem v žepu), nato so razjarjeni gledalci sodnika ubili, mu odrobili glavo in jo postavili na stativo. »Manifestacija bistva navijaštva,« je dogodek pokomentiral sodrug, kar je nadvse zabavna pripomba, spet pa ne povsem točna. »Ubij ga!« je dokaj standarden navijaški vzklik, ki pa se praviloma ne udejanji. Bistvo navijaštva vsaj v naših krajih je vendarle zgolj simulirano nasilje. V Braziliji pač ne. Kajti tam je glavni šport odbojka, potem pa košarka. Zakaj ne nogomet? Ker nogomet v Braziliji niti ni šport, ampak religija.