Mateja, to je že vaša peta kolajna na evropskih in svetovnih prvenstvih. Kam gre v vaši zbirki?

V tisti kotiček, kjer je manjkala. Od evropskega prvenstva 2006, ko sem bila srebrna med članicami še kot mladinka, sem vmes nanizala kar nekaj uvrstitev od četrtega do desetega mesta, le kolajne ni bilo. Zato je bila že zelo zaželena. No, ni pa peta. Je že osma. Še tri kolajne imam z ekipne razvrstitve v mladinski dobi.

Je tudi zaradi tega niste napovedovali?

Le s podatkov s treningov sem vedela, da sem dobro pripravljena. Nisem pa imela neposrednih primerjav s konkurenti, saj letos zaradi nastopa v maratonu v začetku maja (op. a. Trst, 2,48:37) nisem veliko tekmovala v gorskih tekih. Vedela pa sem, da se morajo za kolajno »poklopiti« tudi druge okoliščine. Tokrat sem imela morda več poguma. Tako sem prvi del odtekla hitreje kot sicer. Večji del vzpona sem se borila z Italijanko Valentino Belloti, ki me je doslej redno premagovala. Na strmejših delih sem ji poskušala uhajati, na bolj položnih se je ona zaganjala mimo. Kot sem videla, je bilo tudi njej zelo zelo težko. Če bi zmogla, bi mi hitro ušla. Izkoristila je zadnjih 500 metrov ravnine in ušla za 14 sekund. Avstrijka Andrea Mayr je tekla do zlata v svojem ritmu že od samega začetka.

Trasa prvenstva je bila razmeroma zahtevna: v osmih kilometrih prek 1000 metrov višinske razlike in še cilj na veliki nadmorski višini 2360 metrov na pobočju Masule, najvišjega vrha Balkana. Ste se posebno pripravljali?

Niti ne. Po maratonu sem morala naprej malo spustiti obremenitve, da si je telo opomoglo. Tako poleg tekem tudi nisem imela veliko treningov v hrib, niti hitrosti v nogah. Tu imam največ rezerve. Smo pa 12 dni preživeli na pripravah v Planici, tudi z bivanjem v višinskih sobah. Italijani so bili tri tedne v Sestrieru. Po mojem mnenju so veliko k uspehu pripomogle izkušnje s taktiko. Oče Edvin je dobil podatke o italijanskih tekačicah, tako da smo dobro vedeli, da moram gledati predvsem Belottijevo.

Kolajno ima tudi vaša naslednica, če lahko tako imenujemo smučarsko tekačico Leo Einfalt.

Dveh kolajn zagotovo nismo pričakovali. Za Leo je kolajna zagotovo odličen dosežek, saj se sploh ni posebno pripravljala. V reprezentanco je bila uvrščena celo brez nastopa na izbirni tekmi. Čeprav pravi, da se bo še bolj osredotočila na zimo, bo v reprezentanci dobrodošla tudi v članski konkurenci. Le sedem točk oziroma sedem mest v posamični konkurenci nas treh z Lucijo Krkoč (27. mesto) in Nejo Kršinar (29. mesto) je zmanjkalo, da bi pritekle tudi ekipni bron.