Nietzsche in Wagner si spet pišeta

Dušan Rutar je doktoriral z razpravo o Freudovem konceptu Onega in napisal več knjig: Freudovi duhovi I., II., III., Telo in oblast: sociologija in filozofija telesa v 19. in 20. stoletju; na kamniški gimnaziji poučuje psihologijo in psihoanalizo in predava na Fakulteti za postdiplomski humanistični študij. Mitja Reichenberg je skladatelj, glasbeni pedagog in publicist; na Filozofski fakulteti je doktoriral z delom Film in filmski zvok v družbeni funkciji, piše strokovna dela s področja filma in glasbe ter predava na Fakulteti za medije v Ljubljani in na Visoki šoli za umetnost v Novi Gorici. Reichenberg in Rutar sta skupaj že napisala knjigo o filmu Avatar.

Dušan Rutar: Nedvomno gre za duhovni dialog. Svet idej je svet duhov in je kot tak večen in univerzalen. Zato s tem nisva imela nobenih težav. Naju je bolj zanimalo, kaj bi si Wagner in Nietzsche lahko danes povedala.

Mitja Reichenberg: Kar se mi zdi zanimivo ob tem prepoznavanju njunih duhov, je učinek, ki ga naredijo tale najina pisma. Kar precej bralcev je bilo namreč sprva prepričanih, da gre za prevode pisem, ki sta si jih Nietzsche in Wagner resnično pisala; in jih dejansko sploh ni zmotilo, da razpravljava o stvareh sedanjega časa.

Dušan Rutar: To je res, Bayreuth je bil megalomanski projekt, ki Nietzscheju ni bil všeč, vendar je treba upoštevati, da se je Nietzsche še dolgo potem, ko se je z Wagnerjem razšel in pisal razprave o prevrednotenju vrednot, še vedno opiral na Wagnerja, zlasti na njegova razmišljanja o prihodnosti umetnosti. Zato ne vidim kakšnega posebnega razhajanja med njima. Vzemimo Nibelunški prstan, še posebej lik Wotana. Ta ima idejo, da bo ustvaril novi red na zemlji, na koncu pa je tudi prvi, ki ugotovi, da je to iluzija in je ljudi bolje prepustiti njim samim. Zame je ta ideja revolucionarna in sorodna Nietzschejevim razmišljanjem v Somraku bogov. Seveda je dejstvo, da sta se Nietzsche in Wagner razšla, toda o tem je bilo že toliko napisanega. V tej knjigi gre za to, da sta mi Nietzsche in Wagner dala določene ideje, ki sem jih poskušal skozi imaginarno dopisovanje razviti.

Mitja Reichenberg: Naj spomnim na podnaslov knjige – O neskončnem vračanju istega. To je knjiga o Nietzscheju in Wagnerju, ki sta preživela tako svoje srečanje kot svoje razhajanje. In prav večno vračanje istega je tisto, kar jima je bilo skupno. Gre za neko krožnost, v kateri prideta do stvari, ki so ju povezovale, ne pa ločevale. Kar pa ju je najbolj združevalo, je bila glasba.

Dušan Rutar: No, nekaj malega vendarle je, v enem prvih pisem Wagnerju, kjer v zvezi z Rojstvom tragedije iz duha glasbe omenjam vlogo mitoloških motivov v glasbi. In nemara tudi sledim Nietzscheju, ko pravim, da se je občutek za mitološko že povsem izgubil, ker so na njegovo mesto stopile religiozne dogme in navidezna zgodovinska dejstva.

Mitja Reichenberg: S tem akordom so se res ukvarjali muzikologi, a so kmalu izgubili orodje. Z njim so se ukvarjali tudi filozofi, in po mojem je Tristanov akord dejansko bolj filozofski kot pa glasbeni problem. Muzikološko se ga seveda da pojasniti, toda s tem ta problem še ni rešen. Ker problem tega akorda ni v njegovi strukturi, ampak v pomenu, muzikologija pa se ne ukvarja s pomeni stvari, marveč s strukturami. Ta akord odpira glasbeno pot v 20. stoletje – a če bi rekli, da odpira pot k atonalnosti, bi ga s tem samo deloma izčrpali. Struktura Tristanovega akorda je problematična, ker ne išče tonalnega centra – center je lahko kateri koli ton, kar je potem izpeljala dodekafonija.

Dušan Rutar: Dodal bi nekaj k temu, zakaj ima ta knjiga naslov Kje je Wagner? Izvirno si je to vprašanje zastavil Ludvig Bavarski, preden so ga kronali: za Ludviga je bila namreč Wagner pomembnejši od tega, da bo sam postal kralj. Tudi mladi Nietzsche je potreboval Wagnerja, in sicer kot glasbenika filozofa. Vendar je to vprašanje »kje je Wagner?« po mojem tudi danes aktualno. Zakaj? Predvsem zaradi še vedno prevladujoče splošne recepcije Wagnerja, ki gre nekako takole: aha, to pa je tisti grandiozni in antisemitski in protonacistični skladatelj pompoznih oper. Ta recepcija naju ni niti najmanj zanimala, najin Nietzsche nagovarja najinega Wagnerja kot filozofa.

Mitja Reichenberg: To recepcijo Wagnerja bi lahko potrdil še z neko anekdoto. Kot študent kompozicije na glasbeni akademiji sem študiral tudi orkestracijo. In Wagnerjeva orkestracija je zelo specifična in značilna, tako da lahko katero koli stvar orkestriraš »a la Wagner« in bo kompozicija zvenela tako, kot da jo je napisal sam Wagner. Tako sem tudi sam neko stvar orkestriral »a la Wagner«. In ko sem to predstavil svojemu profesorju kompozicije, se je ves naježil: ne le zato, ker je takoj prepoznal Wagnerjevo orkestracijo, marveč ker je k temu dodal še moj nemški priimek; najbrž je mislil, da želim poveličevati duha tega »antisemitskega in protonacističnega« glasbenega heroja. Hočem reči, kako trdno zakoreninjena je bila ta recepcija Wagnerja.

Mitja Reichenberg: Že veliko pred Coppolo je prav ta odlomek, torej ježo valkir, uporabil Griffith v Rojstvu naroda, kjer ob tej glasbi jezdi Ku-klux-klan.

Dušan Rutar: Iz zgodovine Bayreutha vemo, da so res nastajali nastavki za takšno recepcijo Wagnerja, toda po zaslugi njegove vdove Cosime. Prav tako je zgodovinsko dejstvo, da je Hitler sicer res rad poslušal Wagnerja, toda med drugimi člani nacistične stranke je bil bolj popularen Verdi – Wagnerja nacisti sploh niso marali.

Dušan Rutar: Tedaj je tudi napisal razpravo Umetnost in revolucija, v kateri je utemeljil svoj projekt z Nibelungi. A ne le to. Kulturo antične grške polis primerja s kulturnimi razmerami moderne meščanske družbe in ugotavlja, da je bila za stare Grke umetnost zares javna zadeva, dogodek, ki je ljudstvu predočal smisel in načela njegovega skupnostnega življenja. Za moderno umetnost pa po Wagnerju take javnosti ni več – javnost je postala trg, medtem ko je umetnost zapadla komercializaciji in privatizaciji. Kapitalistično »suženjstvo«, pravi Wagner, razvrednoti umetnost, poniža jo v golo sredstvo, instrument razvedrila za množice ali luksuzni užitek za bogate. Wagner zagovarja tezo, da brez revolucije družbe tudi umetnost ne bo mogla najti poti do svojega pravega bistva. Vendar umetniku ni treba čakati na družbeno revolucijo: umetniški človek je po Wagnerju resnično svobodni in zato tudi revolucionarni človek. Podobo tega svobodnega človeka zasnuje Wagnerjeva mitska pesnitev Nibelunški prstan, ki jo je pisal 25 let. Praizvedba Prstana je bila leta 1876 na otvoritvi festivalne hiše v Bayreuthu.

Mitja Reichenberg: Lahko bi se tudi vprašali, ali sploh obstaja nepolitično glasbeno delovanje. Če ne gre le za perpetuiranje varnih vzorcev, se pri ustvarjanju vedno trči ob nekaj, kar ima politično konotacijo. Ampak vse se lahko zvrne na kontekst, ki pač v določenem času ustreza določeni ideologiji.