Ko je Andy Murray lani izgubil v finalu Wimbledona, se je zdelo, da je britanski tenis preklet za vse večne čase. Toda v naslednjih dvanajstih mesecih se je marsikaj spremenilo. Murray je v New Yorku z zmago prekinil urok turnirjev za grand slam, osvojil olimpijsko zlato, na lestvici ATP je dokončno prehitel Rafaela Nadala in Rogerja Federerja ter se ustalil kot drugi igralec sveta, nato pa je zaigral tudi v finalu Melbourna. Leto odrešitve je zaključil včeraj, ko je kot prvi Britanec po Fredu Perryju in letu 1936 spet osvojil Wimbledon.
V finalu je Novak Đoković padel s 6:4, 7:5 in 6:4, nato pa je padel tudi Murray – na kolena od sreče. »Dobro vem, kako je ves narod čakal na to zmago. Upam, da ste uživali,« so bile njegove prve besede. Ko je po zmagi splezal do častne lože, kjer so bili vsi najbližji, je najprej spregledal svojo mamo. Nato se je vendarle vrnil k njej in jo močno objel – mnogo bolj kot denimo svoje dekle Kim Sears. »Ni boljšega občutka, kot gledati lastnega sina, kako je najboljši v Wimbledonu. Zadnjih trenutkov se sploh ne spomnim. Še nikoli se nisem tresla tri ure zapored,« je dejala mama Judy Murray.
Povezanost med mamo Judy in sinom Andyjem je še mnogo globlja, kot je povprečen odnos med staršem in otrokom. Za to je kriva strašna izkušnja, ki jo je Andy doživel, še preden je dopolnil deset let. Družina Murray namreč nikoli ne bo pozabila 13. marca 1996. Devetletni Andy in njegov leto dni starejši brat Jamie sta šla v rojstnem Dunblanu na Škotskem na povsem normalen dan v šolo, ki je za vedno označena kot šola ene največjih tragedij. Tistega dne je vodja tabornikov Thomas Hamilton v nikdar pojasnjenih okoliščinah v šoli pobil šestnajst otrok in učitelja, potem pa ustrelil še sebe.
Med preživelimi sta bila Andy in Jamie. Njuna izkušnja je bila še toliko hujša, saj ju je v šolo peljala mama Judy, na sedežu ob njej pa je sedel njihov hišni prijatelj, ki ni bil nihče drug kot nekaj trenutkov kasneje morilec Thomas Hamilton. Ravno tenis je bil zasilni izhod za Andyja in Jamieja, da sta prek športa zdravila svoje travme.
To je bilo tudi obdobje, ko je Andy enako dobro kot tenis igral tudi nogomet. Pri brcanju žoge je bil tako nadarjen, da so ga v svoje vrste vabili celo ogledniki Glasgow Rangers, ki je bilo tedaj še evropski nogometni velikan.
Da bi Andy in Jamie čim prej pozabila na grozno izkušnjo iz šole, je mama Judy poskrbela še za en ukrep – oba sinova je preselila v Barcelono, kjer je zanju skrbela vrhunska trenerska ekipa. Bistveno slabše od Andyja se je razvijala kariera brata Jamieja, zato se je slednji kaj hitro odločil, da se posveti zgolj igri dvojic. V svoji tržni niši je hitro postal eden najboljših na svetu, leta 2007 pa je v paru z Jeleno Janković v mešanih dvojicah celo osvojil Wimbledon. Torej Andy sploh ni prvi v družini Murray, ki je bil najboljši na sveti travi.
Tri leta kasneje je Jamie Murray prišel tudi v Slovenijo, kjer je v konkurenci dvojic zaigral na ljubljanskem challengerju. »Pritisk na mojega brata Andyja je zelo velik, a prepričan sem, da ima povsem realne možnosti, da v naslednjih desetih letih osvoji Wimbledon ter Veliki Britaniji po dolgih letih prinese tako želeni naslov med posamezniki,« je tedaj za Dnevnik dejal Jamie Murray, ki se je izkazal kot dober napovedovalec prihodnosti.
Toda še preden je Andy Murray včeraj izpolnil življenjski sen, je moral preskočiti številne ovire. Ob težavah se ni nikoli predal, ampak je vedno iskal nove rešitve. Svetovalci so mu tako z jedilnika črtali kravje mleko in mu pred dvoboji odsvetovali tradicionalno teniško »kurjavo«, testenine s polivko, ki jih je Murray nadomestil z ribo in zelenjavo.
Andy ima v svojem trenerskem štabu tudi tudi strokovnjaka za jogo, morda ključno potezo pa je storil na začetku leta 2012, ko je za glavnega trenerja najel nekdanjega vrhunskega igralca Ivana Lendla. Američan češkoslovaških korenin je dobro vedel, da poleg teniškega znanja na najpomembnejših dvobojih odloča predvsem telesna pripravljenost. Andyju Murrayju je takoj pripravil naporen program treninga, v katerega sodi tudi vsakodnevno namakanje v ledeni kopeli.
Ena od prigod pa pravi, kako je Murray po pozni večerji že legel v posteljo, a je nato Lendel ukazal trening pod reflektorji v Melbournu. Še malce zaspani Andy je tako moral z dvema sparing partnerjema udarjati žogico do polnoči, saj se polfinale in finale tam spodaj vedno igrata zvečer.
Usoda je očitno hotela, da Murray svoj prvi Wimbledon osvoji prav proti odličnemu prijatelju Đokoviću. Ker sta isti letnik (1987), se poznata že od otroštva. Med profesionalci sta se pomerila devetnajstkrat. Oba sta do včeraj trdila, da je njun najboljši dvoboj tisti iz mastersa v Šanghaju leta 2012, ko je imel Škot v drugem nizu prednost s 5:4 v igrah, 30:0 v točkah in svoj servis. Nato je Srb naredil bravuro, ko je vrnil žogico s hrbtom proti mreži med nogama, kar je Murrayja povsem zmedlo. Đoković je dobil niz in potem še dvoboj.
Na podoben preobrat je dišalo tudi včeraj, ko je Murray zapravil prve tri zaključne žoge za zmago. Če bi Đoković tedaj dobil igro in bi mu uspel rebrejk, bi zagotovo dobil tudi dvoboj. Toda Andy je tokrat zdržal. Izkoristil je četrto zaključno žogo ter na novo pisal zgodovino tenisa.
