Pisec citiranega oglasa zagotovo ni hotel biti ciničen in brezčuten. Lampedusa, ki jo bo danes obiskal papež Frančišek, da bi vsaj potrkal na svetovno vest, je res rajski otok. Pristanek letala se v resnici zdi kot »pristajanje v najbolj modro morje na svetu«. Na hotelski terasi s pogledom na s soncem obsijano modrino in s pravilno ohlajeno čašo penine v roki je zato potovanje v višjo zavest skorajda neizogibno. Turistu, ki se pride za svoj mehko ali trdo zasluženi denar spočit in zabavat, pa seveda ni treba vedeti, zakaj spet drvijo reševalna vozila v pristanišče, zakaj je 15. junija najbolj modro morje na svetu vzelo sedem življenj in kaj pravi zakon o azilu, ki ga Italija in druge države v skrbi za blagor Evrope redno kršijo. Za »motnjo«, skrito za žičnato ograjo na manj idiličnem delu otoka, so zadolženi »drugi«, »mi« smo na dopustu.

Za papeža Frančiška se zdi, da ko govori o »drugih« kot o vodilu krščanskega življenja – in Svetega sedeža – resno misli. Ne le s svojo osebno skromnostjo, tudi s svojimi prvimi potezami daje slutiti, da ga »motnje« sodobnega sveta – med njimi zlasti razkorak med tistimi, ki imajo vse, in onimi, ki nimajo nič – prizadevajo zares. Tudi v boju s cerkvenim pohlepom, korupcijo in nemoralo – z zamenjavami v vatikanski banki, ustanovitvijo preiskovalne komisije, z napovedjo boja proti spolni nemorali in čarom zlatega teleta v samem Vatikanu – daje vedeti, da se ne bo ustavil pri deklariranju vrednot. Zato je utemeljeno verjeti, da si Lampeduse za prvi obisk ni izbral po naključju. Poznavalci so ne nazadnje možnost tovrstnega »presenečenja« napovedovali. Če bi namreč na svoj prvi obisk odpotoval v Rio de Janeiro, kjer se bo konec meseca udeležil svetovnega srečanja mladih, bi dal v simboličnem smislu preveliko težo idolatriji, ki je bo zanesljivo deležen. Mesto papeža, »ki resno misli«, sporoča papež Bergoglio, je pri tistih, ki nimajo visokih zaščitnikov, ki jih luči kamer obsijejo samo tedaj, ko plavajo mrtvi ali jih komaj žive poberejo iz mrež za lovljenje tunov…

Nadvse lepo bi bilo, ko bi za začetek sporočila papeža Frančiška resno vzeli v slovenski RKC. Če bi jih, se ne bi znova postavili na napačno stran in bili raje politični ojačevalec glasu vplivnih in močnih namesto šibkih in prezrtih. O sramoti izbrisa tisočev stalnih prebivalcev Slovenije, ki jo je z dosojenimi odškodninami jasno potrdilo tudi strasbourško sodišče, molčijo ko beton. Ob nepravnomočni obsodbi Janeza Janše pa, nasprotno, opozarjajo na strašno krivico – vplivnemu politiku, ki ima pred sabo vse pravne možnosti in bo nedvomno znal poskrbeti zase tudi brez cerkvene pomoči. Ne pozabimo: Komisija Pravičnost in mir je v zadnji izjavi izrecno soglašala z analizo stanja v Deklaraciji civilne družbe za pravično Slovenijo, ta pa je jasno obsodila (nepravnomočno!) sodbo »v imenu ljudstva brez ustreznih dokazov«.

Vodstvo slovenske RKC bi v papeževi vlogi najbrž raje kot na Lampeduso odšlo pred sodišče branit Silvia Berlusconija.