Zamisel treh pomembnih akterjev neodvisne gledališke produkcije, Bojana Jablanovca, Janeza Janše in Teje Rebe, je nadvse dobrodošla, saj je slovenska gledališka srenja, neodvisna in »odvisna«, zaradi svoje majhnosti ena sama velika družina, znotraj katere še vedno vztraja aboten malomeščanski obred, da je treba (še posebej na premierah) besno ploskati, ustvarjalce pa objemati in jim v solzah čestitati, tudi če so ponudili povsem povprečen obrok – ta resnica je izrečena le med zobmi, med enim in drugim objemom; vse to v imenu čudne logike, da je občutljivim umetnikom treba priznati trud, tudi če je rezultat slab. Kot bi trud priznali tudi proizvajalcu avtomobila, ki so mu odpovedale zavore. Ta institucionalizirana »kleinpurgerska« hipokrizija, ko je kritičnost prepuščena poklicnim »nergačem«, kritikom, ima poleg etičnega onesnaženja kvarne posledice tudi na ustvarjalni proces: ustvarjalci, uspavani od te »prijateljske« lažne hvale, projektov tekom ponovitev pogosto ne izboljšujejo več.
Prva edicija Zbora za publiko je zajela iz izjemno produktivnega bazena 212 predstav, ki so nastale v minuli sezoni; potrdila je tako posrečenost zamisli kot njene pasti.
Past se je pokazala že v prvem delu: rezidenti gledališča Glej, ki naj bi debatirali o predstavi Robinzon režiserja Jaka Andreja Vojevca, so prostodušno mešali prvo in tretjo osebo, tako da ni bilo jasno , ali so bili tudi soustvarjalci koncepta in ne le aktivni gledalci, ali pa le »frendi« ustvarjalcev, kar so nenehno poudarjali; zato o predstavi nismo izvedeli drugega kot nekaj impresij, veliko pa o prav zgoraj omenjeni incestuoznosti gledališke scene.
Koncept/realizacija
Drugi del je bil, nasprotno, izvrsten: Via Negativa se je lotila projekta Gremo vsi! Mareta Bulca, kritično in tehtno. Režiser Bojan Jablanovec je razgrnil pričakovanja, s katerimi se kot gledalec poda na predstavo, opozoril na nevralgično razmerje med tem, kar mu predstava ponuja, in tem, kar mu odteguje, kje ga pušča v praznem prostoru, ker ne razvije do konca premis in vprašanj, ki jih zastavi, na primer: zakaj je Bulc občinstvo razdelil na glasbenike in /neglasbenike – na naše in vaše? – ne da bi iz tega potegnil kaj več kot dobesedno razliko, zarezo? Po njegovem je bil ključen moment predstave rokeričin besni krik: »Hočejo, da gremo iz države, evo, ne gremo, naj se politiki jebejo, naj odidejo oni!«, ki pa ni dobil ustreznega gledališkega nadaljevanja, ampak se je gledališče umaknilo koncertu. Katarino Stegnar je zanimala funkcija kostuma »siamskih dvojčic« na začetku in nedorečeni razvoj teh likov v nadaljevanju, predvsem pa smiselnost siljenja glasbenikov v vlogo performerjev ter nenehno ponavljajočega se »gremo vsi«.
Janez Janša je nasprotno v predstavi prepoznal odpravo monolitnih polj, zamenjavo režima predstave z režimom koncerta, in to prav na točki omenjene rokeričine izjave: prehod od gledališkega nagovora posameznika h glasbenemu nagovoru kolektiva poslušalcev, množice, in (problematičnemu?) končnemu utopičnemu zlitju. Jablanovec mu je ugovarjal: »Tega preloma ni bilo, performerski in glasbeni elementi so se nenehno mešali, ti zagovarjaš namen, jaz kritiziram dogodek.« Na tej izjemno zanimivi točki razprave, ki je dejansko odprla vprašanje, s katerim si belijo glavo tako ustvarjalci kot gledalci in gledališki kritiki, namreč vprašanje gledalčevih predispozicij in njegove investicije, od tiste naivne, empatične, da nam je vsaka predstava (frendov) vedno všeč, do one teoretične, ki izhaja iz že videnega, že analiziranega, do tiste profesionalne, ki predstavo analizira skozi lastne gledališke razmisleke; vsi pa lahko prav zato »prezrejo« dogodek sam, se je žal oglasil neki vernik Janeza Janše in ga brezrezervno podprl, četudi »predstave ni videl«, Vio Negativo pa ozmerjal za razdiralne, predivje profesionalizirane gledalce. Bil je to sicer izvrsten politični moment tega Zbora, zabavni remake nedavnih dogodkov pred sodiščem, ko se je nekega drugega J.J. enako vehementno in ne da bi kdo videl »predstavo«, brezpogojno vzelo v bran; a nas je za nekaj časa spet vrnil tja, kjer na žalost večinoma smo: ko se različni pogledi razumejo kot boj, kot »žlehtnoba«, ne kot argumentirana analiza, ne kot paleta možnih, legitimnih pogledov na stvar.
Je lulanje še provokativno?
Naslednji kos Zbora je bil posvečen predstavi Druga svoboda Leje Jurešič in Teje Rebe. Člani revije Maska so se je lotili na njenem polju, s performansom, v katerem so uprizorili naključne gledalce, ki so jih pred predstavo vprašali o pričakovanjih, po njej pa o njihovi (ne)uresničitvi. Komičnost težav, ki so jih ti ljudje imeli pri podajanju mnenja, ni služila sami sebi, razkrivala je zadrege človeka, ki ima težave z analitičnim besednjakom in ga v tremo spravlja še mikrofon, v katerega naj bi takoj zrecitiral nekaj tehtnega (in verjetno pričakovano tudi pozitivnega, à la Bitenc na Pop TV).
Janez Janša je povedal, da so se tudi člani Maskine ekipe podredili enakemu poskusu in ugotovili, da je bilo takoj po predstavi celo njim skorajda nemogoče izreči kaj smiselnega. S tem je opozoril na čas, potreben za »predelavo« vtisov, in na spremembe percepcije skozi čas, na razliko med mnenjem, ki ga izrečemo takoj po predstavi, med onim, ki ga (kritiki napišemo in oddamo) naslednje jutro, in med tistim, ki se medi dneve ali celo tedne. Namesto analize predstave so »maskarji« ustvarjalkama na koncu namenili še dolgo vrsto vprašanj, na primer o prvi svobodi ali o učinkovitosti golote in telesnih tekočin na odru danes, ki so na svoj način ravno tako odsevala njihovo analizo predstave.