Protagonistka Park So Njo želi pritegniti nase vso okrutnost tega sveta, da bi pred njo obvarovala svoje bližnje. A šele ko se izgubi na postaji seulske podzemne železnice in ponikne v neznano, njeni najtesnejši sorodniki zaženejo čustveni preplah ter vsak iz svoje perspektive obžalujejo, kako ignorantsko so se pogosto obnašali do njenih težav ter njeno neizmerno žrtvovanje dojemali kot samoumevno. Tako se iz različnih zornih kotov lepi življenjska zgodba osrednje junakinje, zadolžene predvsem za vlogo mame in žene, ki ji vsaj na videz do živega niso prišli niti rojstvo mrtvega otroka, skoraj nenehna lakota ali izguba dojke zaradi rakavega tumorja.
Toda izjemno tenkočutna zgodba bralcu skorajda ne dovoli čustvovati. V prvi vrsti zaradi precej nevsakdanjega pripovednega podajanja; sinova in hčeri ter mož že ostarele Park So Njo brskajo po spominih, ki jih vežejo na njihovo mamo oziroma ženo, tako da sebe ob tem predstavljajo v drugi osebi. »Vse življenje si vso bolečino prevračal na svojo ženo,« obžaluje skorajšnji vdovec. Liki se s takšnim drugoosebnim pripovedovanjem nekoliko distancirajo od svojega notranjega vrenja, s čimer se avtorica sicer spretno izmuzne patetičnosti, a bralca zato prepusti stanju mlačnega.
Zameriti pa ji gre tudi, da se izčrpava ob enih in istih idejah, nenehno kroži predvsem ob misli, da otroci o svoji materi vselej razmišljajo zgolj kot o mami in se ne menijo za njene preostale potencialne vloge. Obenem njeno podobo pogosto postavljajo v kuhinjo ali na polje, zaradi česar se delo bere tudi kot kulinarični roman, ki vijuga po sicer skromno obloženi azijski mizi.