S prvim julijem so na Planet TV startali s kvizom Kdo bo koga? Vsak dan točno ob osmih. V najbolj gledanem terminu smo dobili oddajo, ki z imenom povzema natančno to, kar se v tej deželi dogaja od osamosvojitve naprej. Kdo bo koga nasadil, kdo bo koga potolkel, kdo bo koga bolj osmešil in kdo bo komu naštel več grehov. V sicer neduhovitem polurnem formatu srečujemo družine, ki so dolgočasne in izgubljene, ampak pomembno je le, kdo bo koga premagal. In to ne z znanjem ali spretnostjo, temveč z ugibanjem. Kdo bo uganil, kaj si misli sto Slovencev. In to o tako bizarnih stvareh, kot je na primer vprašanje, kje se ne smemo smejati. Med odgovori pa je bil najbolj smešen ta, da se ne smemo smejati v gledališču. Še manj v cerkvi. Ja, tu tiči problem, s katerim se srečuje tudi voditelj oddaje Aljoša Ternovšek. Slovenci smo smrtno resni. V teatru ni heca. Kaj šele v kakšnem sakralnem objektu. Predirljiva tišina in zbranost. Če se na drugi strani luže smejijo, pojejo, ploskajo in veselijo, moramo pri nas trpeti. Tisti, ki bolj trpi, je bolj pri stvari. Bo dobil več odpustkov. In televizija je pri nas podobna cerkvi. Veliko pridigarjev, veliko pokore in nič veselja. Tudi v kvizu se družine, ki ugibajo, niti enkrat ne nasmejijo. Ves čas so v pozoru in ves čas se tresejo za nekaj evrov, ki jih lahko dobijo ali izgubijo. Nobene sproščenosti, nobene zabave, le zagrizenost do zadnje sekunde.

Ta zagrizenost je bila prisotna tudi včeraj, ko je državni zbor na izredni seji osem ur razpravljal o stanju demokracije v Sloveniji. Neposredni prenos je bil vrhunska zabava za nas pred ekrani. Zabavali smo se ob uvodnih taktih Jožeta Tanka, ki je identificiral vse sovražnike po spisku, zabavnih intervencijah Franca Pukšiča in Jožefa Jerovška, ki bosta napisala zgodovino na novo, in sijajnih domislicah Branka Grimsa. Branko je neštetokrat omenil nespoštovanje evropskih vrednot, spet pokazal en graf, vse naprtil na pleča tovarišijskega kapitalizma in še enkrat glorificiral Frankfurter Allgemeine Zeitung. Retorična predstava za sladokusce, kjer so jih spet fasali medijski karteli in že pozabljeni podpisniki o stanju medijske svobode v Sloveniji.

Vsi, ki so se postavljali po robu z utemeljitvami, da gre spet za politično manipulacijo, da se troši davkoplačevalski denar za brezplodne diskusije, da se na novo izvaja lustracija in da se spet pogreva polpretekla zgodovina in zato nima smisla sodelovati v razpravi, so se zmotili. Državni zbor je točno to. Eno nažiganje drug po drugem. Pripovedovanje zgodbic, domislic in citatov. Tisti, ki misli, da bi morali poslanci razpravljati in odločati o težkih dilemah razvoja, strategijah in celo o zakonih, živi na luni. Takrat pač delujejo glasovalni stroji. Nihče nikogar ne bo prepričal o nasprotnem. Zato je zabavno spremljati eno šiht dolgo debato, ki nima nobenih sklepov. Čista umetniška forma. Zabava v pravem pomenu besede, saj razen osebnih zamer ni hujših posledic.

V tej smeri imam enostaven predlog. Ker bo letos vse manj tistih, ki bodo šli na morje, naj državni zbor med počitnicami vsak dan osem ur razpravlja o poljubnih temah v neposrednih prenosih. Teme lahko izberejo gledalci z glasovanjem. Lahko tudi tistih sto, ki dajejo odgovore v kvizu Kdo bo koga…