Tokratna protikomunistična gonja največje opozicijske stranke je še bolj ognjevita, s še več manipulacijami kot v preteklosti. Kar ne preseneča – Janez Janša namreč še nikoli ni bil tako ranjen (in ranljiv), kot je zdaj, njegova politična moč že dolgo ni bila tako šibka, kot je danes. Bremeni ga ugotovitev KPK o izrazitem korupcijskem tveganju, zaradi česar je moral zapustiti premierski položaj, s svojim ravnanjem ob odhodu z vrha vlade pa si je še dodatno pomembno zožal možnost za morebitno prihodnje sodelovanje z dovčerajšnjimi koalicijskimi partnerji. Zlasti pa Janševo politično sedanjost in njegovo nadaljnjo politično pot obremenjuje prvostopenjska sodba v zadevi Patria. Ohlajajo se tudi čustva še zadnjih zvestih strank na domačem prizorišču, slik predsednika SDS s pomembnimi tujimi politiki praktično ni več.

Dodatna radikalizacija stališč SDS se je pokazala tudi ob letošnjem dnevu državnosti, ko se njeni politiki zaradi navzočnosti rdeče zvezde na praporih niso udeležili osrednje državne proslave. Pri tej potezi so ostali tako rekoč osamljeni, saj so predstavniki drugih desnosredinskih strank in nekaterih civilnodružbenih organizacij, ki so blizu SDS, na Kongresni trg prišli. »Dan državnosti ne more biti talec praporov,« so poudarili v NSi, »Slovenija je tudi moja država,« je udeležbo utemeljil ljubljanski nadškof Anton Stres.

Toda kratka zgodovina samostojne Slovenije kaže, da se radikalna in agresivna drža slovenskim demokratom doslej ni obrestovala. Ko sta pred predsedniškimi volitvami leta 1997 Janša in Peterle poskušala doseči lustracijo in preprečiti Milanu Kučanu še en predsedniški mandat, je ta prepričljivo zmagal že v prvem krogu. Edina volilna zmaga, ki jo je SDS doživela leta 2004, je bila (poleg naveličanosti nad dolgoletno vladavino vse bolj odtujene LDS) v veliki meri prav posledica takrat bolj umirjene in spravljive Janševe govorice. Kljub vladanju v času konjunkture in številnim predvolilnim »podkupovanjem« volilcev pa je prav zaradi politike izključevanja, kadrovanja po kriteriju lojalnosti, demoniziranja tistih, ki mislijo drugače, Janša oblast izgubil že po enem mandatu. In se tudi tri leta kasneje na čelo vlade ni povzpel zaradi volilnega rezultata.

Zadnje javnomnenjske raziskave kažejo, da volilci prav SDS vse bolj dojemajo kot skrajno desno stranko. S tem pa se njena možnost nagovora (desno)sredinskih volilcev zmanjšuje, prostor za prodor pa se odpira drugim desnosredinskim strankam. A tako SLS kot NSi tega (vsaj za zdaj) ne znata izkoristiti.

Tudi razprava poslancev SDS na včerajšnji izredni seji parlamenta, ki jo je največja opozicijska stranka nedvomno zahtevala zato, da bi ščitila lik in delo svojega predsednika, je dokazala, da SDS ni sposobna narediti potrebne refleksije, kje stranka danes je. In oceniti, da ima sicer njen predsednik relativno visok odstotek najbolj zvestih volilcev, a postaja doslej zanjo zmagoviti adut – Janez Janša – vse večja ovira za njen preporod v modernejšo stranko, ki bi se lahko morda ponovno povzpela na oblast. Na Janševi poti nenehnega odkrivanja komunističnih zarot nove pomladi slovenski demokrati vsekakor ne bodo našli.