Zmajevo darilo

Obamova visoka retorika o demokraciji

Ti novi obeti naj bi pomenili, da je čas afriške odvisnosti od tuje pomoči minil in da naj bi Afrika začela enakovredno vstopati v partnerska razmerja. Toda dejstvo je, da to že skoraj desetletje počne s Kitajsko in drugimi investitorji. Dvesto milijard dolarjev vredna kitajska menjava z Afriko na letni ravni, ki več kot enkratno presega ameriške investicije, se je očitno zdela dovoljšen razlog, da se je Obama odločil intenzivneje vključiti v gospodarsko tekmo na kontinentu. Pred štirimi leti, ko je ameriški predsednik prvič obiskal Afriko, natančneje Gano, pa še to v sklopu večregijskega potovanja v Rusijo in srečanja držav članic G8 v Italiji, se je govorilo o vključevanju Afrike v svetovno politično omrežje; tokrat je bil poudarek na visoki gospodarski rasti posamičnih afriških držav. Uradni namen Obamovega zadnjega obiska je bil torej okrepitev gospodarskih vezi z afriškimi državami ter nekaj moralističnega pridiha – okrepitev afriških demokratičnih institucij.

Toda ravno Obamova visoka retorika o demokraciji v Afriki ter z njo povezanih novih gospodarskih priložnostih dokazuje, da se Združene države niso pripravljene odreči paradigmi o »izgubljenem« kontinentu, ki potrebuje predvsem pomoč. Obama je v govoru na Univerzi v Johannesburgu na primer pozabil omeniti povečano prisotnost ameriške vojske v Afriki. Pentagon vsako leto izuri na tisoče afriških moških in žensk, ki naj bi se borili proti naraščajoči grožnji terorizma. Pri tem pa ne gre le za vrhunsko opremljeno vojsko, ki deluje v težko dostopnih puščavskih predelih, temveč predvsem za satelitske naprave in brezpilotna letala, ki vzletajo iz več afriških oporišč in so, prevedeno v jezik ameriškega predsednika, ključna v boju z lokalnimi skrajnimi skupinami, kot so nigerijska Boko Haram ali malijski uporniki Podpisani s krvjo.

Leta 2000 je bila na pobudo predsednika Billa Clintona res podpisana Listina o afriški rasti in priložnostih (AGOA), ki dovoljuje neobdavčen in prost pretok več kot 6000 izdelkov iz izbranih podsaharskih afriških držav na ameriško tržišče, toda tri leta kasneje je bil podpisan tudi sporazum o vzhodnoafriški iniciativi za boj proti terorizmu, za katerega so Združene države prispevale več sto milijonov ameriških dolarjev. Listini AGOA, ki ji po mnenju analitikov ni uspelo uresničiti vseh potencialov, se rok izteče leta 2015, zaradi česar je verjetno, da Združene države razmišljajo o prihodnosti tega sporazuma, toda v zahodni Afriki se je pojavilo tudi novo vozlišče terorističnih napadov. Čeprav se Združene države v zahodni Afriki le pridružujejo vojaškim bazam drugih kolonialnih sil (samo Francija ima v Čadu več kot tisoč stalno nastanjenih vojakov), njene iniciative za boj proti terorizmu stroškovno daleč presegajo investicije ameriškega privatnega sektorja bodisi v afriške države bodisi v katere druge »dežele v razvoju«.

Dvojna politika ZDA v Afriki

Pri tem ni izključeno, da ameriška vojaška pomoč ne prispeva k ohranjanju izrednega stanja v nekaterih afriških državah, predvsem pa afriške elite ohranja na oblasti. To stališče še dodatno radikalizira avtor knjige Ameriško-afriški odnosi v Obamovem času (Thomas Tieku), ki zadnji Obamov obisk v Afriki vidi kot napoved nove hladne vojne. Že sama izbira treh gospodarsko zglednejših držav, kot so Senegal, Tanzanija in Južna Afrika, naj bi kazala na to, da skušajo Združene države tekmovati s Kitajsko. Tieku, ki sicer direktno ne omenja ameriške vojaške prisotnosti v Afriki, v časniku Guardian Africa piše o idealnem svetu, v katerem bi obisk prvega afroameriškega predsednika v Afriki pomenil iskanje načina, kako promovirati inovacije v Afriki, vzpodbuditi panafriške rešitve in lastništva, predvsem pa vzpodbuditi prihajajočo generacijo afriških voditeljev, da izberejo demokratično pot. Hkrati bi bilo pomembno, nadaljuje Tieku, da bi predsednik Obama spregovoril tudi o ilegalnih transferjih denarja, ki potujejo iz rok afriških voditeljev v švicarske banke, ter o škodljivih vidikih ameriških subvencij za afriške kmete. Če bi bil to namen, potem se Obama niti ne bi odpravil v najbolj »demokratizirane« afriške države, temveč bi se osredotočil na tiste najbolj problematične.

»Pred kratkim sem po telefonu govoril s prijateljico, ki živi v južnoafriški prestolnici Pretoriji,« je v enem izmed svojih komentarjev o obisku predsednika Obame v Afriki zapisal Cobus van Staden, podoktorski študent na Univerzi v Johannesburgu. »Med najinim pogovorom je njenega dojenčka zbudil zvok helikopterja, ki je ravno tedaj preletaval nad mestom. Kasneje mi je poslala sporočilo, da so se ameriška letala tajne službe pripravljala na prihod predsednika Baracka Obame.«

Zgornji primer naj bi po mnenju van Stadna kazal na ambivalenco ameriško-afriških odnosov. Očitno Združene države v Afriki vodijo dvojno politiko: na prvem mestu popularna kultura, potem njihova vojaška (pre)moč. Še pomembnejše pa je, da njihovo mesto ni natančno določeno. Združene države v Afriki niso dojete kot tiste, ki investirajo v kontinent, še manj kot tiste, ki uvažajo izdelke ali jih na kontinentu celo predelujejo (nezanemarljivo je, da bo, glede na to, da je Afrika mlad kontinent, v prihodnjih 35 letih približno 40 odstotkov vse svetovne delovne sile v Afriki); te vloge zavzemajo Brazilija, Turčija, Indija in še posebej Kitajska. Pomeni torej, da je prisotnost Združenih držav v Afriki predvsem simbolne narave; Amerika od daleč pošilja prijazna sporočila, kakšno naj bi bilo življenje v idealnem svetu.

Paradoks je seveda v tem, da televizorji in mobilni telefoni, preko katerih so te podobe in sporočila posredovani, prihajajo iz Kitajske. V nekaterih primerih so celo proizvedeni v afriških tovarnah, ki so v lasti kitajskih delodajalcev. Van Staden pri tem pojasni, da odnos med Afričani in Kitajci še zdaleč ni idealen, toda težave in konflikti se porajajo zaradi fizične prisotnosti Kitajcev ter njihovih investicij v Afriko. Čeprav je res, da kitajski in drugi azijski investitorji sklepajo posle z nedemokratičnimi režimi, pogosto pa je govor tudi o zlorabi človekovih pravic, so ti odnosi vsaj resnični. Za Združene države bi bilo torej nujno, da se v prihodnjih letih bolj kot na virtualno ali vojaško prisotnost v Afriki osredotočijo na to, kako premostiti svojevrstno mešanico odsotnosti in zavrnitve.

»V Nigeriji Obame ne potrebujemo,« je zapisal eden izmed komentatorjev na spletni strani The China Africa Project. Pri tem ni šlo toliko za užaljenost, ker se Nigerija ni znašla na Obamovem seznamu držav gostiteljic, kot bolj za to, da svojevrstna mešanica velikanskega ameriškega kulturnega vpliva na Afriko in odsotnosti gospodarskih investicij pri nekaterih Afričanih zbuja občutek tesnobnosti, če ne celo odpora. Odpor je v tem primeru seveda povezan tudi z ameriškim vojaškim vmešavanjem.

Kitajski vpliv je manj škodljiv

Da se jeziček na tehtnici preveša na stran Kitajske in da Afričani kitajski vpliv ocenjujejo za mnogo manj škodljiv, kot je bil to primer Združenih držav oziroma nekdanjih evropskih kolonialnih sil, kažejo tudi številne raziskave (med njimi raziskovalnega centra Pew, ki je leta 2007 objavil podatke o tem, da je velika večina prebivalcev Malija in Slonokoščene obale naklonjena Kitajski). Skladno z njimi tudi avtorica knjige The Dragon Gift (Zmajevo darilo) Deborah Brautigam dokazuje, da je Afrika v zadnjem desetletju, kljub določenim turbulencam, doživela razvoj. Kitajska naj bi po njenem mnenju vzpostavila partnerstvo, ki je bolj enakovredno od tistega, s čimer je Afrika imela opravka v preteklosti: Afrika na eni strani dobi možnosti za razvoj preko velikopoteznih kitajskih investicij, Kitajska pa novo tržišče in naravne vire. Brautigova govori tudi o pomoči, ki jo Afrika prejema od Kitajske, predvsem pa je v središču njenega pisanja teza, da kitajsko prisotnost v Afriki zahodni mediji v veliki meri napačno predstavljajo.

Predsednik Obama je ob koncu svoje afriške turneje slovesno razglasil iniciativo v vrednosti sedem milijard ameriških dolarjev, ki naj bi bila realizirana v naslednjih petih letih in bi omogočila neoviran dostop do električne energije številnim Afričanom. »To je ameriška vizija. Partnerstvo v Afriki, ki spodbuja rast in realizira potencial vsakega državljana,« je navdahnjeno dejal predsednik, ki so ga mnogi kritizirali, češ da bi lahko prej uredil razmere doma, še posebej kar se tiče družbenega statusa in visoke brezposelnosti Afroameričanov (maja 2012 36,4 odstotka, maja 2013 pa že 42,6 odstotka). Toda za vse tiste, ki so Obamov šele drugi obisk v Afriki ocenili za predrag (zanj je bilo namenjenih sto milijonov dolarjev): enak znesek, kot ga je Obama potrdil za napeljavo elektrike v Južnoafriški republiki, so Kitajci v letu 2013 namenili zgolj za rekrutiranje tisočev afriških novinarjev, ki naj bi za kitajske medije poročali o kitajsko-afriških odnosih, za ustvarjanje časopisnih in televizijskih hiš v Afriki, in navsezadnje, za ustvarjanje »pozitivne« afriške zgodbe.

Še bolj od pregledovanja nihajočih razmerij moči bodisi na strani azijskih bodisi zahodnih investitorjev – v odnosu do Afrike – bi bilo, seveda z nekaj utopizma, zanimivo določiti točko v prihodnosti, v kateri bi se na način gospodarskih povezav lahko srečevale vse afriške države. Ko je znani marksist Aijaz Ahmad govoril o tem, da je povprečen Nigerijec veliko bolje informiran o Ameriki kot pa o sosednji državi Gani, je imel v mislih neobstoječe transnacionalne povezave med posameznimi afriškimi državami. Podobnega mnenja je bil znani angleški novinar in aktivist Basil Davidson, ki je sanjaril o transfederalistično povezanih afriških državah. Navsezadnje pa je tovrstno držo zavzel tudi tisti nasršeni Afričan v mercedesu 190: »Afrika bi morala prevzeti nadzor nad lastnimi viri – to je edini način, da izstopi iz podrejenega položaja. Toda to se ne bo zgodilo. Resnica je, da bo svet izkoriščal Afriko, dokler ne bo povsem izropana.«