Snowden pravzaprav ne razkriva velike skrivnosti, prej hipokrizijo zdajšnje administracije oziroma predsednika Baracka Obame samega. Russell Tice, dolgoletni obveščevalni analitik pri ameriških letalskih silah in obveščevalnih agencijah, vključno z NSA, je že leta 2005 obelodanil, da varnostna agencija protizakonito oziroma brez sodnih nalogov, a podprta s predsedniškim (Bushevim) dekretom, prisluškuje milijonom Američanov. Tice se je zadeve lotil po proceduri, ki naj bi pomagala razkrivati oblastno samovoljo in tako imenovanim žvižgačem zagotovila zaščito. Maja 2005 je javno pozval kongres, naj obvaruje žvižgače iz zveznih obveščevalnih vrst, a je zaradi tega čez nekaj dni izgubil službo pri NSA. Ko je zgodbo zaupal novinarjem New York Timesa, so jo ti zadržali na ledu do predsedniških volitev, na katerih je George Bush osvojil drugi mandat, in šele decembra razkrili, da je za njegovo administracijo vohunjenje za sodržavljani postalo uradna politika. Dvignilo se je nekaj prahu, še posebej ko se je izkazalo, da za trditvami o vohljaškem spremljanju mednarodnih telefonskih pogovorov in spletnega prometa stoji prekaljen obveščevalec. Toda brez materialnih dokazov je zadeva obvisela v zraku ter na nekaterih kongresnih zaslišanjih, Tice pa se je moral leta 2006 na sodišču braniti pred obtožbami, da je kršil zvezno zakonodajo. Ta pregon je tedaj označil z »namenom vlade, da ustrahuje in utiša vsakogar, ki je priča njenim nezakonitim dejavnostim«.

Nezavarovani »psi čuvaji«

Snowden je že v Hongkongu dal vedeti, da je zaradi ameriškega oblastnega in medijskega utišanja obveščevalnih žvižgačev vzpostavil stik z Guardianovim novinarjem in se opremil s strogo zaupnimi dokumenti v dokaz svojih trditev. S slednjim si je prislužil obtožbo za krajo vladne lastnine, nepooblaščeno objavo informacij o nacionalni obrambi in namerno objavo zaupnih obveščevalnih informacij. V primerjavi z žvižgači, ki so sledili Russllu Ticeu v povezavi z nezakonito dejavnostjo NSA (William Binney, Thomas Andrews Drake, Mark Klein, Thomas Tamm), je Snowden storil ključen korak naprej. Ni zastavil samo besede bivšega obveščevalca, ampak jo je podkrepil z dokumenti, med katerimi so morda tudi tisti, za katere je Tice trdil, da »so tako strogo zaupni, da luči sveta morda ne bodo ugledali še dvesto let«, ameriška vlada pa je vseskozi zanikala, da sploh obstajajo, oziroma tovrstne trditve razglašala za izmišljotine užaljenih odpuščenih nevestnih sodelavcev NSA in drugih vladnih služb.

Za samega predsednika Obamo je največja osebna zadrega, zaradi katere je ob primeru Snowden javno izrazito zadržan, dejstvo, da se je razgalila njegova hipokrizija. Še zdaj je mogoče na njegovi spletni strani pod etično agendo (http://change.gov/agenda/ethics_agenda) in zaščito žvižgačev prebrati »Pogosto je najboljši vir informacij o razsipnosti, nepoštenosti in zlorabah vlade zaposlen vladni uslužbenec, privržen javni neoporečnosti in pripravljen spregovoriti«. Takšna »pogumna in domoljubna« dejanja bi po njegovih trditvah ob začetku prvega predsedniškega mandata vlada morala spodbujati in ne dušiti, zato je obljubil okrepljeno zaščito za žvižgače, ki so »psi čuvaji« pred zlorabami oblasti. Obami se danes zagotovo v grlu zatika tudi prva predsedniška izjava na temo »predolgoletne in preobširne tajnosti v Washingtonu«, namreč da je z njegovim prihodom »konec obdobja, ko je veljalo pravilo, da če obstaja opravičljiv argument, da se nekaj prikrije ameriškemu ljudstvu, potem mu tega ne gre razkrivati«. Snowden je pokazal, kaj je ostalo od tedanjega predsednikovega sporočila vsem vladnim agencijam in uradom, da »ne bo stopil na stran tistih, ki bi radi zadržali informacije«, ampak drugih, ki zahtevajo transparentnost in javnost njihovega delovanja. V minulih še ne petih letih se je namreč izkazalo, da si je Obamova administracija predvsem prizadevala legalizirati protizakonito dejavnost Busheve, hranjene iz tragičnega 11. septembra 2001, ter jo še širila s kršitvami mednarodnega prava ob elektronskem in očitno tudi fizičnem vdiranju v diplomatska predstavništva in institucije vrste prijateljskih držav.

Da zagata ni (le) predsednikova, oziroma je še najmanj predsednikova, kaže dejstvo, da je za demokrate, republikance, ameriške medije in Američane nasploh Snowden črna ovca. To ne pomeni, da ga imajo vsi za izdajalca, nekateri mu priznavajo celo herojstvo, a ko se to zaletava v temelje države, so jo pripravljeni braniti na načelnih okopih. »Žvižgači naj razkrivajo notranje informacije o nezakonitih ravnanjih in zlorabi oblasti, a to morajo početi odgovorno, sploh ko gre za vprašanja nacionalne varnosti,« je v mnenjskem članku za NYT načelnost povzel Richard Moberly, profesor prava, ter pribil: »Ker je Snowden ubral neodgovorno pot, je prav, da zakonodaja omogoča njegov pregon.«

Patriotizem bi zahteval imuniteto

Ker ni države, ki se ne bi tesno oprijemala slednje trditve in se s tem izmikala lastni odgovornosti, je Snowdnov položaj globalno determiniran že brez posebnega pritiska Washingtona. Za razliko od večine drugih ZDA zagotavljajo oprijemljivo zakonsko zaščito žvižgačem, vključno z njim namenjenim zakonom, ki ga je lani podpisal Obama ob precej za lase privlečenih obtožbah, da jim pravzaprav napoveduje vojno. Tako rekoč iz formalina izvlečen zakon o vohunski dejavnosti je prav zato postal glavno vladno obrambno orodje pred žvižgači. Obamova administracija ga je proti samim vladnim uslužbencem (vključno s Snowdnom) uporabila sedemkrat, medtem ko so ga vse prejšnje od sprejema leta 1917 le trikrat.

V primeru Snowdna ne gre za to, ali ZDA (in druge države) vohunijo za svojimi in tujimi državljani, inštitucijami in vladami, niti kako to počnejo. Prvo je bolj ali manj jasno že dolgo, drugo stvar domišljije obveščevalnih agencij in hollywoodskih scenaristov. Vprašanje je, do kod se lahko pririne droben črv (obrobni pogodbeni sodelavec) v vse bolj razraščenih nadzornih institucijah in kako mu to preprečiti. S seznamom diplomatskih predstavništev zavezniških držav, ki jim je NSA tajno nastavila uho, še ni razkril usodne globine vrtanja, okrepil pa je strahove, da je bojda vdrl celo v svet Cijine agenture po svetu.

Mladenič, ki se je rabot NSA lotil iz patriotskih vzgibov, tovrstne izdaje zagotovo ne bi (bo?) storil. Zaslepljena s strahom, da se lahko do strogo zaupnih podatkov dokoplje kdorkoli med večstotisočglavo množico zaposlenih v državnih agencijah in njihovih pogodbenih firmah, pa ameriška vlada sama koraka čez Rubikon. Če bi ravnala odgovorno (in patriotsko), bi Snowdnu zagotovila imuniteto pred pregonom, ne pa mu preklicala potni list in ga umestila v cono tranzitnega letališkega somraka v Moskvi. S tem bi na pladnju dobila podatke, do kod lahko prileze mali (obveščevalni) črv, seveda pa bi se hkrati postavilo stvarno vprašanje, v kolikšni meri se lahko gre vlada skrivalnice z lastnimi državljani in svetovno javnostjo nasploh. Do tega »razgaljanja« nobeni vladi ni, zato za strogo zaupnost ni težko najti opravičila, prav tako pa tudi ne zakonske osnove za pregon žvižgačev. Snowden je samo dokazal, da je ta pregon že skorajda globalno usklajen, veliki (oblastni) brat pa intenzivno na delu.