Agrokorjev Mercator čez pet let

Po vstopu Slovenije v EU in Nato smo izgubili vojaško, monetarno, zunanjepolitično in zunanjetrgovinsko suverenost, sedaj še finančno. Ostane nam sociala, in upal sem – gospodarstvo, po katerega blagovnih znamkah bo svet ali vsaj bližnja okolica vedela, kje je mala in gospodarsko uspešna Slovenija. Žal tudi gospodarska suverenost pospešeno izginja iz slovenskega okolja.

Veliko se govori o »nacionalnem interesu« in o ekonomskih posledicah nacionalnega interesa, ki se jim reče kriza in kot posledica razprodaja še preostalega premoženja, ki se je ustvarilo v času socializma in je bilo v rokah slovenskih državljanov. Uporaba izraza »nacionalni interes« v tej povezavi je sramotna z jezikoslovnega vidika, kajti izraz »nacionalni interes« v današnjem političnem izrazoslovju pomeni krajo premoženja državljanov, ki so jo realizirali tajkuni v sinergiji z levimi in desnimi političnimi elitami.

Kaj so lahko razvojni gospodarski stebri Slovenije? Na prvem mestu znanje in usposobljenost kadrov industrijskega okolja. Vendar to vrhunsko znanje ob stanju v Sloveniji že beži v tujino, torej ga načrtno siromašimo, si pri tem zatiskamo oči oziroma smo raje tiho, ker nismo sposobni zagotoviti makroekonomskega okolja za razvoj njihovih znanj, ambicij in sposobnosti. Drugo, kar ima Slovenija, je les, »nafta« v ekološko prijaznejši obliki. Lesna industrija je bila v Sloveniji v preteklosti na visoki razvojni stopnji, saj so se našli naši izdelki tako v Kremlju kot v Beli hiši. Zaposlovala je 70.000 ljudi. Danes jih zaposluje le še 10.000, les se ropa in izvaža v primarni obliki, hlodovini, po bagatelnih cenah. Nazaj pa uvažamo gradbene elemente, kompozite in druge lesne izdelke po trikrat višji ceni. In se sprašujemo, kje je naš BDP.

Tretje, kar Slovenija ima, je tisti majhni del kmetijskega zemljišča, ki je oskrbovalo Slovenijo ob osamosvojitvi z 82 odstotki, danes pa pokriva le še 45 odstotkov potreb. Povsod poudarjajo, da je hrana strateškega pomena, da je bo v perspektivi primanjkovalo, da se bodo zanjo še bile vojne. In kje smo mi, kje je slovenska strategija na kmetijskem področju? Črne gradnje, zazidalni načrti, neobdelane površine, skratka – nobene razvojne politike kmetijstva, živilske industrije in s tem povezane trgovine ter oskrbe državljanov v času kriz, ko bo pomanjkanje hrane.

In sedaj smo pri Mercatorju. Politika je Jankoviću omogočila akvizicije, s katerimi je naredil največjo trgovsko družbo v Sloveniji, ki pa je z njegovim odhodom začela izgubljati tržni delež. Poleg tega mu je uspelo prenesti blagovno znamko Mercator na trge republik bivše Jugoslavije, kar se je z njegovim odhodom upočasnilo ali vsaj ekonomsko oslabilo. Politika se menja, menjajo se kadri v gospodarstvu, in tako je moral tudi Janković kot politično neprimeren za tedanjo »pomladno« politiko zapustiti vodenje Mercatorja. Pa bo kdo pripomnil, da je politika postavila sposobnejše menedžerje. Ja, bili so sposobnejši za politično-gospodarsko uničevanje vsega ustvarjenega v »prekletem« socializmu po meri strank osamosvojiteljev.

Nekaj neustreznih potez v velikem gospodarskem sistemu, kot je Mercator, ima kratkoročne in dolgoročne posledice, recimo umik iz Bolgarije, Albanije in Makedonije, z visokimi stroški naložb, izgube tržnega deleža in neustrezna gospodarnost. Tu so izgube, visoka zadolženost, neustrezni lastniki, politični pritiski v Sloveniji in zunanji pritiski, koruptivne indikacije na vseh ravneh s posledično ugotovitvijo, da je Mercator treba prodati boljšim lastnikom. Banke in Pivovarna Laško bodo tako rešeni finančnih bremen, ki sicer izvirajo iz tajkunizacije Mercatorja in slabega gospodarjenja v sistemu. Posledice političnega kadrovanja so torej na dlani! Ali kdo za to odgovarja? Nihče. Samo volilci, ki izbiramo takšne politične kadre, smo kaznovani.

Danes nas je strah prodaje Mercatorja najboljšemu ponudniku Agrokorju. Kajti Agrokor je dvakrat bolj zadolžen na enoto proizvoda kot Mercator, ima dvakrat daljše plačilne roke dobaviteljem kot Mercator, obvladuje prehrambno industrijo in bo s prodajnih polic počasi izrinil slovenske dobavitelje, znižal bo zaposlenost in dal na zavod za zaposlovanje do 20 odstotkov od 23.000 zaposlenih, banke mu bodo morale reprogramirati kredite, drugače sploh ne bo kupil tega problematičnega trgovca, itd. Prodal bo nepremičnine Mercatorja in tako kril svoje obveznosti upnikom. Po domačem tajkunskem prevzemu Mercatorja v času Janševe vlade ga bo v času »Jankovićeve« sedaj prevzel tajkun iz Hrvaške. Tu moram seveda dodati, da slovenska tajkuna nista imela nobenih izkušenj z vodenjem trgovskih sistemov, Todorović pa ima bogate izkušnje, kot nekdaj Janković.

Agrokor ima dostop do svetovnih finančnih trgov, ki mu bodo posel financirali. Investitorji natančno vedo, zakaj in komu zaupajo. Zakaj pa ti finančni trgi ne zaupajo našemu koncernu Pivovarna Laško, da bi lahko reprogramiral kredite in prestrukturiral poslovni sistem? Je to povezano z boniteto Slovenije, politično percepcijo našega gospodarstva, nezaupanjem v uprave družb? Seveda finančni trgi ne zaupajo Sloveniji, saj so cene državnih obveznic za Slovenijo višje kot za Hrvaško. Poleg tega vodstvu Pivovarne Laško ne zaupajo niti naši bančniki, kako bi potem lahko zahtevali zaupanje tujih bančnih korporacij. In če je za države EU cena kapitala med 2 in 3 odstotki, kako naj bo slovensko zadolženo gospodarstvo tržno konkurenčno s ceno kapitala med 5 in 6 odstotki. Najbolj žalostni pa so tipični slovenski komentarji, tudi uglednih neoliberalcev, da je to tako in tako prehodna postaja za Mercator, kajti tudi Agrokor bo v kratkem padel pod pezo neobvladovanja zadolženosti in ga bodo prevzele multinacionalke! V duhu slovenskega rekla »naj sosedu krava crkne«.

Slovenija nima kakšne posebne vizije oskrbovalne verige od kmeta do potrošnika. Hkrati ne znamo pogledati, kako je organizirana tujina, ki se ji tako klanjamo, in podcenjujemo sami sebe. V tujini zadruge nastopajo kot ponudniki kmetijskih pridelkov, proizvodnjo planirajo in jo nato tržijo. Pri nas pa zadruge služijo le od marže pri prodaji umetnih gnojil, zaščitnih sredstev itd. Poleg tega so zadruge neredko lastniki trgovskih verig z namenom, da plasirajo svoje proizvode na svetovni trg. Kje smo mi? V prvi vladi smo dali velik poudarek ustanavljanju zadrug, z opredelitvijo njihovega mesta v primarni kmetijski proizvodnji. Namesto te naloge raje prodajajo hladilnike in drugo trgovsko blago, plasmani primarne proizvodnje pa so za mnoga zadružna vodstva prevelika obremenitev!

Če bi imela država ali zadruge neko razvojno strategijo, bi bile lastnice Mercatorja zadruge, ki bi širile pridelke primarne proizvodnje na domači trg in s širitvijo trgovske mreže na trge nekdanjih jugoslovanskih republik. Tržni volumen bi se lahko večal, primarna kmetijska proizvodnja kot surovinska osnova bi lahko tudi pripomogla k razvoju prehrambne industrije z ustvarjanjem blagovnih znamk za širši evropski prostor. Niti država, kaj šele politično postavljeni tajkuni, takšne vizije niso bili sposobni spoznati in udejanjiti. Sedaj jo bo Agrokor, a se vprašajmo, v čigavo korist. Le upamo lahko, da tudi v korist slovenskih dobaviteljev. Lastniki morajo imeti lastno strategijo, ki pa je tudi znana samo njim!

Torej, če se bo odvil najslabši scenarij, po katerem lahko izgubi delo 20 odstotkov zaposlenih (kdorkoli bi bil lastnik, bi moral število zaposlenih skrčiti za 10 odstotkov), država dobi 2300 ljudi na svoja pleča, pardon, pleča davkoplačevalcev. Če se plačilni roki dobaviteljev podaljšajo za dvakrat, to je na 180 dni (zakaj bi bilo slovenskim dobaviteljem bolje kot hrvaškim), bo potrebnih dodatnih 470 milijonov bančnih sredstev za financiranje dobaviteljev, kar bo dodatna obremenitev kreditno aktivno nesposobnega bančnega sistema, ali pa bodo sledili novi stečaji. Razmišljanja države, da bo predpisala 30-dnevni rok za poravnavo terjatev dobaviteljem prehranskih produktov, je iluzija uradnikov. Preprosto, plačati so pripravljeni v 180 dneh, če ne, naj se proda tja, kjer plačujejo v 30 dneh. In kaj je tu narobe s tržnim razmišljanjem?

Če se zmanjša Mercatorjeva ponudba slovenskih proizvodov, se bo premaknilo vsaj 10 odstotkov kupcev k drugim trgovcem, ki so blago slovenskih dobaviteljev že začeli intenzivno vključevati v svojo ponudbo. Ne bom trdil, da zaradi nacionalnega interesa, ampak zato, ker je kvaliteta prehrambnih izdelkov v Sloveniji še vedno višja kot kje na Zahodu. In kakšen je lahko Mercator čez pet let? V najslabšem scenariju vidim Agrokorjev Mercator čez pet let v primerjavi s stanjem danes takole: 30 odstotkov manj zaposlenih, 30 odstotkov nižji tržni delež v Sloveniji, 30 odstotkov slovenskih proizvodov na policah v primerjavi z današnjimi 70 odstotki, enaka zadolžitev na enoto prodaje kot danes, 30 odstotkov vrednosti nepremičnin glede na današnjo vrednost, poslovanje s pozitivno ničlo. Po razvojnem scenariju pa bi lahko pričakovali Mercator v scenariju Agrokorja v naslednjih kazalcih: enak tržni delež v Sloveniji kot danes, 10 odstotkov manj zaposlenih, 70-odstotni delež slovenskih proizvodov na prodajnih policah, 70 odstotkov prodanih nepremičnin in poravnava bančnih kreditov Mercatorja, 30-odstotna zadolženost na enoto prodajnega volumna in 5-odstotni donos na kapital. Upajmo na najboljše!

Zato se upravičeno sprašujem, kdo bo polnil slovenski proračun v primeru najslabšega Mercatorjevega scenarija, potem ko je ekonomska politika dosedanjih vlad že zrušila lesno industrijo, gradbeništvo, kjer je bilo akumuliranega več znanja kot v vseh sosednjih državah skupaj, ter spodkopala kmetijstvo, kjer smo z 82-odstotne samooskrbe padli na 45-odstotno, in ga še vedno pospešeno rušimo skupaj z zadnjimi ostanki s primarno kmetijsko proizvodnjo povezane trgovine.

Kje je perspektiva za mlade? Mednarodni vlak in iskanje zaposlitvenih možnosti po svetu?

Kje je perspektiva za upokojence, ki so vse svoje produktivno življenje vlagali in vzdrževali zdravstvo in disciplinirano vplačevali v pokojninski sklad? Hitri vlak za Žale!?