Božidar Jezernik

Goli otok in druga povojna taborišča od Bileče, Raba do Grgurja so del slovenske zgodovinske zavesti. O trpljenju taboriščnikov je bilo veliko napisanega zlasti v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, močno je odmeval tudi Hofmanov roman Noč do jutra. Slovita »dobrodošlica« zapornikom – tek skozi špalir obsojencev, ki so prišleke morali pretepsti – je del nacionalnega spomina. Toda Goli otok je bil mnogo več kot le delovno taborišče za prevzgojo okorelih Stalinovih privržencev in tistih, ki so jih za take označili. Bil je tudi ustrahovalnica za tiste zunaj, učinkovito orodje za zatiranje notranje opozicije. In nenazadnje: bil je deveti krog pekla. Tudi o tem smo doslej vedeli manj, kot bi bilo prav vedeti…

Da, to drži. A odgovoril vam bom »na dolgo«. V taborišču na Rabu se je septembra 1943 zgodilo nekaj nepojmljivega, nekaj, kar nima primere v svetovni zgodovini. Dva tisoč internirancev je razorožilo 2200 italijanskih karabinjerjev in vojakov. Brez ene same pištole. Ubili niso niti enega samega vojaka ali karabinjerja. Česa takega še zavezniki niso zmogli. Ko so nacisti zapustili Dachau, so za stražarje pustili lokalne gasilce in šestnajstletne pobiče, Američani so jih postrelili brez usmiljenja. V Mauthausnu so zavezniki celo internirancem dovolili, da so obračunali s taboriščnimi oblastniki; nekatere so še žive pometali v krematorij. Na Rabu se, kot rečeno, ni zgodilo nič takega. Pa ne zato, ker nekateri interniranci ne bi hoteli obračunati s svojimi rablji. Vsaj tisoč devetsto bi jih to z veseljem storilo. Zakaj torej tega niso storili? Ker je vodstvo taboriščne OF maščevanje zavestno preprečilo in akcijo odlično organiziralo. Eden od voditeljev, ki so se trudili za to, je bil Jože Jurančič. Ta dogodek je zanimiv z več strani. Najbrž se spomnite, da so pred leti italijanski parlamentarci Svetu Evrope pripovedovali, da so Slovenci genociden narod. Rab je najboljši dokaz, da to ne drži. Karabinjerjem in vojakom so celo pomagali, da so odpluli v Italijo. Likvidirali so le kakšnih pet oseb iz vrst bivših internirancev, ki pa so jim prej sodili. Ne drži torej niti teza, da so bili takrat »takšni časi« in da je zato na povojne represalije treba gledati z drugačnimi očmi. Vse je bilo odvisno od vodstva.

Da, a dovolite, da dokončam to res zanimivo zgodbo. Jožetu Jurančiču so Italijani prvo ženo obesili. Leta 1949 je odšel po cigarete in se vrnil čez šest let. Leto dni je preživel na Povšetovi – pod tujim imenom, ker je kot zvezni poslanec imel imuniteto. Nato so ga premestili v Bilečo in na Goli otok. Obtožili so ga, da je poskušal pobegniti čez mejo. Na Goli otok so odpeljali tudi njegove štiri sinove. Ženo so internirali na bližnji Grgur – ker se ni hotela ločiti od njega. To zgodbo sta mi Jurančičeva povedala decembra 1982. Obiskoval sem ju en teden, vsako popoldne za nekaj ur. Za Goli otok sem tedaj seveda vedel, kar veliko se je že pisalo o tem, a tisto, kar sem slišal od njiju, me je osupilo in pretreslo do te mere, da sem se začel z Golim otokom ukvarjati še bolj »zares«. Njune zgodbe pa tedaj nisem smel objaviti, ker sta obljubila, tako sta mi rekla, da ne bosta govorila o tem. Danes vem, da ju je bilo še vedno strah. Po tem, kar sta preživela, upravičeno. Zaupala sta mi tudi zgodbo, ki lepo pokaže ves cinizem tedanje oblasti. Leta 1953, ko je izbruhnil konflikt glede Trsta, so se tedanje jugoslovanske oblasti spomnile na Rab. Trpljenje taboriščnikov so uporabili za antifašistično propagando. Na Rab so poslali Eda Ravnikarja, ki je naredil spomenik, a je z njim – to moram dodati – potvoril resnico. Pokopališče ni bilo tako, kot ga je narisal Ravnikar: pokojni ne ležijo tam, kjer piše, da ležijo. In kdo je gradil ta spomenik? Golootoški interniranci, med njimi tudi Jože Jurančič. To pomeni, da je leta 1953 sam sebi postavil spomenik. To je ta cinizem.

Da, domneval je, da zato, ker je bil član delegacije, ki jo je Tito poslal na pogovore z Nemci o morebitni skupni obrambi pred zavezniki, ko se je govorilo, da se bodo ti izkrcali v Dalmaciji. Tito je seveda to hotel kasneje izbrisati iz spomina. Sam se bolj nagibam k tezi, da je Jurančiča svobode stala njegova preteklost. Sodil je namreč med predvojne komuniste, ki so bili novi oblasti trn v peti. Bili so namreč načelni; za Jurančiča je celo Stane Granda, ki je velik antikomunist, rekel, da je bil »dober komunist«. Ker mu ni šlo za oblast, temveč za to, da bi kmetom in delavcem izboljšal življenje. Stara jugoslovanska oblast ga je zato kot učitelja preganjala in ga prestavljala v najbolj odročne kraje. Kardelju komunisti iz časov pred letom 1937, ko je bila ustanovljena slovenska KP, niso bili po volji. Ti ljudje so bili zelo izobraženi in ideološko nekoliko drugače ustrojeni – navajeni so bili delovati tudi v večstrankarskem sistemu. Kardelj bi se jih najraje vseh znebil. Na Golem otoku so se zato znašli številni iz te garde, med njimi dr. Mirko Košir, ki je kmalu po prihodu za posledicami pretepanja umrl. In mnogi drugi.

Povojna jugoslovanska oblast je počela natanko tisto, kar so počeli nacisti v Nemčiji po prevzemu oblasti. Tudi tedaj se je vedelo za Dachau in kasnejša taborišča, a se o tem ni smelo govoriti. Tudi za Goli otok se je vedelo, toda obdajala ga je skrivnost, v katero ni bilo dobro drezati. Ljudje pa so »nauk »zelo dobro razumeli. Tudi v sedemdesetih letih so vsi na Univerzi in v Sloveniji »razumeli«, kaj pomeni prestavitev štirih profesorjev s tedanje FSPN na Sociološki inštitut: da je treba držati jezik za zobmi. Temu je služil tudi Goli otok. Bil je del daljšega procesa obračunavanja z opozicijo. Najprej je bilo treba fizično izločiti oboroženo kvizlinško opozicijo. Nato so prišle na vrsto politične stranke in Katoliška cerkev na Slovenskem in Hrvaškem, za katero je bilo ocenjeno, da pomeni potencialno politično opozicijo. Preostala je notranja opozicija. S to so opravili v tem zadnjem valu čiščenja potencialnih nasprotnikov.

Da, natanko tako. Nevarnost sovjetskega vdora je bila izmišljena ali pa vsaj močno pretirana. Če ne bi bilo tankov na mejah, bi se pa zgodilo kaj drugega. Zares neprijetna značilnost titoističnega sistema je bila, da ni prenesel opozicije. Tito si je seveda po drugi strani z okrepitvijo svojega položaja zagotovil zelo dobre pogoje za učinkovit proces modernizacije. Ker se mu ni bilo treba ukvarjati z notranjimi »težavami«, je laže gradil tudi svoj ugled v tujini in postal tako pomembna figura v gibanju neuvrščenih. To je obenem tudi pomenilo, da je vsa lojalnost šla njemu, ne državi. Angleški zgodovinar A. J. P. Taylor ima prav, ko trdi, da je bil Tito »poslednji Habsburžan«. Tudi med vladavino Franca Jožefa lojalnost ni šla državi, temveč njemu osebno. A ko je umrl, je država razpadla…

Da, to je ta tragični paradoks. Največja moč se je čez noč spremenila v največjo šibkost, z usodnimi posledicami za narode in ljudi.

Kardelj je bil glede tega še bolj titoističen od Tita: opozicije osebno ni prenašal. O njem veliko pove anekdota, ki mi jo je pred mnogimi leti povedal neki predvojni komunist. Na svojem prvem partijskem sestanku je bil na Šišenskem hribu. Bila je trda noč; ker se ni nič videlo, se je usedel na nekaj mehkega, kar je kasneje na sestanku komentiral: »V lep drek sem zalezel, ko sem vstopil v partijo...« Kardelja so te besede razkačile. Mojega znanca je ostro oštel. Zaradi te šale je čutil posledice vse življenje.

Mislim, da je glavni avtor te ideje Alberto Fortis. Ta italijanski opat in raziskovalec je v drugi polovici 18. stoletja na tem otoku odkril marmor; zdelo se mu je, da bi ga Benečani lahko s pridom izkoriščali. Fortis je v italijanščino prevedel Hasanaginico, zato so ga na ozemlju nekdanje Jugoslavije dobro poznali. Zanj je vedel tudi kipar Augustinčić, ki naj bi to omenil tedanjim oblastnikom. Ranković se je pred tem ukvarjal z idejo, da bi informbirojevce poslal v kakšen rudnik. Tu je zanimiva simbolika. Delo v rudniku je bilo v Osmanskem cesarstvu, pa tudi kje drugje, nadomestilo za smrtno kazen. Po premisleku so to idejo zavrnili. Informbirojevci so bili namreč intelektualci. Ker bi z njimi morali delati tudi rudarji, so se bali, da bi ti lahko prišli pod njihov vpliv. A tudi izbira otoka ni brez simbolične razsežnosti. V antičnih in slovanskih mitologijah, povsod po Balkanu, velja, da gredo duše po smrti preko vode; v srbski pravoslavni tradiciji je bila to Jovanova struga. Zato so pokojnikom v Grčiji, Turčiji, Bolgariji še v prejšnjem stoletju pod jezik dajali novčiče za plačilo brodnine. Ta mit je bil tako močan, da so bili komunisti, ko so se znašli na ladji za Goli otok, prepričani, da jih čaka smrt, zato so – sicer vsi ateisti – mnogi goreče molili. Goli otok je bil ustrezen kraj tudi zato, ker je moral predstavljati svet, ki bi bil popolno nasprotje normalnega sveta, se pravi vseh kulturnih vrednot in norm, ki so takrat vladale v Jugoslaviji.

Zapornike so hoteli prikrajšati za vse tisto, kar je veljalo za normalno sestavino človekovega življenja. V ta namen so morali biti bivalni prostori skrajno neprimerni, omejevali so jih pri hrani in vodi, ki so jo vozili z ladjami. Parolo delu čast in oblast so uresničevali tako, da ni bil važen učinek; marmorja se na Golem otoku itak sploh ni dalo pridobivati. Važno je bilo le delo samo. Nič hudega, če so morali kamenje prenašati s kupa na kup, z bosimi nogami laziti po razbeljenih skalah, samo da so »delali«. Namesto da bi jim za razbijanje kamnov dali macole, so to morali početi kar s kamni. Delo je moralo biti nesmiselno, kajti le tako je lahko bilo orodje razčlovečevanja oziroma prevzgoje, kot so temu rekli. Tudi bivalne razmere so bile načrtno tako slabe. V barake so nagnetli toliko ljudi, da so jim vzeli tudi najmanjši prostor za intimnost. Ko ljudje hodijo drug po drugem ob hkratnem psihičnem pritisku od zunaj, postanejo agresivni, zlasti do šibkejših. To je seveda taboriščni sistem s pridom izrabljal. Rezultat so bile peklenske razmere za življenje. V stiski ni bilo nikogar, na katerega bi se lahko obrnil. Sotrpini so bili le dodatni vir groženj. Ovajanje je uprava nagrajevala. Če si v špalirju močno tepel, si dobil bonus točke, če si premalo, si bil v taboriščni hierarhiji degradiran. Golootoški sistem v tej točki seveda ni bil kaj posebno inventiven. To so obvladali vsi taboriščni oblastniki, od Dachaua do Novosibirska. Formula je navsezadnje zelo preprosta. V kotel za sto ljudi daš hrano za osemdeset. To delaš dan na dan. Ljudje, ki ostanejo lačni, bodo v drugem prej ali slej videli le grožnjo. Nekaj ljudi pa se bo prigreblo do več hrane, kot jim pripada, in začelo z njo trgovati. Temelji za pekel so tako vzpostavljeni.

Na to vprašanje ni lahko odgovoriti. Trpljenje je vedno subjektivno. Kar je za nekoga najhujše, za koga drugega ni tako hudo. Če torej kdo reče, da je bilo zanj fašistično ali nacistično taborišče manj hudo od Golega otoka, k temu nimam kaj dodati. Moram pa poudariti, da taborišča za informbirojevce niso bila namenjena ubijanju, temveč »prevzgoji«. V njih je seveda umrlo kar nekaj ljudi… V najhujših letih represije na Golem otoku, od leta 1949 do 1953, okoli štiristo ljudi, in sicer za posledicami mučenj, poškodb, lakote, bolezni in samomorov. Kasneje niso množično umirali. Ampak to ne pomeni, da so tisti, ki so preživeli, manj trpeli. Za večino Golootočanov je bilo najhuje to, da so jih – njih, komuniste – preganjali komunisti. Tovariši torej. V nacističnih taboriščih so lahko kljub vsemu ohranili svoj nazor, svoje notranje prepričanje. Tepli so jih vendar sovražniki. Na Golem otoku tega nasprotja ni bilo. Poleg tega večina zaprtih sploh ni sodila med prepričane staliniste. Ljudje so se zato veliko bolj spraševali o lastni krivdi, o tem, kaj so vendarle storili narobe, da jih tepejo lastni ljudje. Mnogi dobromisleči komunisti, idealisti, ki so verjeli, da bo v novi Jugoslaviji več pravičnosti, so se v teh dilemah psihično zlomili. Velik pritisk na zapornike je predstavljalo tudi dejstvo, da se s prihodom preiskava ni zaključila. Ovajati so morali svoje tovariše, v taborišču in doma, svojce in sami sebe.

Da, veliko tega je bilo. Nekatere samoobtožbe so bile naravnost smešne. Neki oficir albanske narodnosti mi je pripovedoval, kako je pod pritiskom napisal, da je postal žrtev albanskega nacionalizma že v zibelki, na kateri da je bil narisan albanski grb. Zdaj pa mi povejte, koliko ljudi se spomni svoje zibelke?! Ta oficir pa se je »spomnil« tudi nacionalizma svojih sonarodnjakov na akademiji: vsi so bili obsojeni na večletne zaporne kazni. Na neki točki je bilo seveda vsem jasno, da taboriščniki lažejo: preiskovalcem in tistim, ki so ta priznanja dobili. Če bi bilo tisto, kar so napisali interniranci, vse res, bi morali zapreti pol Jugoslavije… Iz dokumentov, ki so mi prišli v roke, je razvidno, da so že leta 1951 v Beogradu vedeli, da si ljudje tudi izmišljujejo svoje grehe.

Ves sistem taboriščne hierarhije je bil naravnan tako, da so taboriščniki preko ovajanja nadzirali drug drugega in si tako pridobivali boljši status. »Aktivisti« so na primer dobivali več hrane, več cigaret, spali so lahko na pogradih. Bojkotirance, to so bili nekaj časa vsi prišleki, so lahko vsi pljuvali in pretepali, ti pa so morali molčati in nihče se ni smel z njimi pogovarjati. Te vloge so se rešili, če so ovajali sebe ali druge. Ta sistem so, zanimivo, poznali v kaznilnicah 19. stoletja in v samostanih. Našel sem zanimivo zgodbo o menihih trapistih, ki so jih leta 1868 izgnali iz krščanske Nemčije; kupili so zemljo v bližini Banjaluke in bili nato gospodarsko zelo uspešni. Med sabo se menihi niso smeli pogovarjati. To je seveda zelo težko, potreba po govorjenju nam je vrojena. Ker pa so se lahko glasno samoobtoževali, so si izmišljevali najrazličnejše abotne obtožbe, na primer, da so pogledovali skozi okno ali da so šli v cerkev po bližnjici, samo zato, da so lahko govorili. Na Golem otoku so tiste, ki so ovajali, včasih tudi prej izpustili. Če se je kdo samo delal, da tepe prišleke, ki so tekli skozi špalir, in ga je kdo ovadil, je lahko spet postal bojkotiranec. Tisti, ki niso ovajali, so hudo tvegali. Nekatere so pretepli do smrti. Če je kdo zbežal, so z njim, ko so ga našli, obračunali kar sami zaporniki. Upravi in preiskovalcem si torej sploh ni bilo treba mazati rok, vse so opravili zaprti sami. Jožetu Jurančiču, ki mu je na Rabu uspelo povezati dva tisoč ljudi, se na Golem otoku ni uspelo povezati z nikomer. Tako strahotno ciničen in učinkovit je bil ta sistem.

Djilas pravi, da je bil Goli otok kraj, kjer se je prvič uporabila beseda samoupravljanje. V tem smislu naj bi bil Goli otok nekakšna eksperimentalna pripravljalnica za vzpostavitev samoupravnega socializma. Seveda pa taboriščna samouprava ni bila nekaj novega. Poznali so jo v vseh fašističnih, sovjetskih in nacističnih taboriščih. Tudi v zaporih predvojne Jugoslavije so zaprti komunisti organizirali tako imenovane kolektive. V strogi delitvi dela in vlog se je marsikomu godilo slabše, kot bi se mu, če bi zapornike nadzorovali samo pazniki. Kolektivi so si na primer prilastili vse, kar so zaporniki dobili od doma, in nato to delili po lastnih merilih… Te izkušnje so se najbrž odrazile tudi pri oblikovanju golootoškega sistema. Težko pa je seveda reči, kaj natančno so zapovedovale direktive od zgoraj; teh dokumentov za zdaj ni.

Da, o tem obstaja več pričevanj. Toda tudi Himmler je bil pogosto nejevoljen zaradi slabih razmer, ko je obiskoval koncentracijska taborišča. Tako Himmlerju kot Rankoviću pa so na obisku pokazali najlepše barake, zapornike so za to priložnost umili in sveže oblekli ter posadili rožice…

Nobenega dvoma ni, da je vrh partije vedel, kaj se dogaja, in to dopuščal. Če bi taboriščne uprave res počele kaj, kar partijskemu vodstvu ne bi bilo prav, bi bile takoj kaznovane. Morda Ranković in Tito res nista poznala vseh podrobnosti, toda sistem je deloval natanko tako, kot je vrhovno vodstvo želelo. Stopnja represije se je tudi ves čas spreminjala. Če so glede na razmere Tito, Ranković, Kardelj hoteli, da je sistem ostrejši, se je ta zaostril; če so ga hoteli nekoliko omehčati, so koga prestavili, kaznovali in dosegli svoje. Morda Ranković res ni črno na belem ukazal storite to in to, vsekakor pa je ukazal prevzgojo stalinistov, »zlepa ali zgrda«.

Ena od zavez predvojnih komunistov je bila, da se pred razrednim sovražnikom ne bodo zlomili. To zavezo je lepo demonstriral Tito, ko je izrekel svoje znamenite besede: »Ja ne priznajem ovaj sud.« V partiji so torej zelo dobro vedeli, s kakšnimi ljudmi imajo opraviti in da se bodo do svojih zasliševalcev obnašali kot do »razrednih sovražnikov«. Pogumno in neomajno. Zaprtim je bilo torej treba za vsako ceno odvzeti možnost, da bi zapor prestali kot heroji, da bi se postavili »po moško«, v skladu z balkanskim patriarhalnim modelom. Zato jih je bilo treba ponižati telesno in psihično. Na prostost so tako odhajali prestrašeni, psihično ubiti; mnogi od njih so bili prej na zelo visokih položajih. Ljudje doma so, kot rečeno, hitro doumeli, da se najhuje lahko zgodi tudi najvišjim. Za vsak slučaj so se jih raje izogibali. Prijatelji so poniknili, žene so odšle, mnoge tudi na ukaz partije. Taki osamljeni, zlomljeni ljudje so delovali kot živ opomin, kaj se ti zgodi, če skreneš s »prave linije«.

Mislim, da je šlo bolj za to, da je bila skrivnostnost del sistema. Zadoščalo je, če so ljudje slutili, da se jim lahko zgodi nekaj hudo groznega, če se ne bodo pokoravali oblasti.

Dolgo sem jih zbiral, v domačih in tujih knjižnicah. Veliko sem se pogovarjal z interniranci.

Res je. Spomini se s časom spreminjajo in prilagajajo duhu časa. V šestdesetih letih, na primer, ko so bili dachavski procesi še blizu, se ljudje niso zelo podrobno spominjali svojih taboriščnih izkušenj. Ko sem raziskoval nemška in italijanska taborišča, pa sem ugotovil, da se različni narodi različno spominjajo. Židje se od vseh narodov najbolj sprašujejo o lastni vlogi. Sovjetski interniranci se spominjajo črno-belo. V njihovih spominih so bili vsi esesovci sadistični pokvarjenci. Slovenci smo precej podobni Sovjetom. Pri nas se tudi dogaja, da kdo kaj kje prebere in se nato tega spominja, kot da bi se njemu zgodilo. Nekoč sem se srečal s skupino tridesetih ali štiridesetih slovenskih internirancev na Golem otoku. Zanimivo je bilo, da so se vsi spominjali, kako so jih drugi zaporniki pretepali, nihče pa se ni spomnil, da bi kaj takega počel sam… Včasih je v početju tistih, ki zelo glasno obtožujejo Udbo za razne zločine, mogoče zaznati tudi poskus obračunavanja z lastnim ravnanjem. Včasih se žrtve ne morejo sprijazniti z lastnim ravnanjem, četudi so bile vanj prisiljene. Ko sem nekoč zapisal, da so v Gonarsu morali otroke med jedjo zapirati, da jim matere ne bi pobrale hrane, so se nekateri odzvali jezno in prizadeto. Zato ne smemo nikoli pozabiti, kdo je kriv: tisti, ki so matere pripeljali v položaj, da bi lastnemu otroku vzele hrano ali ovadile, ne pa žrtev. Mutatis mutandis velja to tudi za ovajanje, šikaniranje itn.

V ta hudih letih, od leta 1948 do 1953, je bilo interniranih nekaj več kot 15.000 tisoč ljudi, moških in žensk. Kasneje se je režim zelo omilil. V sedemdesetih je bil tam zapor za mladoletnike, slovenski pravniški pripravniki so vsako leto odhajali tja na oglede. A to ni bil več zloglasni Goli otok. V hudem obdobju so zaporniki v povprečju ostajali dve leti. Zgodilo pa se je tudi, da so jih takoj izpustili domov. Pred kratkim mi je prišel v roke dokument srbske Udbe, iz katerega je razvidno, da so jih leta 1950 od tisoč prišlekov na Goli otok petsto takoj izpustili domov, ker je bilo jasno, da so nedolžni. Razvidno je tudi, da večina informbirojevcev ni bila organizirana, dokazali so jim zgolj propagando v prid Sovjetski zvezi. Rekli so, denimo, da se je treba Sovjetske zveze bati, ker je velika… Stoletnega Perka Šljivančanina so zaprli in poniževali en mesec, ker je rekel, da danes ne smeš več reči niti ruski krompir.

Ne. Niso si jih izmislili sami. V knjigi navajam primer moškega, ki si je zlomil nogo, zato ni mogel delati. Za kazen je moral cel dan stati na drugi nogi, s kamnom za vratom. Rekli so mu prometnik. Podoben primer sem našel v literaturi; takšno kazen so nekomu naložili leta 900.

Eno samo takšno pričevanje sem našel. To naj bi uspelo Slovencu, Štefanu Vrzeli, ki je paznike prevaral tako, da je najprej plaval v nasprotno smer. Menda je pobegnil na Češkoslovaško, potem pa se je za njim izgubila sled. Nekega drugega so med begom prijeli. Ko se je vrnil, so ga do smrti pretepli zaporniki sami.

Podatki kažejo, da je samomor storilo nadpovprečno število zapornikov. Pri tem je treba vedeti, da patriarhalna kultura samomora sploh ni poznala. Nekateri pričajo o obupnih stiskah, v katerih so se znašli. Nekateri so, na primer, na glavo skočili v kamnolom, drugi so se zaleteli z glavo v zid ali se pognali v morje z vrha pečine, s kamnom v rokah, ki so ga tudi mrtvi še držali. Nekdo je skočil v apneno jamo, a so ga rešili in pretepli. Spet drugi si je z britvijo prerezal grlo. Ker je bila pretopa, si je z rokami razširil rano, da je lahko izkrvavel. Mislim, da je bil samomor za mnoge edina možnost upora terorju.

Jovo Kapičič, ki je bil upravnik Golega otoka v času najhujše represije, po vojni pa diplomat in veliki ženski osvajalec, je o tem večkrat spregovoril po televiziji. Predvsem se je čudil, kakšnih krutosti vse so bili sposobni zaporniki drug do drugega... Minimiziranje in zanikanje lastne odgovornosti je seveda značilnost ljudi na takšnih položajih. Ko sem zbiral gradivo o taborišču na Rabu, sem naletel na podobno izjavo generala Giglia. Ko je nekoč videl ljudi, ki so za hrano brskali po smetišču, je ves lep in odišavljen vzkliknil: Che gente negligente! (Kakšni nemarni ljudje!).

Za kaj takega nisem nikoli slišal. Bojim se, da do tega tudi nikoli ne bo prišlo. Od Golega otoka se vsi distancirajo. O tem se je sicer začelo pisati v osemdesetih, toda v devetdesetih je nekako vse potihnilo, zlasti pri nas. Kot da bi bilo vse raziskano in pojasnjeno. Kot da z Jugoslavijo nimamo nič. Pa imamo. Več bi se lahko pogovarjali, tudi o svoji skupni zgodovini in soodgovornosti zanjo. Režim na Golem otoku so postavili naši predniki, bodisi kot udbovci bodisi kot zaporniki. Mi smo dediči njihove kulture, v dobrem in slabem. Če jo zanikamo, se obnašamo tako kot Avstrijci do nacizma – kot da to ni naš problem. Zaradi tega ne moremo popraviti svojih napak. S tem tvegamo, da se bo hudo nekoč ponovilo.