Le da so obrnjeni v napačno smer. V Batini, na tromeji med Madžarsko, Hrvaško in Srbijo, spomenik 1297 padlim pripadnikom sovjetske Rdeče armade in jugoslovanskih partizanov s hrvaškega brega Donave strmo gleda proti Srbiji in Beogradu. Vtis je, da je evropska trdnjava z vključitvijo Hrvaške v EU končno našla svojo upodobitev v kamnu in betonu. Tukaj se Evropa končuje in začenja nekaj drugega.

Postavitev spomenika pa je nenavadna. Rdeča armada je leta 1944 iz Beograda prodirala proti Budimpešti, da bi zasedla Madžarsko. Dve nemški diviziji SS, divizija Wehrmachta Brandenburg in 44. pehotna divizija pa so poskušale zavarovati prehod nemške balkanske armade čez Donavo in naprej v Slovenijo. Pot v slovenska množična grobišča se je za mnoge začela tukaj spodaj.

Kip gleda proti Beogradu, tako da sedaj Augustinčićeva stotonska monumentalna postavitev stoji tukaj kot branik Evrope. Donava teče naprej mimo Belega Manastirja, Osijeka in Vukovarja proti Iloku, kjer se meja konča z obzidjem srednjeveškega utrjenega mesta.

»To niso naključja,« je v Vukovarju rekla Ružica Marić, ravnateljica pravkar obnovljenega mestnega muzeja, ki je bil leta 1991 zravnan z zemljo. »Desni breg Donave pri Batini je 25 metrov višji od levega brega. Ta prostor je bil magičen že od začetkov človeškega naseljevanja. Visoko dvignjeni nad ravnico vidite deset kilometrov na vsako stran. Enako je v Iloku, ki je še višje. V naših krajih se je na teh prostorih začela civilizacija. V Iloku od 3. stoletja gojijo trto, ki so jo tja pripeljali Rimljani.«

Predolgo smo čakali, da bi imeli velika pričakovanja

Spomenik Rdeči armadi so postavili na napačen breg, ker tam njegova veličina pride bolj do izraza. Ko so ga gradili, se najbrž ni zdelo mogoče, da bi se tukaj meje še kdaj premikale in da bodo kipi prešli v roke lastnikov, ki jih morda ne bodo najbolj cenili.

Pri prebivalcih ob meji, ki je čez noč dobila status kontinentalne pregrade, pa sprememba ni povzročala prehudega vznemirjenja.

»Nam še ni čisto jasno, kaj se je zgodilo sinoči,« je 1. julija rekla ravnateljica. »Nismo še šli na potovanja brez potnih listov, k nam tudi še niso prišli ljudje. Nimamo občutka svobode gibanja po državah EU. Med vojno smo zaustavili potovanja v Srbijo in države, ki jim sedaj postavljamo evropsko mejo. To je nenavaden občutek. Ne vem, kaj bo prinesla ta meja. Komu bo pomagala, koga bo ovirala?«

Ob vseh slabih novicah, ki prihajajo zadnji dve leti iz Bruslja, Evropa še vedno pomeni obljubo blagostanja in upanje, da so napovedi prihajajoče revščine prehodnega značaja. Evropska unija pomeni načrt, ki se uresniči v obliki evropskih projektov, za katerimi so evropska sredstva.

»Predolgo smo čakali, da bi imeli velika pričakovanja,« so govorili med praznovanjem vključevanja v nedeljo Zagrebu. V prestolnici je bilo slišati tudi pripombe, ki so bile zelo zadržane. Češ, saj vemo, kaj je Evropa. Birokracija in padec življenjske ravni. Poglejte Slovenijo, tam se samo še pritožujejo.

Na spodnjem koncu Evrope ni bilo evforije, a tudi ne zadržkov. Prej veliko zadržanega veselja, ker se je ena faza poti hrvaške države skozi zgodovino končala.

»Imamo odprto pot delovanja kulturnih ustanov,« je rekla gospa Marić, ki se je zadnjih šestnajst let posvečala obnovi porušene muzejske zgradbe. »Mi se v muzeju ukvarjamo z obnovo kulturne dediščine. Zame Evropa sedaj pomeni projekt kulturne Evrope do leta 2020, kjer sondirajo kulturne ustanove, ki se bodo prijavljale na evropske projekte. Najti moram vsebine, ki niso samo lokalnega značaja, ampak so lahko zanimive za evropski kontekst. Ni več meja, ki bi nam ovirale pot do evropskih institucij.«

To, da ni več meja, popolnoma fascinira istrskega pisatelja Milana Rakovca, ki se je v Zagrebu s kolesom vozil po trgu Bana Jelačića in čakal polnoč.

»Vstop v EU doživljam kot padec meje na Dragonji,« ni pustil nobenega dvoma, da ima kot človek z meje pravico do evforije. »Dobesedno kot padec meje. Najbolj mračna, najbolj tragična meja v zgodovini treh generacij dvajsetega stoletja sedaj pada. To je za nas Istrane, Hrvate in Slovence na Hrvaškem, v Sloveniji in Italiji simbolični padec Dragonje v fojbo zgodovine. Najbolj smešne meje v Evropi ne bo več, vergogna su Dragogna, kot bi rekli Italijani. Nikoli več. Umijmo si roke. Statistično dejstvo – nikoli več mi ne bo treba v dvajsetih minutah vedno znova premetavati potnega lista po rokah. To je metaforična slika mojih občutij.«

Hrvati v paranoičnem paradoksu

Zvesti bralec tržaškega pisatelja Carolusa Cergolja je bil pomirjen, ker bo od Temišvara do Vidma, od Krakova do Dubrovnika svobodno potoval brez potnega lista. To je zanj najbolj važno. Svoboda gibanja. Pisatelj, ki piše v treh jezikih, izmislil pa si je tudi svojega, se je prav otroško veselil, da je državljan Babilona, kjer jeziki ne bodo več božja kazen, ampak priložnost za sporazumevanje.

»Hrvati smo danes v paranoičnem paradoksu,« je rekel očaran nad svojim položajem. »Komaj smo dočakali, da smo hrvaško zastavo postavili na vse meje okoli nas. Imamo veliko meja, potrebovali smo veliko zastav. Nismo se niti dobro namahali s to zastavo, pa je že efemerna.«

Njegov pisateljski kolega Josip Cvenič je bil v Osijeku veliko bolj zadržan.

»Jaz vstopa v Evropo ne razumem kot prestopa datumske meje, kot mejo, ki smo jo v nekem trenutku prekoračili,« je rekel v prostorih v starem delu mesta. Takoj pa je opozoril, da je treba idejo starega mesta vzeti z rezervo, ker v Osijeku ni kamnite stavbe, ki bi bila zgrajena pred letom 1730.

»Prav. Sedaj smo 28. članica, vendar je to samo zadnje dejanje zelo dolgega procesa,« je opozarjal. »Učinke tega procesa bodo občutile generacije, ki so se rodile po letu 1991. V zadnjih petnajstih letih je nastala kopica novih piscev, ki svet vidijo brez omejitev. Za nas so to prehodi iz enega stanja v drugega, dileme o tem, kaj je bilo prej in kako bo potem. Za njih bo to stanje njihovega sveta.«

Ugotavljal je, da je med zadnjo vojno njegovo mesto plačalo previsoko ceno. Vsa okoliška mesta, od Belega Manastirja do Vukovarja in Iloka, so bila okupirana ali razrušena, prebivalstvo pa za osem let pregnano. Za sodelovanje s Srbijo, od koder so prišle vojske, ki so požgale Vukovar in izpraznile Ilok, ni kazal posebnega navdušenja. Hkrati pa danes človek nikamor ne pride, če nenehno ne govori prav o sodelovanju.

»Zanimivo, za kaj dobimo sredstva,« je rekel z nekaj ironije. »Predvsem za mednarodno sodelovanje s Pečuhom na Madžarskem in Subotico v Srbiji. S temi sredstvi smo tudi vzpostavili stike s Poljsko, Makedonijo in Slovenijo.«

Njemu se padec meja na eni strani in vzpostavitev velike meje na drugi nista zdela nekaj novega.

»Tukaj je vedno bila meja. Pred petsto leti in pred dvajsetimi leti. Zato je bilo med zadnjo vojno tako hudo, ker smo komplicirano mejno območje. Jaz to razumem kot mejo med vzhodom in zahodom. Donava je že stoletja verska, kulturološka in ideološka meja. Tega ne gre zanikati. Ampak hkrati se je z deželami čez Donavo tako ali drugače sodelovalo. Evropska meja je vzpostavila nov položaj in bo posegla v mikroekonomijo mest. Osijek je nekoliko umaknjen, Manastir, Vukovar in Ilok pa so čisto na meji. Delavci iz Srbije so zadnja leta vsak dan hodili na delo na Hrvaško, meja je bila iz leta v leto bolj prepustna, resentimentov zaradi vojaškega divjanja pa vedno manj. Na vojno se je malo pozabilo, ekonomija pa je marsikaj uredila.« Pisatelj se je veselil, ker je status ljudi ob meji nekoliko bolj urejen. Še ene vojne ne bi rad videl.

»Kot sosedje lahko mirno živimo drug z drugim, celo bolj kot prej, ko so nas silili v bratstvo. Jaz ne zaznavam zadoščenja, ker smo mi v EU, Srbija in Bosna pa nista. Če gre njim slabo, tudi nam ni dobro. Jasno mora biti samo to, da smo sosedje. Ni tako velike razlike med Osijekom, Subotico in Temišvarom. Avstro-Ogrska je tukaj pustila sledi.«

Kristalna kasarna

Dva kilometra iz središča mesta je bila včasih avstrijska kasarna, v katero se je naselila jugoslovanska vojska in izza zidov bombardirala mesto. Sedaj pa se je v nekdanje poveljniško poslopje naselila dekanja umetniške akademije z lasmi v barvi evropske zastave.

»Če se evropskega projekta lotimo tako kot prenove kasarne, s humorjem in radoživostjo, bo to lep projekt,« je rekla gospa Helena Sablić Tomić. »Če se ob tem odenemo v črnino in samodestruktivnost, bo hudo. Nagnjeni smo k obojemu.«

Do sedaj jim je šlo zelo dobro. Iz kasarne Milana Stanivukovića so naredili univerzitetni kampus. Tam je tudi umetniška akademija s petimi zgradbami. Slikarstvo, gledališče, lutkarstvo, kiparstvo, teorija. »Upoštevajte, da ima akademija sedem let,« je rekla ravnateljica. Stare avstrijske zgradbe so spomeniško zaščitene in se jih po obnovi drži privlačnost imperialnega veselja do reda. Sredi stare avstrijske arhitekture pa stojijo bleščeče stolpnice študentskega doma in noro pogumna arhitektura kmetijske fakultete. Biologija in kemija sta tudi v starih spomeniško zaščitenih zgradbah, ob njih pa bosta stali arhitekturno predrzni stavbi gradbene fakultete in univerzitetne knjižnice. Na enem prostoru je dvajset tisoč študentov, v mestu, ki ima sto tisoč prebivalcev. V mestu sta bili dve kasarni. V rdečo kasarno v središču mesta so naselili fiziko, matematiko in inštitute.

»Ni slabo za mesto, kjer so ljudje pred dvajsetimi leti odšli zjutraj na ulice z metlami, da so počistili črepinje, ki so jih granate razbile ponoči,« je rekla. Vendar strahu pred prihodnostjo ni več.

»Sedaj je Hrvaška bolj odprta do Srbije kot kdajkoli prej,« je rekla s pogledom na krhko in ranljivo stekleno arhitekturo.

»Smo zelo samozavestni, ker je za nami velika stvar. Smo v podobnem položaju, kot je bila Slovenija do nas. Lahko smo imperialno razpoloženi do Beograda. Sedaj smo vsem potrebni, ker smo Evropa, oni pa ne. Tako kot prej mi nismo bili, vi pa ste bili. Imamo pa morda samo dve leti, da izrabimo ta položaj in se postavimo. Prepotentni Beograd in konservativni Novi Sad nas potrebujeta. Mi smo sedaj del močnejšega. To je zanimiv položaj. Zaznavamo neprekinjen tok želja po skupnih projektih. To se prej ni nikoli dogajalo. Vedno smo mi trkali na vrata in iskali projekte. Ne mislim, da je Evropa blagostanje. Evropa je izključno norma. Treba se je prilagoditi. Kulturne in izobraževalne institucije, ki nimajo večstoletne tradicije, se bodo laže znašle na tem trgu. To je vse.«

Osijek ima na vzhodu Novi Sad in Beograd, na severu Budimpešto, na zahodu Zagreb in Dunaj. Dekanja pa je kot mesto, ki ga je treba videti, nekoliko presenetljivo navedla Skopje, kot vir optimizma.

»Oprostite, od kod Skopje?« sem se začudil. Ravno optimizem je s tem mestom težko povezovati.

»Verjemite. Skopje. To je zmaga nove imaginacije. Naredili so Disneyland. Skopje je najbolj pozitivna kičasta norost v Evropi. Z Aleksandrom Makedonskim in Filipom so kič vpeljali kot državno politiko. Rezultat je zelo pozitivno mesto. Ima landart, skulpture, ki peljejo v muzej, konjenike, Aleksandra. Brez tega bi mesto potonilo. Japonski turisti se hodijo v Skopje slikat. V Osijek ne pridejo.«

Ugovarjala je ideji, da bi se optimizma lahko Japonci naužili v mestih, ki jih potres ni kaznoval s poplavo betonskih pošasti iz šestdesetih let.

»Ne gre za kamen, ampak za odnos, ki ga imajo meščani do življenja. Poglejte Prago, ki velja za primer uspešnosti. Jaz grem tja samo še službeno. Praga je izgubila značaj globokega kafkovskega mesta. Trgovski centri, Max Mara, Valentino in potrošnja so ga devastirali. Je imperialistično in prepotentno mesto, vendar je banalno. Tukaj pa smo napeli vse sile, da Osijek ne bi bil banalen.«

Osijek in Slavonija sta se ji zdela pokrajini življenja na robu. Na robu Hrvaške, ki je bila na spodnjem robu Evrope. Zdelo se ji je, da so hrvaški umetniki sebe razumeli kot robne fenomene.

»Kaj razumete pod robnimi fenomeni?« sem vprašal.

»Provincializem?« je vprašala nazaj. »Veselje do zaprtih prostorov, ki gre skupaj z njim.«

Veselila se je tega, da so se odprli proti Madžarski, vendar tudi proti Bosni in Srbiji.

»Samo tako smo lahko prevladali napetost med centrom in provinco, kar življenje na robu pomeni. Evropa odpira zrak nove iniciative. Do sedaj smo na festivalih sodelovali zunaj konkurence, sedaj smo kreatorji dogodkov. Vem, da v Evropi ne čakajo nestrpno naših projektov, da bi nam odobrili sredstva. Vendar imamo komparativne prednosti. Za Evropo smo neodkrit svet. Tu nastaja popolnoma nova energija.«

Čez Hrvaško prihaja Evropa na meje Balkana. Tistega Balkana, ki je dal v dvajsetem stoletju besedi težo grozljivk. Sedaj je tukaj jasna meja, ki ji Donava daje jasno geografijo.

»Na mejah mora Evropa povedati, kaj so pravila,« je rekla. »To je najbolj važno. Katera pravila veljajo za nas, za Madžare, za Srbijo, Kosovo, Bosno in Hercegovino in Makedonijo. Ni res, da se z vstopom v Evropo nič ne spremeni.«

Tako se zdi, če si znotraj njenih meja. Od zunaj je to še vedno fascinanten projekt.

»V Romuniji je Sibiu leta 2007 postal evropska prestolnica kulture,« je rekla dekanja. »Kdo je takrat vedel za Sibiu? Tam je sedaj najmodernejši gledališki festival, na katerem si lahko ogledaš sodobno evropsko produkcijo. V našem delu Evrope takšnega festivala ni. Takšno možnost integracije vidimo tukaj, kjer je običajno, da ima vsaka generacija za seboj vsaj eno vojno.«

Evropa je prišla k nam

V Osijeku ni bilo veliko evropskih zastav. Majhne zastavice so migotale na smrčkih tramvajev, ena velika je visela na glavnem trgu. To pa bilo skoraj vse. V Vukovarju so že pospravili vse sledi nedeljskega praznovanja in so se ukvarjali z razrito cesto skozi središče mesta, kjer postavljajo nove kocke. V Iloku so zaprti za svojimi srednjeveškimi zidovi in ne razkazujejo sodobne dekoracije. Pred Belim Manastirjem v vasi Branjin vrh pa je pred hišo ob cesti stala ambiciozna instalacija z zastavami na rumeno pobarvanem lojtrniku, z lutko evropskega kolesarja in velikim plakatom za mleto papriko.

»Naredil sem inštalacijo dobrodošlice Evropski uniji,« je rekel njen avtor Andrija Bošnjak, po poklicu kmetovalec, po vokaciji samouki umetnik. »To je moje sporočilo. Ne gremo mi v Evropsko unijo, ona je prišla k nam. Smo kmetijsko področje, Baranja je plodna zemlja. Kaj nam pomeni Evropa? Standardi zdrave hrane, zakoni, konec goljufij.«

Njegova žena Ljubica Bošnjak je v shrambi kazala neskončne vrste steklenih kozarcev z vkuhanimi koprivami, jagodami, višnjami, češnjami, malinami, ribezom in marelicami. »To so moji džemi z vanilijo, cimetom, lavando in mento,« je ponosno rekla. »Danes smo vkuhavali kisle kumarice.«

Njena posebnost je vlaganje ščuke in soma v olje. Ribo v steklenih kozarcih v pečici peče deset do dvanajst ur pri 100 stopinjah. Tako zdrži čez celo zimo.

»Meni je Evropa rešila življenje,« je pojasnila svoje veselje nad modrimi zastavicami. »Pri šestinpetdesetih sem leta 2008 postala tehnološki višek,« je začela svojo pripoved, vanjo vpletla svojega nemškega deda in madžarsko babico, ki sta se srečala v Budimpešti, in končala pri kozarcih mlete paprike.

»Kaj naj bi delala? Sedela doma prekrižanih rok in gledala turške serije na televiziji? Ženska zadruga je organizirala izobraževanje žensk z evropskimi sredstvi, pa sem se prijavila. Učili so nas vzgajanja zelenjave in sadja v steklenjakih in tehnik organskega konzerviranja. Natančno smo obdelali vse, od semena do pasterizacije v steklenih kozarcih. Šla sem tudi na poseben tečaj za mleto papriko, kjer sem dobila certifikat. Najprej sva postavila en steklenjak, potem drugega, zdaj so za hišo sami steklenjaki. Vzgajam vse, od bazilike do paprike, in vse sem vkuhala. Vse, kar naredim, prodam. To mi je veter v hrbet. Zato imam pred hišo evropsko zastavo. Zdaj študiram evropske zakone, da bomo lahko prodajali naprej po novih standardih, ki prihajajo. Ne smemo zaostati.«

Potem je govorila o Mariji Tereziji in o tem, da je Evropa tukaj od nekdaj pomenila izobraževanje.

Ružica Marić je v Vukovarju iz svojega muzeja gledala na otok sredi Donave. Na drugi strani je bila Srbija. Ampak čigav je otok?

»Pravzaprav ne vem,« je rekla. »Mi se hodimo kopat na drugo stran otoka, ker je tam mivka. Čigav je pa v resnici, ne vem.«

Vukovar z obnovljenim baročnim centrom je skril rane in se poskuša delati, kot da se ni nič zgodilo. Namesto zgodovine izpred petindvajsetih let skrbno restavrira obdobja pred dvajsetim stoletjem. »Tukaj smo del Evrope od nekdaj. Iz objekta zgodovine smo znova postali aktiven dejavnik v evropski zgodbi. Imamo lep občutek enakopravnosti.«

Obnovitev mestnih zidov je mestu omogočila nov začetek. Po vsej teži vojne, po naporih in obnovi zidov se v Vukovarju vzpostavlja normalno življenje. »Počutim se, kot da sem na dveh začetkih. Drugi začetek je vstop v Evropsko skupnost.«

Na bregu Donave so odstranjevali vreče s peskom. Nevarnost poplav je za nekaj časa minila.